Jedro

Nestrinjanje pritožnika z izvedenskim (dopolnilnim) mnenjem in njegova ocena, da so bile opravljene meritve nepotrebne, ni pravno upošteven razlog za odklanjanje plačila izvedenine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom U-i, za dopolnilno izvedensko mnenje odmerilo nagrado v bruto znesku 8.111,00 EUR, skupaj z DDV pa 9.733,20 EUR. Toženi stranki je naložilo doplačilo manjkajočega predujma v višini 8.933,20 EUR, v roku 15 dni.

Zoper sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/07; UPB3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali pa odločitev spremeni tako, da ugotovi, da izvedencu nagrada za dopolnitev mnenja ne pripada. Ugotavlja, da izvedenec ne odgovarja zadovoljivo na postavljena vprašanja, da je izvedenec izvajal opravila, ki za odgovor na postavljena vprašanja niso bila potrebna, in da je podajal stališča in naziranja, ki niso v neposredni zvezi z vprašanji. Svoje delo je opravljal mimo obsega sklepa sodišča z dne 06. 08. 2009 in zato do nagrade ni upravičen. Praktično celotno delo izvedenca se je nanašalo na poskuse, ki za odgovore na postavljena vprašanja niso pomembni in so bili praktično vsi nepotrebni. Izvedenec je študij spisa zaračunal že pri pripravi prvotnega izvedenskega mnenja in ni upravičen do nagrade za enak študij spisa pri dopolnitvi mnenja. Mnenje ni opravljeno v okviru sklepa sodišča, zato izvedenec do plačila za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 230,00 EUR ni upravičen. Isto velja tudi za materialne stroške in analize meritev. Pri stroških „analiz in meritev“ ne gre za materialne stroške in je izvedenec očitno še enkrat zaračunal izdelavo izvedenskega mnenja, ki je že zajeta v postavki 230,00 EUR. Postavka „materialni stroški in meritve“ ni specificirana in razčlenjena, tako da bi tožena stranka lahko substancirano ugovarjala točno določenim opravilom oziroma opravljenemu številu ur, ki bi bila za vprašanja iz sklepa sodišča sploh relevantna. Ni zadostno razjasnjena dejanska podlaga za nagrado izvedencu in bo v ponovljenem postopku treba pozvati izvedenca, da točno navede za katera opravila je bilo porabljeno koliko časa in ji omogočiti, da se o posameznih zaračunanih opravilih izjavi z vidika nepotrebnosti teh opravil glede na prvotno zastavljena vprašanja. Sodišče je napačno uporabilo za odmero nagrade urne postavke ARRC, ki se uporabljajo kot nekakšen interni obračun za javno financiranje za raziskovalno delo. Te cene so višje od tržnih cen in jih ni mogoče šteti za „veljavno ceno podjetij ali zavodov“, ki te storitve opravljajo v smislu Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih (Ur. list RS, 7/2002 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Pravilnik). Odločitev o nagradi izvedenca je tudi preuranjena, kar predstavlja relativno kršitev določb postopka. Upoštevaje 2. odst. 242. člena ZPP, ki se uporablja tudi za nagrado izvedencu, se lahko zahteva povrnitev stroškov po zaslišanju. Izvedensko mnenje se podaja v vsakem primeru tudi ustno z zaslišanjem izvedenca in bo šele, ko bo izvedenec podal pojasnila v zvezi z dopolnjenim mnenjem tudi ustno, možno dokončno vrednotiti njegovo mnenje in opravljeno delo. Na prvi stopnji teh kršitev ni mogla grajati, ker ni vedela, da bo sodišče izdalo sklep, s katerim bo odmerilo nagrado izvedencu. Ocenjuje, da sodišče prve stopnje izvedencu ne bi smelo odmeriti nagrade in ji po nepotrebnem nalaga doplačilo predujma.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da bo podano mnenje in opravljeno delo izvedenca možno dokončno ovrednotiti šele po zaslišanju izvedenca in je zato odločitev o nagradi preuranjena. Določba 2. odst. 242. člena ZPP, na katero se sklicuje tožena stranka, veže upravičenje priče (izvedenca) do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kot tudi izgubljenega zaslužka na pravočasno uveljavljanje zahteve za povračilo teh stroškov (takoj po zaslišanju). Ne nudi podlage za pritožbeno stališče, da izvedenec, ki je (dopolnilno) mnenje izdelal pisno, do nagrade in povračila stroškov zanj ni upravičen. Določba 253. člena ZPP sicer res predvideva ustno podajo izvida in mnenja, dopušča pa tudi pisno izdelavo, kot je bila v predmetni zadevi izvedencu tudi naložena. Upravičenje izvedenca do nagrade in povrnitve stroškov je vezano na opravljeno delo, pri čemer podlago za njihovo odmero predstavljajo določbe Pravilnika.

