Jedro

Tudi pri uveljavljanju odškodnine po 2. odst. 170. čl. in 1. odst. 172. čl. ZOR mora tožnik dokazati vse elemente civilnega delikta iz 154. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo le v manjšem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in prvotoženi ter drugotoženi stranki naložilo, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1998 dalje do plačila.

Prvotoženi stranki je še naložilo, da je dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe celotno sodbo za 8 dni izobesiti na oglasni deski X. d.o.o. in jo poslati Komisiji za vloge in pritožbe mesta Ljubljane. Drugačen in višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške.

Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se v laični pritožbi pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izpodbija sodbo v delih, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka za branje sodbe na Nadzornem odboru podjetja, ki se nahaja pri Holdingu mesta Ljubljane in v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, povzročeno s sklepom št. 6, sprejetim na 11. seji DS. V obrazložitvi navaja, da v javnih podjetjih iz ustanoviteljske funkcije nad podjetniškim interesom prevladuje javni interes. Prav zato JP X. nima več delavskega sveta, pač pa nadzorni odbor, ki deluje v okviru Holdinga mesta Ljubljane. Ker gre pri JP X. za javna sredstva, ki bodo izplačana po sodbi III P 546/95, mora biti nosilcu nadzora poslovanja dana možnost, da po določilih temeljev ZOR zahteva povračilo nepotrebnih izdatkov za poslovanje podjetja, od odgovorne osebe, ki je ta izdatek povzročila. Tožnik ni utrpel škode niti ni tožil zaradi okoliščine, ker je DS v šestem sklepu 11. seje ugotavljal, da je invalidsko upokojen. Sodišče ni ugotovilo, da je delavski svet v citiranem sklepu objavil tudi diagnozo tožnikove bolezni, ki je bila podlaga za invalidsko upokojitev, to je na podlagi psihiatričnega izvedenskega mnenja. Gre za izključno tožnikovo osebnostno zadevo, katere javno raznašanje mu je povzročilo zelo intenzivne in zelo dolgotrajne duševne bolečine, tožnik trdi, da mnogo večje kot raznašanje psihiatričnega mnenja na 9. seji DS podjetja X., kjer je bila invalidska upokojitev zadržana, in se na sodišču bori za odpravo disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in vrnitve na delo. In prav to dejstvo, da se bo moral srečevati z delavci, ki so javno in uradno seznanjeni, da ima psihiatrično mnenje o njem tako velik pomen, da je zadostovalo kriterijem invalidske upokojitve, tožniku še danes, ko je vedno več izgledov, da se bo vrnil na delo, nepravnomočna sodba delovnega sodišča med ostalim pravi, da ga mora podjetje X. v 8 dneh ponovno pozvati na delo, celo iz dneva v dan povzroča intenzivne duševne bolečine. Nikakor ni razumljivo stališče sodišča, da je za škodo povzročeno s sprejetjem sklepa št. 6, 11. seje prejel odškodnino v pravnomočni pravdi I P 269/95, ko je bil vtoževan sklep z 9. seje DS. V kazenski zakonodaji se povratniki ostreje sankcionirajo, ne pa oproščajo, češ, saj so bili za to dejanje že kaznovani. Sam je doživljal in še doživlja ponoven napad na svoje osebnostne zadeve, vrsto in diagnozo bolezni, kot najbolj nizkotno gonjo. C. S. in ostali pristojni so tedaj vedeli, da so ga bolnega vrgli iz službe, brez vabljenja na disciplinsko obravnavo in brez zaslišanja, vedeli so, da je brez vsakršnih dohodkov, pa se niso vprašali, kako bo preživljal dva majhna otroka, niso se vprašali, kako se nezavarovan zdravi, nasprotno, zlorabili so podatke o njegovi bolezni in z njimi zavestno operirali tako, da bi mu duševne bolečine dvignili do kritične meje in se ne bi mogel več braniti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi pritožbenih dejstev in tožbenih zahtevkov pravično razsodi.

