Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Vmesni ugotovitveni zahtevek ni več dopusten, saj prvo in drugo toženi stranki nista izkazali, da imata pravni interes, da se obstoj prejudicialnega pravnega razmerja ne reši le z učinkom v konkretni pravdi, ampak z učinkom pravnomočnosti, ker bo odločitev o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja zavezovala tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz tega razmerja.
I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: A) v točki 2., 3., 4., spremeni tako, da se v tem delu zavrže nasprotna tožba po primarnem tožbenem zahtevku, ki se glasi: “Posojilna pogodba sklenjena dne 5. 1. 2005 med A. S. kot posojilodajalcem in B. F. kot posojilojemalcem ter R. C. kot porokom, po kateri je B. F. kot posojilojemalec prejel od A. S. kot posojilodajalca posojilo v znesku 3.000,00 EUR z zavezo, vrniti jih skupaj z obrestmi najkasneje do 15. 2. 2005, je v delu, ki se dotika poroka R. C. in njegove zaveze vrnitve navedenega posojila, če tega ne bo vrnil posojilojemalec B. F. nična.
“Posojilna pogodba, sklenjena dne 7. 3. 2005 med A. S., kot posojilodajalcem in B. F. kot posojilojemalcem ter R. C. kot porokom, po kateri je B. F. kot posojilojemalec prejel od A. S. kot posojilodajalca posojilo v znesku 6.000.000,00 SIT z zavezo, vrniti jih skupaj z obrestmi najkasneje do 31. 3. 2005, je v delu, ki se dotika poroka R. C. in njegove zaveze vrnitve navedenega posojila, če tega ne bo vrnil posojilojemalec B. F., nična.
“Posojilna pogodba, sklenjena dne 24. 2. 2005 med A. S., kot posojilodajalcem in B. F. kot posojilojemalcem ter R. V. kot porokom, po kateri je B. F. kot posojilojemalec prejel od A. S. kot posojilodajalca posojilo v znesku 3.500.000,00 SIT z zavezo, vrniti jih skupaj z obrestmi najkasneje do 15. 3. 2005, je v delu, ki se dotika poroka R. V. in njene zaveze vrnitve navedenega posojila, če tega ne bo vrnil posojilojemalec B. F., nična“; B) v 5. točki se v delu, kjer je tožeči stranki naloženo, da povrne nerazdelno prvo in drugo toženi stranki 5.318,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodba razveljavi in v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu, ki ni bil spremenjen ali razveljavljen (1. in 5. točka izreka sodbe, ki se nanaša na tretje toženo stranko), potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tožeče stranke se pridrži za končno odločitev.
IV. Tretje tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke, da je tretje tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 28.042,06 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zneska 3.004,51 EUR od 15. 2. 2005 dalje do plačila, od zneska 25.037,56 EUR pa od 31. 3. 2005 dalje do plačila (točka 1/1), da je dolžna plačati 14.605,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2005 dalje do plačila (točka 1/2) in da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške (točka 3/1). Prvo sodišče je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe in razsodilo, da sta posojilni pogodbi sklenjeni z dne 5. 1. 2005 in 7. 3. 2005 nični v delu, ki se nanašata za zavezo prvo toženca kot poroka vrniti tožniku posojili v višini 3.000,00 EUR in v višini 6.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi (točka 2 in 3) in da je nična posojilna pogodba z dne 24. 2. 2005 v delu, ki se nanaša na obveznost drugo toženke kot poroka vrniti posojilo tožniku v višini 3.500.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi (točka 4), ter da je tožnik dolžan vrniti prvo in drugo toženi stranki pravdne stroške v višini 5.318,22 EUR, tretje toženi stranki pa 1.668,58 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 5).
