Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta sodili, da ni dopustno delo (brez ustreznih zaščitnih ukrepov) v okolju, polnem hlapov, med katerimi so bili škodljivi zlasti hlapi čistil. Za delovni proces je bila odgovorna toženka, ki ni uspela dokazati, da so bili delovni pogoji ustrezni in da ni kriva, čeprav delavcem ni dala nobenih navodil v zvezi s čim manjšo uporabo topil in škodljivih sredstev, ni omogočila uporabe zaščitnih mask in tožnika ni pošiljala na predpisane sistematske preglede.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 1,100.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki tečejo od posameznih dni, ki so določeni v izreku sodbe. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

2. Proti tej sodbi sta se pritožila tožnik in toženka, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se z mnenji, ki jih navaja sodišče druge stopnje v zvezi z objektivno odškodninsko odgovornostjo, a trdi, da je sodišče zmotno uporabilo 173. člen OZ. Toženka ves čas opozarja, da bi moral tožnik dokazati, da je šlo za tako prisotnost in koncentracijo kemikalij, da so povečana nevarnost za nastanek škode. Toda sodišču prve stopnje se koncentracija teh snovi ni zdela pomembna, zadoščala so mu že opozorila na etiketah preparatov P-17 in P-21, čeprav so danes ljudje izpostavljeni kemikalijam v vsakdanjem življenju in tudi v gospodinjstvu. Opozorila na etiketah preparatov ne pomenijo povečane nevarnosti, do te pride šele ob nepravilni rabi. Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo, da je treba objektivno odgovornost interpretirati restriktivno, kljub temu pa se je oprlo na mnenje izvedenca B., čeprav je toženka poudarjala, da nihče od njenih delavcev ni imel težav zaradi uporabe kemikalij. Pri tem je navedlo, da je pomembna zgolj tožnikova škoda, vendar to ne drži, ker bi v primeru obstoja objektivne odgovornosti težave imeli vsi. Toženka trdi, da bi moral tožnik dokazati, da je šlo za tolikšno koncentracijo škodljivih snovi, da je nevarna za zdravje. Tudi vzročna zveza ni podana. Izvedenec je namreč ugotovil, da kronična zastrupitev z organskimi topili ni bila dokazana, sodišče pa se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je bil tožnik izpostavljen tem snovem, čeprav ni dokaza, da so bile prav te snovi vzrok za tožnikove težave, da je podana vzročna zveza. Izvedenec je ugotovil samo to, da v konkretnem primeru ugotovljene koncentracije ne dopuščajo diagnoze, da je pri tožniku prišlo do zastrupitve; da uporabljene snovi vsebujejo benzen v majhnih količinah, tako da bi bila vsaka povečana koncentracija fenola praktično izključena; in da ni mogoče z gotovostjo trditi, da so vrednosti fenola odsev povišanih vrednosti v delovnem okolju. Te ugotovitve je toženka izpostavila že v pritožbi, a se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njih, zato mu očita kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ena kršitev je podana tudi zato, ker si razlogi v sodbi pritožbenega sodišča nasprotujejo, saj po eni strani sprejema, da je tožnik zaradi izpostavljenosti organskim topilom trpel tako imenovani afektivni sindrom, nato pa navaja, da izvedenec take diagnoze ni mogel potrditi brez biološkega monitoringa, ki ni bil opravljen, ter zaključi, da diagnoza ni pomembna, ker zadošča, da so tožnikove težave pravno priznana škoda. Sodišče celo prevzema vlogo izvedenca, ki ni mogel postaviti diagnoze, z ugotovitvijo, da so simptomi ustrezali organskemu afektivnemu sindromu (kar je kršitev sodišča prve stopnje po prvem odstavku 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje še dodaja, da bi toženka odgovarjala tudi po načelu krivde, kar narekuje razveljavitev obeh sodb. Glede odmere odškodnine toženka opozarja, da prvo sodišče ni razmejilo telesnih bolečin od nevšečnosti med zdravljenjem. Dodaja, da nevšečnosti same po sebi niso pravno priznana škoda in da se pritožbeno sodišče glede tega ni opredelilo, kar naj bi bila kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejeno. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija se sicer sklicuje na bistvene kršitve določb ZPP, toda kolikor ne soglaša z dejansko oceno sodišč prve in druge stopnje, ne gre za nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in spisa. Z revizijo namreč ni mogoče izpodbijati tistega dejanskega stanja in dokazne ocene, ki sta ju storili sodišči prve in druge stopnje, ker je šteti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje: - da je bil tožnik pri toženki zaposlen od 17. oktobra 1994 do 31. oktobra 1996, - da je najprej delal kot tiskar na manjšem enobarvnem tiskarskem stroju v prostoru s tremi drugimi delavci (od 17. oktobra 1994, do maja 1996), - da je pri delu uporabljal različne tiskarske barve in hlapljiva topila (čistila), ki jih je zlival na krpo ter mazal valje in odtisne gume, tekočina pa je bila v pločevinkah, ki niso bile vse zaprte, tako da so se hlapi širili po prostoru in je tožnik vdihaval hlape neposredno pri čiščenju stroja in iz okolice, - da so bila topila pri vdihavanju zdravju škodljiva in da so tožnik in sodelavci porabili relativno velike količine čistil, - da toženka delavcem ni dala nobenih navodil v zvezi s čim manjšo uporabo čistil in ni nadzorovala porabe, delavcem je dala na razpolago rokavice in zaščitno haljo, ni pa predpisala uporabe zaščitnih mask. Delavce je sicer pošiljala na redne zdravstvene preglede, z izjemo tožnika, in enkrat mesečno preverjala njihovo znanje iz varstva pri delu, - da so se pri tožniku začele pojavljati težave: glavoboli, vrtoglavice, utrujenost, slabost, pozabljivost, težave s koncentracijo, bolečine v želodcu in prsnem košu, hujšanje. Vse to se je stopnjevalo, dokler se ni onesvestil, - da je bil tožnik zaradi težav večkrat v bolniškem staležu in poslan na preglede k specialistom, dokler se ni februarja 1996 ugotovila povečana koncentracija fenola v njegovem urinu, - da je bil tožnik maja 1996 na lastno željo premeščen na manj cenjeno delovno mesto in da so se po spremembi dela zdravstvene težave umirile ter se je prisotnost fenola v urinu bistveno zmanjšala, - da je bil tožnik 14. marca 2000 operiran zaradi papilarnega karcinoma ščitnice in upokojen kot invalid I. kategorije, kar pa ni v zvezi z delom pri toženi stranki.