Tožena stranka pa v svoji pritožbi uveljavlja vse tri možne pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v obrazložitvi navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je tožnik zaradi dvoma posameznih bivših sodelavcev, pa tudi predsednika komisije za vloge in pritožbe pri Mestu Ljubljana, glede svoje moralne kredibilnosti v zvezi s stanovanjskim kreditom trpel duševne bolečine, saj se mu podjetje ni opravičilo niti uradno preklicalo tega sklepa, saj sodišče ocenjuje, da naj bi navedbe v zapisniku in sklepih 11. seje prizadele čast in dobro ime tožnika.

Ugotovitev sodišča, da naj bi bil podan dvom posameznih bivših sodelavcev glede moralne kredibilnosti tožnika in torej po mnenju sodišča podlaga za odškodninsko odgovornost, je protispisen. Tožnik je navajal na glavni obravnavi, da naj bi mu očitke v zvezi z navedbami v zapisniku v zvezi s kreditom izrekli J. R., F. T., D. V., N. Č., S. T., M. P. in M. Š. in da so ga ti očitki zelo prizadeli. Ko pa so bile navedene osebe zaslišane, razen tistih, za katerih zaslišanja je tožnik umaknil dokazni predlog, pa se je izkazalo, da je z njegove strani zatrjevanih očitkov, ki naj bi ga zelo prizadeli, sploh ni bilo.

Priča R. je bil tedaj predsenik komisije in je povedal, da se je tožnik sam pritožil na njegovo komisijo in to še predno je dobil zapisnik 11. seje in da je prejel celoten zapisnik in da je v njegovih očeh tožnik ostal poštenjak. Tega zapisnika pa po mnenju toženih strank ni mogoče tako, kot je to storilo sodišče, deliti na posamezne dele, temveč ga je potrebno gledati kot celoto. Kar se tiče poteka dogodkov v zvezi s stanovanjskim kreditom je namreč v 3. odstavku na strani 2. in 5. odstavku natančno pojasnjen celoten potek, vključno z dejstvom, da g. A. ni pravočasno izkoristil kredita, saj bi moral v roku 6 mesecev skleniti pogodbo o nakupu stanovanja ali prositi za dodatno podaljšanje, vendar take pogodbe ni sklenil, temveč je od predpogodbe odstopil, kot je razvidno tudi iz spisa, ki ga je imelo tudi sodišče na razpolago pri odločanju.

Dejstvo je, da je tožnik sam naslovil pritožbo v zvezi s kreditom na delavski svet, pa tudi številne druge pritožbe, ki jih je delavski svet podjetja X., kot organ JP X., tudi obravnaval. S svojimi pritožbami pa se je obračal tudi na komisijo za vloge in pritožbe pri Skupščini mesta Ljubljane. Objektivno je resnično, da je bil kredit odobren in sklenjena pogodba na podlagi predpogodbe, ki ni overjena, osnova za črpanje kredita oziroma da nekomu pripade na namensko dani kredit, pa je nakup stanovanja, ki je bilo individualno določeno in prav tako je tudi objektivno resnično, da take pogodbe tožnik v predvidenem roku ni predložil. Prav gotovo v zapisniku 11. seje ni nobene trditve, ki bi bila neresnična. Prav gotovo pa, v kolikor nekdo izrazi sum v okviru razprave o pritožbi pritožnika v to, ali je potek dodelitve in izrabe kredita potekal v skladu s predpisi, po mnenju prvotožene stranke samo na sebi še ne predstavlja žalitve časti drugega, posebno še glede na to, da je celoten zapisnik in ne le sklepi, javen in da je iz tega zapisnika na strani 2. natančno razviden v 2. odstavku potek v zvezi s kreditom tožnika. Toženi stranki želita poudariti, da člen 198/2 ZOR celo za primere, da kdo o kom sporoči kaj neresničnega, ne da bi vedel, da je neresnično, če je sam ali tisti, kateremu je to sporočil, imel pri tem resen interes.

