Jedro

Upravičenec ima po samem zakonu možnost in pravico svojo odškodninsko obveznost zavezancu izpolniti pod pogoji, ki jih določa ZDen, tudi s plačilom z vrednostnimi papirji, zato ni nobene pravne osnove, da bi o taki možnosti in pravici odločal upravni organ z odločbo o denacionalizaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki vrnjena podržavljena nepremičnina, to je stavba v Ljubljani, stoječa na parceli 332 stavbišče v izmeri 323 m2 in parc. št. 11 vrt v izmeri 108 m2, kar vse je vpisano pri vl. št. 82 k. o. L.. Tožena stranka je naložila tožeči stranki, da mora plačati Mestni občini Ljubljana kot zavezanki za vračilo premoženja odškodnino v tolarski protivrednosti 121.943,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije v enakih letnih obrokih v desetih letih po pravnomočnosti odločbe s tem, da zapade prvi obrok v plačilo eno leto po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Pri določitvi višine odškodnine je tožena stranka upoštevala cenitev sodnega izvedenca T.D.F. z dne 7.3.1995, ki je ugotovil bistveno povečanje vrednosti nepremičnine glede na čas ob podržavljenju za 121.943 DEM. Tožeča stranka višini odškodnine v upravnem postopku ni ugovarjala, ampak je zahtevala, da tožena stranka v odločbi določi, da bo navedeno odškodnino plačala z obveznicami Slovenskega odškodninskega sklada, ki jih bo tožeča stranka dobila za tiste nepremičnine, ki jih ne bo mogoče vrniti v naravi. Tožena stranka je zahtevo za plačilo odškodnine z obveznicami Slovenskega odškodninskega sklada zavrnila in je v razlogih izpodbijane odločbe navedla, da ne gre za veliko odškodnino in da zahteva za plačilo odškodnine v obveznicah odškodninskega sklada ni utemeljena zato, ker ne bodo vnovčljive pred letom 2005. Kot nadaljen razlog za odklonitev te zahteve pa je tožena stranka navedla, da bo tožeča stranka poleg stanovanj dobila vrnjen tudi poslovni prostor, ki ga bo oddajala v najem in bo tako lahko poravnala odškodnino v posameznih letnih obrokih po 12.194 DEM.

Tožeča stranka izpodbija 2. točko dispozitiva odločbe, s katero je bilo odločeno o odškodnini, ki jo je dolžna plačati zavezancu. V tožbi navaja, da je taka odločitev v nasprotju z izrecnim zakonitim določilom 4. odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki omogoča upravičencu plačevanje odškodnine, za katero je zavezan po tem zakonu, tudi z vrednostnimi papirji, ki jih dobi kot odškodnino po tem zakonu. Zato predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odločbo v izpodbijanem delu odpravi oziroma spremeni.

Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla, da ugotovitev sodnega izvedenca D.T. ni bila sporna tekom postopka, da pa je naknadno najemnica poslovnega prostora trgovine "P.", ki se nahaja v pritličju, tožeči stranki pojasnila, da je sama izvajala investicijska dela in za ta dela dostavila tudi cenitveno poročilo izvedenke gradbene stroke I.P. z dne 30.1.1994. Iz te cenitve izhaja, da je višina investicijskih vlaganj, ki jih je opravila najemnica tega lokala M.Č., brez upoštevanja vgrajene opreme, znašala 2.358.517 SIT, zato tožeča stranka meni, da je bilo v tem obsegu dejansko stanje v upravnem postopku nepravilno in nepopolno ugotovljeno in bi bilo zato treba večvrednost nepremičnine, ki jo je ugotovil izvedenec in cenilec gradbene stroke, razmejiti med Mestno občino Ljubljana in najemnico M.Č.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Z določbo 4. odstavka 42. člena ZDen (Uradni list SRS, št. 27/91) je zakonodajalec za primere, ko je upravičenec zavezan po tem zakonu za plačilo odškodnine, predvidel možnost plačila te odškodnine z vrednostnimi papirji, ki jih upravičenec dobi kot odškodnino po tem zakonu. S tem je za te primere določil in predvidel nadomestno zakonito plačilno sredstvo z vrednostnimi papirji in tako upravičencu dal možnost in pravico, da obveznost plačila odškodnine, ki mu je naložena z odločbo o denacionalizaciji, plača tudi z obveznicami Slovenskega odškodninskega sklada, seveda pod nadaljnjim pogojem, da je te obveznice dobil kot odškodnino v postopku denacionalizacije. Tožena stranka je v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZDen pravilno odločila glede roka in drugih pogojev plačila odškodnine za razliko vrednosti vrnjene nepremičnine, ker se je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij bistveno povečala. O višini te odškodnine med strankama v upravnem postopku tudi ni bilo spora. Po presoji sodišča pa so napačni razlogi, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za določitev plačila odškodnine v vrednostnih papirjih oziroma konkretno v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, saj pomeni uporaba te možnosti zakonito pravico upravičenca kot dolžnika, da svojo odškodninsko obveznost zavezancu izpolni pod pogoji, ki jih določa odločba o denacionalizaciji tudi s plačilom z vrednostnimi papirji (obveznicami), ki jih je prejel po ZDen. Tožeča stranka ima torej tako možnost in pravico po samem zakonu, zato ni nobene pravne osnove, da bi o taki možnosti in pravici odločal upravni organ z odločbo o denacionalizaciji. Zato je izpodbijana odločba pravilna, napačni razlogi, ki jih je navedla tožena stranka za zavrnitev zahteve tožeče stranke za plačilo odškodnine z obveznicami, pa niso vplivali na pravilnost odločitve.

Zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe je sodišče presojalo po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je bilo ob izdaji odločbe.

Spremembe v dejanskem in pravnem stanju, ki jih zatrjuje tožeča stranka v dopolnitvi tožbe in ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe, ne morejo vplivati na njeno zakonitost ob izdaji. Tožeča stranka zahteva razmejitev višine ugotovljene povečane vrednosti nepremičnine med zavezanca Mestno občino Ljubljana in najemnico lokala M.Č., ki je s svojimi sredstvi izvedla investicijska vlaganja v lokal, ki se nahaja v nepremičnini, ki je predmet vračanja. Za uveljavljanje zahtevkov iz naslova investicijskih vlaganj bi bila v tem primeru legitimirana samo najemnica lokala M.Č. in ne tožeča stranka. Ta to zahtevo neutemeljeno postavlja v dopolnitvi tožbe. Najemnica lokala ni bila stranka v upravnem postopku in zato sodišče o njenih pravicah in pravnih koristih v tem upravnem sporu ni moglo zakonito odločati.

V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka zahtevala od sodišča naj zavzame stališče glede vprašanje delne pravnomočnosti upravne odločbe. V konkretnem upravnem sporu sodišče nima pravnega temelja za zavzemanje stališč, ki se nanašajo na vprašanje, ki niso predmet tožbenega zahtevka. Zato o predlogu tožeče stranke v zvezi s pravnomočnostjo delne odločbe sodišče ni odločalo in tudi ni zavzelo stališča. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).