7. Na tako ugotovljeno dejansko stanje, sta sodišče prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo: Ustavo Republike Slovenije (URS)(2) in ratificirane mednarodne pogodbe, ki zagotavljajo varstvo človekove telesne in duševne integritete, zlasti pa določbe Obligacijskega zakonika (OZ)(3) in na podlagi 1060. člena še Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR).(4) Ta določa, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta sodili, da ni dopustno delo (brez ustreznih zaščitnih ukrepov) v okolju, polnem hlapov, med katerimi so bili škodljivi zlasti hlapi čistil. Za delovni proces je bila odgovorna toženka. Ker naš sistem temelji na krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, bi morala toženka dokazati, da za take delovne pogoje ni odgovorna. V prvem odstavku 154. člena ZOR je namreč določeno, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, povrniti škodo, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V obravnavanem primeru bi morala torej toženka dokazati, da so bili delovni pogoji ustrezni in da ni kriva, čeprav delavcem ni dala nobenih navodil v zvezi s čim manjšo uporabo topil in škodljivih sredstev, ni omogočila uporabe zaščitnih mask in tožnika ni pošiljala na predpisane sistematske preglede (tretji odstavek na 6. strani sodbe pritožbenega sodišča). Tudi potem, ko je tožnik zboleval, se ni vprašala o primernosti organiziranega delovnega procesa in ni poskrbela za ustrezen posnetek dejanskega stanja (monitoring), ki ga sedaj za nazaj ni več mogoče opraviti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da je krivdno odgovorna za nastalo škodo. To je glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko storilo, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava in ni potrebe po razveljavitvi sodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta se veliko ukvarjali tudi z objektivno odgovornostjo, ker sta ugotovili, da je bil tožnik od 17. oktobra 1994 do maja 1996 zaposlen pri toženki kot tiskar in sta menili, da je delal v nevarnem okolju, ker je vdihavanje večje koncentracije škodljivih hlapov objektivno škodljivo. Zato sta sodili, da gre za delo z nevarno dejavnostjo, kot je opredeljena v 173. členu ZOR. Toženka v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da je objektivna odgovornost izjema in ker ni ugotovljeno, ali bi bilo ob ustrezni organizaciji delovnega procesa in varstvenih ukrepih mogoče preprečiti nevarnost, ni mogoče pritrditi, da gre res za delo, ki je samo po sebi delo s povečano nevarnostjo. Ni pa mogoče pritrditi toženki, češ da bi moral tožnik dokazati, da je šlo za tako koncentracijo škodljive snovi, da je nevarna za zdravje. Ravno obratno, tožnik je dokazal delo z zdravju nevarnimi snovmi, zato bi morala toženka dokazati, da kljub hlapom in vonju, ki so se širili po prostoru, koncentracija ni bila tolikšna, da bi škodovala zdravju. Izgovarjanje na to, da je zboleval samo tožnik in ne tudi preostali trije delavci, ne zadošča, ker so bili očitno manj dovzetni na hlape in so bili pod rednim zdravniškim nadzorstvom, tožnik pa na take preglede ni bil poslan. Trditve, češ da se je tožnik zastrupil izven dela, toženka ni niti skušala dokazati, sodišče pa se je iz izpovedi tožnika in prič prepričalo o nasprotnem.

