Jedro

Tožniku kot vojaški osebi v italijanski vojski, ki so ga po kapitulaciji Kraljevine Italije 9.9.1943 ujele nemške okupacijske sile na teritoriju Kraljevine Jugoslavije in ga odpeljale v nemško vojaško ujetništvo, ne pripada status žrtve vojnega nasilja po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja za čas, prebit v nemškem vojaškem ujetništvu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1302/98-10 z dne 24.6.1999 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.7.1998 in zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote J. z dne 10.2.1997, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke iz razloga, ker je bil tožnik odpeljan v nemško ujetništvo po kapitulaciji Italije dne 9.9.1943 kot italijanski vojak in je zato treba ugotoviti, ali je bil odpeljan s takratnega ozemlja Kraljevine Jugoslavije iz pravno relevantnih razlogov za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči o zadevi oziroma vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje dosedanje trditve, in sicer, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, saj je bil odpeljan v nemško vojaško ujetništvo kot italijanski vojak, torej kot vojaška oseba, za katero je veljalo mednarodno pravo haške in ženevske konvencije o vojnih ujetnikih. Takšne osebe lahko uveljavljajo status in pravice vojnega veterana, in ker je bil tožnik tedaj italijanski državljan, lahko uveljavlja pravice iz pokojninskega zavarovanja v Republiki Italiji.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in zakonita.

Po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 39/98, 43/99, v nadaljevanju: ZZVN) se kot žrtve vojnega nasilja štejejo državljani Republike Slovenije, ki so bili v vojni izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V 2. členu ZZVN so opredeljene žrtve vojnega nasilja, ki so jih nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov izpostavile nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom: izgnanec, taboriščnik, zapornik, delovni deportiranec, interniranec, begunec in ukradeni otrok. Vojnega ujetnika ZZVN ne opredeljuje kot žrtve vojnega nasilja.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, katere osebe se štejejo kot žrtve vojnega nasilja, pri tem pa je zmotno menilo, da so nemške okupacijske oblasti po kapitulaciji Kraljevine Italije poslale v vojaška ujetniška taborišča ujete pripadnike italijanske vojske, ki niso hoteli sodelovati z nemškimi okupacijskimi silami, zaradi nacionalnega pripadništva posameznega ujetega italijanskega vojaka. Tožnik namreč uveljavlja status žrtve vojnega nasilja za časovno obdobje, ki ga je prebil v nemškem ujetništvu.

Tožnik je bil redno mobiliziran v italijansko vojsko kot italijanski državljan slovenskega rodu, živeč na Primorskem, ki je bilo tedaj priključeno h Kraljevini Italiji. Po kapitulaciji Kraljevine Italije je bil ujet, in sicer v Boki Kotorski, torej res na teritoriju nekdanje Kraljevine Jugoslavije, kot to navaja sodišče prve stopnje. Nato je bil odpeljan v nemško vojaško ujetniško taborišče, vendar kot italijanski vojak in italijanski državljan. Zgodovinsko dejstvo pa je, da so bili poslani v nemška vojaška ujetniška taborišča vsi ujeti pripadniki italijanske vojske, tako Italijani kot tudi pripadniki drugih noradov v tej vojski, ki niso hoteli sodelovati z nemškimi okupatorji. Zato tožniku kot vojaški osebi v italijanski vojski in tedanjemu italijanskemu državljanu po presoji pritožbenega sodišča ne pripada status žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN.

Pritožbeno sodišče na koncu še dodaja, da vojaško osebo, odpeljano v ujetništvo, opredeljuje Zakon o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95 in 108/99, ZVV) kot vojnega veterana. Vendar je kot vojni veteran po ZVV opredeljen le tisti državljan Republike Slovenije, ki je bil kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6.4. do 17.4.1941 odpeljan v ujetništvo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer na podlagi določbe 76. člena ZUS.