Prav gotovo pa je JP X. imelo resen interes, saj tožnik kljub temu, da je od pogodbe odstopil, kar izhaja iz spisa I Pd 2668/94, kar ugotavlja tudi sodišče, saj je tožnik zahteval pri delavskem svetu ponovno nakazilo, po njegovem mnenju protizakonito odvzetega kredita, kar pomeni, da je JP X. prav gotovo imelo resen interes, kot ga imenuje ZOR. Posebej velja poudariti tudi, da prav gotovo ni moč slediti in so napačne ugotovitve sodišča v sodbi, češ da naj bi šlo pri formulacijah cit.: "očitno za zavestno namensko ravnanje z namenom, da se tožnk očrni tako pred delavskim svetom kot pred bivšimi sodelavci", kar prav gotovo ne more držati, saj je v taistem zapisniku v 3. odstavku povzeta ugotovitev, da je bila pogodba o dodelitvi stanovanjskega kredita pravno veljavna s klavzulo, da mora posojilojemalec znesek odobrenega posojila izkoristiti v šestih mesecih od sklenitve pogodbe, da pa tožnik ni izkoristil kredita v 14 mesecih, ko mu je bilo odvzeto. V 5. odstavku druge strani se sicer pojavljajo izrazi "neoverovljena predpogodba", kar pa samo na sebi še ne more pomeniti napada na čast in dobro ime, saj je potek dodelitve kredita opisan v 3. odstavku in v 5. odstavku in tudi tožnikova pravica do vrnitve dela, ki ga je že odplačal, korektno opisano tako, da glede na tekst, tudi v kolikor gre za morda nekoliko laične formulacije, ni mogoče trditi, da bi imel kdorkoli tako na strani JP X. ali pa tudi druga toženka kakršenkoli namen očrniti tožnika pred delavskim svetom kot pred bivšimi sodelavci. Kot je razvidno iz celotnega postopka, je bil edini razlog, kot tudi iz razpisanega dnevnega reda 11. redne seje, da se je tožnik sploh pojavil na dnevnem redu, obravnavanje njegove pritožbe, s katero je seznanil tudi komisijo za vloge in pritožbe pri Mestu Ljubljana, kar je terjalo tudi ustrezna pojasnila le-tej. Delavski svet JP X. je torej deloval le v okviru svojih pooblastil kot organ, na katerega je tožnik tudi naslovil svoje pritožbe. Po mnenju tožene stranke zgolj izraz suma v nepravilnost delovanja tožnika, ob tem da dejansko do izteka roka, niti kasneje, ni bila sklenjena pogodba o nakupu stanovaja, za katero je bil kredit odobren, pa po mnenju prvotožene stranke še ne more predstavljati osnove za odškodninsko odgovornost, niti ni moč govoriti o protipravni razžalitvi dobrega imena in časti.

Člen 200/1 ZOR govori, da sodišče prisodi odškodnino "če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo". Po mnenju tožene stranke pa takih okoliščin v konkretnem primeru ni. Predvsem pa tožena stranka poudarja, da je tožnik za škodo, ki naj bi mu nastala v zvezi s sklepom na 9. seji delavskega sveta v zvezi z izvedenskim mnenjem o zdravstvenem stanju, že prisojena odškodnina in tudi plačana in da so torej zahtevki tožnika, kar se tiče domnevne imaterialne škode v zvezi s podatki o bolezni že poravnani in da gre za že razsojeno zadevo. Tožena stranka smatra, da je bilo obravnavanje tožnikovih pritožb brez kakršnegakoli namena prizadeti njegovo čast in dobro ime in v okviru pristojnosti in nalog, ki jih je imel delavski svet in druga toženka, ki smatra, da tudi izvedeni dokazi kažejo, da njeno poročanje, tudi v kolikor je zapisana besedica "neoverovljeno", ni bilo nekorektno in ne more samo na sebi predstavljati napadeno čast in dobro ime, ki bi imelo za posledico njeno odškodninsko odgovornost. Predvsem pa ji ni mogoče očitati niti namena niti ne velike malomarnosti, kot v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključuje sodišče. Dejstvo je, da je sum v nepravilnost v zvezi s črpanjem kredita vsekakor utemeljevalo dejstvo, da po šestih mesecih od odobritve kredita na podlagi predpogodbe, ni bila predložena kupoprodajna pogodba, niti ne podana prošnja za podaljšanje časa za izkoriščanje kredita. Prav gotovo ni mogoče reči, da za sum, ki so ga izrazili delegati delavskega sveta v nepravilnost, ni bilo nobenih razlogov, kot po mnenju toženih strank neutemeljeno ugotavlja sodišče. Nenavadno je namreč, v kolikor nekdo na podlagi predpogodbe dobi kredit za konkretno stanovanje, pa tega stanovanja ne kupi v roku, ki izhaja iz aktov in pogodbe, pa o tem nič ne obvesti kreditodajalca. Posebej pa velja poudariti, da kot ugotavlja sodišče, so bili pomisleki izrečeni v obliki suma, ne pa kakršnihkoli trditev.