9. Ker je moral tožnik delati v neustreznem delovnem okolju in je toženka zanemarila varnostne ukrepe, je torej krivdno odgovorna za škodo, ki je v vzročni zvezi s takim delom. Revizijska trditev, da ni podana vzročna zveza, ker izvedenec ni ugotovil kronične zastrupitve, je zmotna. Sodišči nista ugotovili povezave med tožnikovim delom in zatrjevano kronično zastrupitvijo ali karcinomom ščitnice in tudi nista priznali vse zahtevane škode. Sta se pa na podlagi izpovedi zdravnice G. prepričali, da je imel tožnik v spornem obdobju povišane koncentracije fenola v urinu, izvedenec dr. B. pa je na glavni obravnavi dne 25. 4. 2003 pojasnil, da je "očitno šlo za neko obliko psiho organskega sindroma, ki je lahko povezana z izpostavitvijo organskim topilom. Verjetno je šlo po kriterijih svetovne zdravstvene organizacije za organski afektivni sindrom, ki traja nekaj dni do nekaj tednov" in je brez posledic. Zato ni primeren očitek revizije, češ da je sodišče preseglo svojo nalogo, ker je samo postavilo diagnozo.

10. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Premoženjske škode ni dokazal, zato mu sodišče ni prisodilo odškodnine. Je pa ugotovilo, da je trpel zaradi dela v neustreznem okolju telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter strah in je pravilno uporabilo 200. in 203. člen ZOR. Izvajanje revizije, češ da ni mogoče priznati denarne odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem brez telesnega trpljenja, nima opore ne v zakonu, ne v sodni praksi; poleg tega pa je sodišče druge stopnje jasno zapisalo, da je trpel glavobole, bolečine v želodcu in bolečine v prsnem košu (prvi odstavek na 8. strani sodbe). Zato je za to obliko in za sekundarni strah utemeljeno priznalo denarno odškodnino. Denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni prisodilo, ker pri tožniku ni prišlo do trajnih posledic, saj ni prišlo do kronične zastrupitve, karcinom na ščitnici pa tudi ni povezan z delom pri toženi stranki.

11. Iz vsega navedenega izhaja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe zakona in da ni kršilo prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje tudi ne nasprotuje sama sebi in iz doslej navedenega je očitno, da jo je mogoče preizkusiti. Če sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene očitke pa ni pomembno, dovolj je, da odgovori na tiste, ki so konsistentni.

12. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/99-45/2008. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 33/91-I z ustavnimi zakoni, ki so objavljena v Uradnih listih RS, št. 42/97 - 68/2006. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/01 - 40/07. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 29/78 - 57/89.