Jedro

Toženec v izvršilnem postopku tožnice kot upnice (kreditodajalke) do dolžnikov (kreditojemalcev) ni sodeloval in ni mogel vplivati na v izvršilnem postopku ugotovljeno vrednost nepremičnine, saj se o njej se ni mogel izjaviti (ji nasprotovati, predlagati nove). Tožničin argument res iudicata (sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine) pa je omejen s subjektivnimi mejami pravnomočnosti in veže le stranke v izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. izreka spremeni, tako da sedaj njen izrek v celoti glasi: "1. Zavrne se toženi zahtevek tožeče stranke, ki glasi: "Tožena stranka D.V. je dolžan plačati tožeči stranki znesek 33.417,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 06. 2009 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do dneva plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo."

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 6.108,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 623,17 EUR od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje in od zneska 5.485,82 EUR od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča druge stopnje."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.253,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič. V prvem sojenju je s sodbo II P 528/2014 z dne 11. 4. 2016 tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) zaradi utemeljenega ugovora zastaranja zavrnilo (I. točka izreka) ter ji naložilo povrnitev stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženca) v znesku 2.955,40 EUR (II. točka izreka). Po pritožbi tožnice je sodišče druge stopnje s sklepom I Cp 756/2016 z dne 19. 7. 2016 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo II P 582/2016 z dne 3.10.2016 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati znesek 13.367,06 EUR (I. točka izreka). V presežnem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 13.367,06 EUR do 3. 6. 2009 do izteka paricijskega roka in glede zneska 20.050,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 3. 6. 2009 dalje ter v stroškovnem delu (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti del njegovih pravdnih stroškov v znesku 194,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka). Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, s sklepom I Cp 1369/2016 z dne 9.1.2017 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje o glavni stvari sprejelo enako odločitev kot v drugem sojenju (I. in II. točka izreka), le odločitev o stroških je drugačna, saj je tožnici naloženo, da tožencu v roku 15 dni povrne del njegovih pravdnih stroškov v znesku 623,17 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni in stroškovni del (I. in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščenki pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi z uveljavljenim ugovorom zastaranja oziroma pretrganja zastaranja, ki ga je podala tožnica, izpostavlja, da je tožnica šele na glavni obravnavi v tretjem sojenju navedla, da je premoženjskopravni zahtevek priglasila že v predlogu za kazenski pregon z dne 14. 12. 2012 ter predlagala dokaz z vpogledom v spis. Toženec je prepoznim navedbam in dokazu nasprotoval že na naroku, ker pa je sodišče prve stopnje te navedbe pri odločanju upoštevalo, prav tako je izvedlo dokaz z vpogledom v spis, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo je sodišče prve stopnje storilo tudi z izvedbo predlaganega dokaza. Predlagani dokaz ni bil ustrezno konkretiziran, saj tožnica ni navedla v katere listine kazenskega spisa naj sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vpogleda. Sodišče prve stopnje pa ga je izvedlo tako, da je ugotavljalo dejstva in vpogledalo v listine, na katere se tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala. V zvezi z ugotavljanjem pretrganja zastaranja z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v predlogu za kazenski pregon, pa sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je bil zahtevek postavljen na način, da lahko povzroči pretrganje zastaranja in sodba o tem nima razlogov. Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja glede prvostopenjskih zaključkov, da je med pravdnima strankama obstojalo pogodbeno razmerje, v posledici katerega je odškodninsko odgovornost presojalo kot pogodbeno. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje namreč sprejelo v nasprotju z napotilom sodišča druge stopnje in mimo trditvene podlage pravdnih strank ter ob vpogledu listine, ki niso bile konkretno in substancirano predlagane kot dokazi za ugotavljanje tega dejstva. Meni, da je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo tožničin soprispevek in ni upoštevalo drugih in dodatnih okoliščin, ki jih je v zvezi z ugovorom soprispevka navajal toženec. Pojasnjuje zakaj ocenjuje tožničin soprispevek višji vsaj za 20 %. Glede višine škode poudarja, da so ostale prezrte toženčeve navedbe o tem, da je bilo z izvedenskim mnenjem v predmetnem pravdnem postopku dokazano, da je bila nepremičnina v izvršilnem postopku prenizko ocenjena, posledično pa tožnica ni prejela nepremičnine v vrednosti 56.017,18 EUR, temveč po mnenju izvedenca v vrednosti 89.500,00 EUR, torej več kot je takrat znašala njena terjatev. Zato tožnici škoda ni nastala. Ker se sodišče prve stopnje o tem ugovoru ni izreklo, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku ter razsodi o stroških pritožbe. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe materialnega prava, zaradi česar je sprejeta odločitev napačna.