2. Tožnik v pritožbi navaja, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da so posojilne pogodbe, ki se nanašajo na poroštvo prvo in drugo toženca za posojilo, nične. Takšna odločitev prvega sodišča je v nasprotju s prejšnjo odločitvijo glede poroštva prvih dveh tožencev, ki je že pravnomočna in se izpodbija z revizijo. S sodbo je bilo že razsojeno, da posojilne pogodbe ne vsebujejo ustreznih poroštvenih izjav prvih dveh tožencev in da nista prevzela poroštva po posojilnih pogodbah do tožnika kot posojilodajalca. V tem delu je sodba tudi skopo obrazložena, zato se je ne da preizkusiti. Tretje toženka je želela pomagati svojemu sinu, zato je pristopila k dolgu. Tožnik je toženki verjel na besedo, zato je bil prepričan, da velja ustni dogovor. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tretje toženka ni imela premoženja, saj je svoje premoženje načrtno odtujila zaradi bojazni, da bo tožnik izterjal plačilo iz njenega premoženja. Po pozivu tožnikovega pooblaščenca za vrnitev zneska po pogodbi z dne 23. 6. 2006, je tretje toženka prodala stanovanjsko hišo. Za pristop k dolgu ni potrebna obličnost posla, tretje tožena stranka pa je želela pomagati svojemu sinu. Dejstvo, da se je tožnik o spornem dogodku pogovarjal z bratom ZS tistega dne, ko je bil brat zaslišan kot priča, še ne pomeni, da ni moč slediti njegovi izpovedbi. Če se brat na zaslišanju ni mogel spomniti priimka dolžnice to še ne pomeni, da njegov spomin ni zanesljiv. Tudi dejstvo, da ni znal povedati točen znesek dolga še ne pomeni, da priči ni moč verjeti. Sin tretje tožene stranke je imel številne dolgove do tožnika, o katerih je tožnik tretje toženo stranko seznanil, zato se brat tožnika vseh številk ni mogel zapomniti. Sin tretje tožene stranke je dne 23. 6. 2005 prinesel s seboj že napisano pogodbo, zato se posebna pisna pogodba glede zaveze tretje toženke ni sestavljala, tretje tožena stranka pa je izjavila, da bodo sinu vsi pomagali, da bo prejeta posojila vrnil tožniku, to izjavo pa je dala po tem, ko tožnik ni želel izročiti posojila njenemu sinu. Tožnik je verjel tretje toženi stranki, zato od nje ni zahteval pisnega pristopa k dolgu. Prvo sodišče se neutemeljeno sprašuje, zakaj bi tretje tožena stranka za poroštvo 4.600,00 EUR pisno prevzela obveznost, nato pa brez pisne pogodbe prevzela obveznost plačila desetkrat višjega zneska.
3. Tretje tožena stranka vlaga odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
4. Pritožba je deloma utemeljena.
5. S pogodbo med upnikom in tretjim, s katerim se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika (432. člen Obligacijskega zakonika). Zakon ne zahteva posebne oblike za veljavnost takšne pogodbe, zato posebna pisna izjave za veljavnost pogodbo o pristopu k dolgu ni potrebna. Na tožniku pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da je med njim in tretje toženko prišlo do soglasja volj, da bo tretje toženka prevzela vse zapadle in neplačane obveznosti svojega sina do tožnika. Tožnik navedenega dejstva s stopnjo prepričanja ni uspel dokazati. Glede na običajna ravnanja tožnika pri sklepanju pogodb s sinom tretje tožene stranke, kjer sta sodelovali tudi prvo in drugo toženi stranki kot priči, in so bile sklenjene pisne pogodbe, ni moč v izpovedbi tožnika in njegovega brata najti prepričljivega razloga, da takšna pogodba ni bila sestavljena tudi v primeru, če bi tretje tožena stranka pristopila k dolgu svojega sina, ne glede na okoliščino, da je njen sin dne 23. 6. 2005 prinesel tožniku v podpis že sestavljeno pogodbo, v kateri se je tretje tožena stranka zavezala kot porok in na podlagi katere je kasneje poroštveno obveznost do tožniku tudi izpolnila. Tožnikova izpovedba, da pisne pogodbe ni sklenil zaradi pomanjkanja časa, ni prepričljiva, predvsem pa tožnik ni dokazal, da bi tretje tožena stranka podala izjave, na podlagi katerih bi bilo prepričljivo izkazano, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, na podlagi katerega sta stranki lahko šteli, da je tretje tožena stranka pristopila k dolgu in kakšna je višina njene obveznosti. Izjave tretje tožene stranke, da bo dolg plačan, ker bo sinu pomagala cela družina, glede na preostale dokaze, predstavljajo del pogajanj za izročitev posojila, ne pa obligacijske zaveze.
6. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedbo tožnikovega brata, saj okoliščine, da se ni spomnil imena dolžnice, zneskov posojil, nenazadnje pa sta izpovedbi tožnika in njegovega brata glede trajanja in poteka dogajanja kritičnega dne različni, potrjujejo neverodostojnost izpovedbe priče. Tožnik je v tožbi trdil, da je zajel vsa posojila, ki jih sin tretje tožene stranke ni plačal, k tem dolgovom pa naj bi pristopila tretje tožena stranka, na naroku pa je tožnik predložil listino, iz katere izhaja, da je tožnik posodil poleg vtoževanih zneskov sinu tretje tožene stranke še znesek 2.100,00 EUR, ki ga od tretje tožene stranke ni zahteval, ker na pogodbi ni poroštvenih izjav. Takšne navedbe tožnika le še dodatno potrjujejo, da ni bilo konkretnega dogovora, da je tretje tožena stranka pristopila k dolgi, posebej iz razloga, ker tudi ni bilo konkretnega dogovora glede višini denarne obveznosti tretje tožene stranke.
7. Prvo in drugo toženi stranki sta na tožbo, da sta kot poroka dolžni plačati v posojilnih pogodbah določene zneske, ki jih ni plačal sin tretje tožene stranke kot posojilojemalec ugovarjali, da nista zavezani kot poroka, hkrati pa sta zoper tožnika vložili nasprotni tožbi, v katerih sta zahtevali, da se razveže poroštvena pogodba oziroma posojilna pogodba. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo P 317/2005 z dne 30. 8. 2006 prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugotovilo, da so posojilne pogodbe v tem delu nične, saj sta toženi stranki zahtevali, da se pogodba razveže, zato je pritožbeno sodišče z odločbo z dne 17. 10. 2007 sodbo prvega sodišča v tem delu razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da prvo in drugo tožena stranka nista dolžni plačati tožniku zapadlih in neplačanih obveznosti iz posojilne pogodbe, ker je prvo sodišče v razlogih sodbe pravilno ugotovilo, da se nista zavezali kot poroka in na tej pravni podlagi zahtevek tožnika do prvo in drugo tožene stranke ni utemeljen. V navedenem delu sodba sicer ni imela učinka pravnomočnosti glede pravnega razmerja, vendar prvo in drugo toženi stranki nista v trditveni podlagi, potem, ko sta (pravilno) preoblikovali tožbeni zahtevek in zahtevali ugotovitev ničnosti posojilnih pogodb, navedli okoliščin, ki bi izkazovale pravni interes za vmesne ugotovitvene zahtevke. Ali povedano drugače, prvo in drugo toženi stranki nista izkazali, da sta takšni ugotovitveni tožbi potrebni zaradi morebitnih drugih zahtevkov tožnika zoper prvo in drugo toženo stranko iz istega pravnega razmerja. Prvo in drugo toženi stranki zato nista izkazali, da imata pravni interes, da se obstoj prejudicialnega pravnega razmerja ne reši le z učinkom v konkretni pravdi, ampak z učinkom pravnomočnosti, ker bo odločitev o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja zavezovala tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz tega razmerja. Če o zahtevku tožnika zoper prvo in drugo toženo stranko še ne bilo pravnomočno odločeno, bi prvo in drugo toženi stranki imeli pravni interes, da se v vmesnem ugotovitvenem zahtevku odloči obenem z dajatvenim zahtevkom tožnika v končni sodbi ali že pred izdajo končne sodbe. Ker je bil tožnikov tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko že pravnomočno zavrnjen (1), (primarni) vmesni ugotovitveni zahtevek več ni dopusten, zato je pritožbeno sodišče nasprotno tožbo po primarnem tožbenem zahtevku prvo in drugo tožene stranke zavrglo (181. člen ZPP).
8. Pritožbeno sodišče ni moglo odločati o prvem podrejenem in drugem podrejenem zahtevku iz nasprotne tožbe, ker o teh zahtevkih sodišče prve stopnje ni odločalo, z odločitvijo pritožbenega sodišča, pa bi bila prvo in drugo toženi stranki in tožniku odvzeta pravica do pritožbe, zato bo o navedenih zahtevkih odločalo sodišče prve stopnje, ki bo posledično ob končni odločitvi tudi odločilo o pravdnih stroških tožnika ter prvo in drugo tožene stranke.
9. Pritožbeno sodišče je deloma ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev prvega sodišča v delu, kjer je bilo ugodeno zahtevkom iz nasprotne tožbe, s tem, da je pritožbeno sodišče v tem delu nasprotno tožbo zavrglo, odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov med tožnikom ter prvo in drugo toženo stranko pa razveljavilo ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu glede zahtevka tožnika zoper tretje toženo stranko pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
10. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tretje tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tožnika v razmerju do prvo in drugo tožene stranke pa se pridrži za končno odločitev.
(1) Zavrnjena je bila tudi tožnikova revizija s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 374/2008.