Glede na navedeno tožena stranka izpodbija sodbo v celoti.

Pritožbi sta utemeljeni.

Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da se strinja s pritožbo tožeče stranke, ne pa s pritožbo tožene stranke glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na 6. sklep 11. redne seje delavskega sveta Javnega podjetja X. z dne 29.6.1993, že pravnomočno razsojeno. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 269/95 z dne 31.8.1995 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1167/95 z dne 22.5.1996 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 548/96 z dne 26.3.1998 namreč povsem jasno izhaja, da gre pri tej zadevi, v kateri je bila tožniku prisojena odškodnina v znesku 900.000,00 SIT, za drug dogodek oziroma za drugo dejansko podlago, kot pa jo tožnik zatrjuje v tej pravdi. V že pravnomočno razsojeni zadevi je šlo namreč za sklep sedanje prvotožene stranke na 9. redni seji delavskega sveta dne 14.5.1993, da se komisija za vloge in pritožbe Skupščine mesta Ljubljane seznani z izvedeniškim mnenjem psihiatra o tožniku.

Dejanska podlaga v tej pravdi pa je 6. sklep 11. redne seje delavskega sveta prvotožene stranke, ki se glasi, da DS ugotavlja, da je tožnik na podlagi psihiatričnega izvedeniškega mnenja invalidsko upokojen in da se sklep o invalidski upokojitvi po pravnomočnosti pošlje v vednost komisiji za vloge in pritožbe SML. O tem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke torej dejansko še ni bilo pravnomočno odločeno, zato bo v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje vsekakor moralo o tem odločiti.

Drugi del tožbenega zahtevka pa se nanaša na 5. sklep, sprejet na 11. redni seji delavskega sveta prvotožene stranke, ki se glasi, da se Komisijo za vloge in pritožbe na SML seznani z vso dokumentacijo, na podlagi katere je tožnik pridobil stanovanjski kredit. Seznani se jo tudi z neoverovljeno predpogodbo, za katero obstaja sum, da si je tožnik kot takratni direktor podjetja X. dal sam nakazati kredit na podjetje Y. za nakup stanovanja. Pritožbeno sodišče povsem soglaša s pritožbo tožene stranke, da tega sklepa ni mogoče obravnavati ločeno od ostale vsebine zapisnika 11. redne seje z dne 29.6.1993. Iz dnevnega reda izhaja, da se je pod 2. točko obravnavala pritožba tožnika glede vračila stanovanjskega kredita. Kot navaja tožena stranka v svoji pritožbi, je v zapisniku, ki je bil v celoti izobešen na oglasni deski prvotožene stranke, tudi jasno navedeno, da obstaja veljavna podlaga za dodelitev stanovanjskega kredita tožniku, ki pa posojila ni izkoristil v šestmesečnem roku, določenem v pogodbi, niti v precej daljšem času, zato mu je po 14 mesecih bilo odvzeto. Tožnik je nato celo pred sodiščem zahteval vračilo kredita, končno pa ta zahtevek umaknil. Vse to so nedvomno okoliščine, ki so pri delegatih delavskega sveta prvotožene stranke lahko vzbujale razne pomisleke in zahtevale odgovore na razna vprašaja. Na 3. strani zapisnika s te seje je v drugem odstavku med drugim navedeno, da se je v razpravi, ki se je razvila, delegati med drugim dejali, da se je potrebno vprašati, če ni tožnik zlorabil kot takratni direktor podjetja X. pooblastila, ko si je dal nakazati posojilo na podlagi neoverovljene pogodbe. Iz te razprave torej izhaja kot njegov povsem logičen zaključek 5. sklep, kot je že bil citiran, da namreč obstaja sum, da si je tožnik kot takratni direktor podjetja X., dal sam nakazati kredit na podjetje Y. za nakup stanovanja. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sicer navaja, da je bila druga toženka med drugim pooblaščena tudi za kontrolo zapisnikov sej delavskega sveta, kar pa najbrž ne more pomeniti njenega pooblastila, da lahko v zapisniku zapiše drugačne sklepe, kot pa so jih dejansko delegati sprejeli oziroma sklepe, ki ne izhajajo iz njihove razprave. V kolikor pa je v zapisniku kot sklep povzeto tisto, kar so delegati delavskega sveta v okviru svojih pristojnosti dejansko razpravljali in se spraševali, je seveda močno vprašljiv zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi druga toženka s tem storila civilni odškodninski delikt, zaradi katerega bi bil tožnik upravičen zahtevati odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve oziroma krnitve svojega ugleda.