Glede ugovora zastaranja in pretrganja zastaranja:

6. Kot je sodišče druge stopnje poudarilo že v sklepu I Cp 1369/2016 z dne 9.1.2017 je odškodninsko odgovornost toženca presojati kot nepogodbeno, saj mu tožnica v okviru svojih navedb ni očitala kršitev obveznosti, ki bi temeljile na pogodbenem razmerju in slednjega tudi nobena od pravdnih strank ni zatrjevala. Pogodbeno razmerje je obstajalo med tožencem in kreditojemalcema, saj je toženec cenitev nepremičnine opravil po njunem naročilu in plačilu, ne pa po naročilu banke (tožnice). Zato terjatev tožnice predstavlja nepogodbeno odškodninsko obveznost, ki zastara v splošnem 3 letnem subjektivnem in 5 letnem objektivnem zastaralnem roku (prvi in drugi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Med pravdnima strankama pa ni bilo sporno, da je obseg nastale škode lahko tožnica določila šele, ko je nepremičnino prevzela v last na javni dražbi 9. 6. 2010, zato je z navedenim dnem začel teči subjektivni 3 letni zastaralni rok.

7. Tožnica je uveljavljala pretrganje zastaranja zaradi uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in je po posebnem opozorilu sodišča druge stopnje v sklepu I Cp 1369/2016 z dne 9.1.2017 na prvem naroku za glavno obravnavo v novem, sicer res tretjem sojenju, navedla, da je premoženjsko pravni zahtevek v pravnem postopku uveljavljala že v predlogu za kazenski pregon dne 4. 12. 2012 (pravilni datum je 14. 12. 2012) ter kot dokaz predlagala v pogled v zadevni kazenski spis. Tožnica je sledila napotkom sodišča prve stopnje (smiselnemu materialno procesnemu vodstvu), zato je njene navedbe šteti za pravočasne. V zvezi s podanim dokaznim predlogom (vpogled v kazenski spis II K 26541/2013) pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tako splošno podan dokazni predlog razumeti v obsegu, da naj sodišče vpogleda v to listino, v kateri tožnica zatrjuje, da je uveljavljala premoženjsko pravni zahtevek, torej zgolj v to listino - predlog za kazenski pregon. Po vplogledu v to listino je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v njej uveljavljala premoženjsko pravni zahtevek, ki je v skladno z sodno prakso1 tudi povsem ustrezno in zadostno opredeljen, zato v smislu določbe 365. člena OZ2 predstavlja drugo upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem in pretrga zastaranje. Upoštevaje določbo 102. člena3 Zakona o kazenskem postopku, ki je veljal ob podaji predloga za kazenski pregon (ZKP-K), pa je zavrniti trditve pritožbe, da premoženjskopravnega zahtevka ne bi bilo mogoče uveljavljati v kazenski ovadbi. Ker je bil toženec v kazenskem postopku oproščen krivde in je tožnica pravočasno v roku 3 mesecev po pravnomočnosti oprostilne kazenske sodbe zoper toženca vložila tožbo v predmetnem pravdnem postopku zoper njega, je skladno z določbo 367. člena OZ,4 šteti, da je bilo zastaranje pretrgano že z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in je zato obravnavana tožba pravočasno vložena.5 O temelju:

8. Odškodninska odgovornost toženca je podana, če so izpolnjene vse kumulativne predpostavke splošnega civilnega delikta po 131. členu OZ. Trditveno in dokazno breme prvih treh predpostavk: protipravnega škodljivega dejstva, škode in vzročne zveze je bilo na tožnici, na tožencu pa je bilo obrnjeno dokazno breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri tem pa sodišče druge ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo navedeno določbo materialnega prava in zmotno zaključilo o obstoju škode in posledično o kumulativnem obstoju vseh predpostavk ter o podani odškodninski odgovornosti toženca.