Izvedenec je upravičen do povrnitve stroškov in nagrade za izdelano dopolnilno mnenje, saj mu je pisno dopolnitev naložilo sodišče prve stopnje, ki mu je postavilo tudi vprašanja, na katera je odgovoril (sklep sodišča prve stopnje 06. 08. 2009). Nezadovoljstvo z opravljenim delom, kar je nosilni razlog pritožbe, ni pravno upošteven razlog za odklonitev plačila. Isto velja tudi glede pritožbene ocene o nepotrebnosti poskusov, spričo česar tožena stranka med drugim odklanja plačilo pod postavko „materialni stroški in meritve“. Strokovnjak, ki ga je postavila izvedenska ustanova, F , je opravil raziskovalno delo (ponovne meritve pri različnih napolnjenostih akumulatorja mu je naložilo tudi sodišče prve stopnje s sklepom) in obdelal podatke, ki jih je potreboval za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Podrobnejša specifikacija po posameznih opravilih in urah, ki jih je opravil izvedenec, da bi se tožena stranka, kot navaja v pritožbi, lahko opredelila do (ne)potrebnosti poskusov in da bi lahko točno ugovarjala številu ur posameznih opravil z vidika nepotrebnosti teh opravil glede na zastavljena vprašanja, za potrebe priznanja nagrade in povrnitve stroškov, ni potrebna. Ne glede na to pa je pritožnici treba povedati, da je izvedenec potek poskusov (meritve polnjenja in praznjenja akumulatorjev ob različnih pogojih) izčrpno pojasnil v dopolnilnem mnenju, ko je odgovarjal na zastavljena vprašanja.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri nagrade in stroškov izvedenca za dopolnilno mnenje pravilno upoštevalo določbe Pravilnika. Za študij spisa je v skladu s 3. točko 45. člena Tarife za vrednotenje izvedenskega dela Pravilnika izvedencu priznalo 138,00 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izvedenec do nagrade za študij spisa ni upravičen, ker je spis preštudiral že ob izdelavi prvotnega mnenja. Prvotno mnenje je izvedenec izdelal 03. 01. 2007 (listovna številka 81 spisa), sklep 06. 08. 2009, s katerim je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo izdelavo dopolnilnega mnenja, pa je na listovni številki 295 spisa. Gre torej za obseg spisa nad 200 strani, kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Po izdelavi prvotnega izvedenskega mnenja sta imeli stranki nanj obsežne pripombe. Sodišče je o zadevi odločalo dvakrat, vendar je pritožbeno sodišče obakrat ugodilo pritožbi tožnika in sodišču prve stopnje naložilo dopolnitev postopka. Ker je pritožbeno sodišče zavzelo drugačno materialnopravno stališče kot sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki v pripravljalnih vlogah pojasnjevali odločilna dejstva v zvezi z njim. Izvedenec je moral pred izdelavo dopolnilnega izvedenskega menja vse navedeno preštudirati.

Oceni sodišča prve stopnje, da gre pri izdelavi dopolnilnega mnenja za izdelavo izjemno zahtevnega mnenja in da izvedencu na podlagi 4. točke 2. odstavka 47. člena Pravilnika pripada 230,00 EUR, tožena stranka v pritožbi obrazloženo ne oporeka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ovrednotilo mnenje za izjemno zahtevno, pri čemer je pravilno upoštevalo kriterije, ki so se glede vrednotenja vzpostavili v sodni praksi.

Izvedenec je po 4. točki 40. člena Pravilnika upravičen do povračila materialnih stroškov v zvezi z izvedenskim delom. Po 3. odst. 41. člena so to stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja. Te stroške je sodišče prve stopnje priznalo v skladu s stroškovnikom izvedenca in ne gre za ponovno zaračunavanje izdelave izvedenskega mnenja, kot trdi pritožnica. Meritve in poskusi so bili podlaga izvedenskemu mnenju, kar sicer ugotavlja tudi toženka in jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru 41. člena Pravilnika. Za presojo pravilnosti odločitve višine priznanih materialnih stroškov zadošča v stroškovniku izvedenca navedeno število ur (izvedenec je za obračun predlagal manjše število ur na meritvah od dejansko opravljenih – 44. stran izvedenskega mnenja) s pojasnili v izvedenskem mnenju in utemeljitev zaračunane urne postavke U (sporočilo dne 11. 03. 2010), s predložitvenim dokazom. Pritožbeno sodišče glede opravljenega števila ur nima pomislekov. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot je razvidno iz sporočila U z dne 11. 03. 2010, je U, javni zavod za izvajanje izobraževalne in znanstveno-raziskovalne dejavnosti obračunava, ki nima lastnega veljavnega cenika za opravljanje izvedenskih storitev (meritve, analize, preiskave). Storitve za izvajanje raziskovalne dejavnosti po ceniku raziskovalne dejavnosti obračunava in skladno z veljavno zakonodajo Javne agencije RS za raziskovalno dejavnost (ARRS) po Uredbi o normativih in standardih za določanje sredstev za izvajanje nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa, ki določa normative in standarde za izvajanje raziskovalne dejavnosti v obliki raziskovalnih programov in raziskovalnih projektov. Gre torej za stroške v višini „kot se običajno plačuje za take stroške“ v smislu 1. odst. 41. člena Pravilnika. Neupoštevno je pritožbeno razlogovanje o tem, da je urna postavka ARRS višja od tržne cene in je ni mogoče šteti za „veljavno ceno podjetij ali zavodov“, ki te storitve opravljajo v smislu 1. odst. 41. člena Pravilnika. Ob tem velja še poudariti, da je sodišče delo zaupalo izvedenski instituciji, U, ki je, kot je to ustrezno pojasnila, upravičena obračunavati storitve za izvajanje raziskovalne dejavnosti po ceniku ARRS.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo, ker je pravica do povračila stroškov odvisna od odločitve o glavni stvari (6. odst. 163. člena ZPP).