Kljub obširnosti razlogov izpodbijane sodbe pa sodišče prve stopnje vendar v teh razlogih ni obravnavalo vseh elementov civilnega delikta, katerega elementi so določeni v 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Nedvomno je breme dokazovanja tako škode, kot nedopustnosti ravnanja in vzročne zveze na strani oškodovanca, v konkretni zadevi torej tožnika. Šele dokazani obstoj navedenih predpostavk odškodninskega delikta ima za podlago, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Predsem bo moralo sodišče v nadaljevanju postopka natančno raziskati vprašanje, ali so delegati delavskega sveta pri razpravi o tožnikovi pritožbi v zvezi s stanovanjskim kreditom in pri sprejemanju sklepa št. 5 na seji delavskega sveta ravnali v okviru svojih pravic in pooblastil, ali pa so te pravice in pooblastila prekoračili in sprejeli sklep, ki pomeni odškodninski delikt proti tožniku, za katerega bi seveda, če bi bil v resnici storjen, prvotožena stranka po določbi 172. čl. ZOR lahko nosila odgovornost. Prav tako bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju sojenja moralo natančno raziskati eventuelno odškodninsko odgovornost druge toženke, ki po preuranjenem zaključku sodišča prve stopnje temelji na določbi 2. odst. 170. čl. ZOR. Po tej določbi ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ko je sicer podana odgovornost pravne osebe za povzročeno škodo, tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.

Zaljuček sodišča prve stopnje, da naj bi druga toženka škodo tožniku povzročila namenoma, po prepričanju pritožbenega sodišča ni prav nič prepričljiv in se z njim ne more strinjati. Sodišče prve stopnje bo moralo seveda najprej poiskati odgovor na vprašanje, ali je drugi toženki res mogoče očitati, da je storila kaj nedopustnega oziroma protipravnega, če je pooblaščena za odobritev zapisnika v sklep zapisala oziroma dopustila zapis, ki izhaja iz dejanske razprave delegatov delavskega sveta, opravljene v okviru njihovih pravic in pristojnosti. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno oceniti tudi vprašanje, ali je samo izražen sum, da je nekdo nekaj narobe storil, že možno obravnavati enako kot trditev, da je nekdo storil nekaj v nasprotju z zakonom. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s pritožbo tožene stranke, da vse okoliščine v zvezi z dodelitvijo stanovanjskega kredita tožniku res kažejo na to, da bi lahko bilo pri tem kaj narobe, zato so najbrž delegati delavskega sveta imeli pravico v zvezi s tem postavljati vprašanje in tudi izraziti svoja stališča. Vsekakor pa je utemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je celotni zapisnik 11. redne seje delavskega sveta prvotožene stranke z dne 29.6.1993 potrebno obravnavati kot celoto in iz celote presoditi, ali sta prvotožena stranka in druga toženka res storili odškodninski delikt v škodo tožnika.

Odločitev sodišča prve stopnje o tistem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na objavo izpodbijane sodbe, je seveda v najtesnejši zvezi z odločitvijo o tem, ali tožniku sploh gre kakršnakoli odškodnina, zato se v ocenjevanje tega dela pritožbe sodišče druge stopnje zaenkrat ne spušča. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 1. odst. 370. čl. ZPP ugodilo utemeljenim pritožbam obeh pravdnih strank ter sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pravdni stranki v pritožbah nista zahtevali povrnitve pritožbenih stroškov, zato pritožbenemu sodišču o tem ni bilo potrebno odločati.