9. Sodišče prve stopnje se je v okviru ugotavljanja višine škode opredelilo tako v izvršilnem postopku po cenilcu M.B. dne 21. 9. 2009 opravljeno cenitev nepremičnine v znesku 56.017,18 EUR, ki jo je tožnica prevzela (kupila v izvršilnem postopku), kakor tudi v predmetnem pravdnem postopku opravljeno cenitev nepremičnine cenilca S.V., ki je vrednost nepremičnine na dan 21. 9. 2009 ocenil v znesku 89.500,00 EUR.6 Vendar pa je napačno zaključilo, da je škodo povzročila napačna cenitev toženca in da prenizka cenitev M.B. ni povzročila sorazmerno višje škode ter je štelo, da je tožnica prevzela nepremičnino v vrednosti 56.017,18 EUR. Tožnica je kot upnica nepremičnino kupila v izvršilnem postopku, v katerem je bila nepremičnina na dan 21. 9. 2009 ocenjena na vrednost 56.017,18 EUR, zato se je skladno z 200a. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)7 štelo, da je bila njena terjatev poplačana do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine, višina njene terjatve pa je takrat znašala 89.434,83 EUR. V predmetnem pravdnem postopku je tožnica od toženca zahtevala povrnitev škode v znesku 33.417,65 EUR, ki predstavlja razliko med vrednostjo nepremičnine in takratno višino njene terjatve. Toženec je v postopku zatrjeval, da je bila nepremičnina v izvršilnem postopku prenizko ocenjena in da je posledično škoda nižja oziroma sploh ni nastala, v dokaz svojih trditvev pa je predlagal, da cenilec nepremičnino oceni na dan, ko je bila cenitev opravljena v izvršilnem postopku. V postopku sodelujoči sodni cenilec gradbene stroke S.V. je podal mnenje in cenitev (list. št. 115 - 144), v katerem je med drugim ugotovil, da je cenilec M.B. nepremičnino v izvršilnem postopku prenizko ocenil in da je njena vrednost na dan 21. 9. 2009 znašala 89.500,00 EUR. Z njegovim mnenjem oziroma cenitvijo sta se obe pravdni stranki strinjali oziroma ga povzemali.8 Tožnica vrednosti nepremičnine, kot jo je na dan 21. 9. 2009 ocenil cenilec S.V. ni nasprotovala, (na primer: da je nestrokovna, da je previsoka, da je nepravilno izračunana, pa bi morali biti relevantni faktorji drugače upoštevani), v nadaljevanju svoje vloge je zgolj zastopala stališče, da v izvršilnem postopku ugotovljene vrednosti nepremičnine ni mogoče izpodbijati. Navajala je, da je bil na podlagi cenitve M.B. v izvršilnem postopku izdan sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, ki je postal pravnomočen in ima moč res iudicata, zato ugotovljene vrednosti ni mogoče izpodbijati). Stališče tožnice pa je materialnopravno napačno. Toženec v izvršilnem postopku tožnice kot upnice (kreditodajalke) do dolžnikov (kreditojemalcev) ni sodeloval in ni mogel vplivati na v izvršilnem postopku ugotovljeno vrednost nepremičnine, saj se o njej se ni mogel izjaviti (ji nasprotovati, predlagati nove). Tožničin argument res iudicata (sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine) pa je omejen s subjektivnimi mejami pravnomočnosti in veže le stranke v izvršilnem postopku.9 Toženec je v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena z zasledovanjem zavrnitve tožbenega zahtevka v predmetnem pravdnem postopku trdil, da je škoda nižja oziroma sploh ni nastala, v dokaz pa je predlagal, da se opravi nova cenitev. Z izvedenim dokazom (cenitvijo S.V.) je uspel svoje trditve o tem, da škoda ni nastala tudi dokazati. Čeprav je bilo ravnanje (storitev oziroma opustitev) toženca protipravno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ni imelo za posledico nastanka škode, saj je bila tožničina terjatev do dolžnikov v izvršilnem postopku v celoti poplačana. Nepremičnina, ki jo je tožnica kupila in prevzela, je bila na dan 21. 9. 2009 vredna 89.500,00 EUR, njena terjatev pa je znašala 89.434,83 EUR, torej je s prevzemom nepremičnine prevzela za 65,17 EUR več kot je znašala njena terjatev. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ, saj ni nastala škoda, s tem pa tudi ni vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo, zato odgovornost toženca ni podana. Tožbeni zahtevek tožnice zoper toženca zato ne more biti utemeljen. Posledično je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko odločitev o glavni stvari, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo (obsodilni del - I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

10. Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), saj tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, nasprotno pa je toženec v celoti uspel, saj je bil tožničin zahtevek v celoti zavrnjen (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec odločitev o stroških postopka izpodbija le v posledici njegovega prizadevanja po zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti in v pritožbi izrecno ne nasprotuje posameznim postavkam stroškov postopka, ki so bili pravdnima strankama odmerjeni na prvi stopnji. Zato je sodišče druge stopnje pri odločanju o stroških postopka upoštevalo stroške po posameznih postavkah, kot jih je tožencu priznalo in odmerilo že sodišče prve stopnje (brez upoštevanja uspeha v postopku), torej 6.108,99 EUR. Toženec je upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki v delu, v katerem je o stroških odločilo že sodišče prve stopnje (623,17 EUR) tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje tožnici, v presežnem delu (5.485,82 EUR), o katerem je sodišče druge stopnje odločilo prvič, pa od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, ki teče od vročitve sodbe sodišča druge stopnje tožnici.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi toženca ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obsodilnem delu (I. točka izreka) tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo, posledično pa spremenilo tudi stroškovno odločitev (III. točka izreka) (peta alineja 358. člena ZPP) ter zaradi večje preglednosti zapisalo celoten izrek.

12. Toženec je s pritožbo v celoti uspel. O stroških njegove pritožbe je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, 155. členom ZPP, ZOdvT in ZST-1. Kot potrebne mu je priznalo naslednje priglašene stroške: nagrado za postopek v znesku 587,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), materialne stroške v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV v znesku 133,58 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT) ter sodno takso za pritožbo v znesku 513,00 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški toženca 1.253,78 EUR in mu jih je tožnica dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2014 z dne 29. 10. 2015. 2 Člen 365 OZ določa:"Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. ". 3 Ta določa: "Predlog za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku se poda pri organu, pri katerem se vloži kazenska ovadba, ali pri sodišču, pred katerim teče postopek.". 4 Prvi odstavek 367. člena OZ določa:"(1) Če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo.". 5 O tem Krajnc V. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 506. 6 Cenitev na list. št. 115 do 14. 7 Člen 200a. ZIZ določa:"(Poplačilo upnika, ki je kupec nepremičnine)Če je upnik ali z njim povezana oseba kupila nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti po 178. členu tega zakona, in pridobljena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo tega upnika, se pri poplačilu tega upnika, ne glede na dejansko višino kupnine, šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine.". 8 Toženec v 5. pripravljalni vlogi na list. št. 190 in tožnica v drugi pripravljalni vlogi na list. št. 155. 9 Pravilo o učinku pravnomočnosti sodnih odločb inter partes je neposreden izraz pravice do izjavljanja oziroma pravice do kontradiktornega postopka kot enega izmed ustavnih procesnih jamstev (22. člen Ustave Republike Slovenije). Ustavnim zahtevam kontradiktornega postopka ni učinkovito zadoščeno, če je pravica do izjave v postopku sicer zagotovljena obema strankama, vendar pa rezultat sodbe neposredno prizadene pravni položaj oseb, ki niso imele možnosti sodelovati v tem postopku. Tako Galič A. v :Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 174.