Jedro

Obstoj zavarovalne vsote in njena izčrpanost sta dejanski okoliščini, ki jih mora zatrjevati zavarovalnica že na prvi stopnji sojenja.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izreku pod I. v prvi alineji spremeni, tako da se znesek 1,101.866,30 SIT nadomesti z zneskom 1,601.866,30 SIT, znesek 1,100.000 SIT z zneskom 1,600.000 SIT in znesek 55.765 SIT z zneskom 147.656 SIT, v drugi alineji pa znesek 3,410.068,70 SIT z zneskom 2,910.068,70 SIT.

V ostalem se ta revizija kakor tudi revizija druge tožene stranke zavrneta.

Druga in tretja tožena stranka morata plačati nerazdelno tožeči stranki 45.190 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.06.2002 dalje do plačila - vse v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 16.11.1989, v kateri se je tožnik poškodoval kot sopotnik, je sodišče prve stopnje razsodilo, da morata druga (pri kateri je bilo odgovornostno zavarovano vozilo, ki je povzročilo škodo) in tretja tožena stranka (lastnica tega vozila) plačati nerazdelno 2,201.866,30 SIT odškodnine. Od tega 800.000 SIT od zahtevanih 1,000.000 SIT za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, 100.000 SIT od zahtevanih 500.000 SIT za strah in 1,300.000 SIT od zahtevanih 3,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Proti prvi toženi stranki je tožbeni zahtevek zavrnilo, proti četrti toženi stranki pa je tožnik zahtevek umaknil. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi druge tožene stranke in v razmerju do nje znižalo odškodnino za negmotno škodo, in sicer za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem na 400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 600.000 SIT, medtem ko jo je v ostalem zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil pritožnik seznanjen z vsemi tožnikovimi vlogami in v redu vabljen na obe glavni obravnavi. Nobeden izmed tožencev ni navajal nič v zvezi z zavarovalno vsoto, pritožnik pa ni izkazal razlogov, zakaj tega ni mogel storiti poprej. Odškodnina za omenjeni postavki je res previsoko določena, upoštevaje primerljive prisojene odškodnine.

Proti tej sodbi sta vložila revizijo tožnik in druga tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v nov postopek, drugi toženec pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje in odločanje.

Tožnik trdi v reviziji, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pojem pravične denarne odškodnine, kot je opredeljena v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Odškodnina iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti sta bili pravilno odmerjeni. Zakon nima cenika in pomembna je individualizacija o določanju višine odškodnine.

Drugi toženec očita drugostopenjskemu sodišču, da ni upoštevalo načela obojestranskega zaslišanja strank oziroma kontradiktornosti. Zaradi znanih okoliščin v zvezi z razpadom SFRJ niso mogli priti na razpravo ne on, ne drugi toženci. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti upoštevati zavarovalniški limit, ki je bil v času nezgode nizek. Sklicevali sta se na predpise ene in druge države samo, če je bilo to v prid tožniku. Skupna prisojena odškodnina za negmotno škodo je previsoka.

Stranke niso odgovorile na reviziji, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija druge tožene stranke pa ni utemeljena.

K reviziji tožeče stranke.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, revizija ne pove.

Merila za odmero višine odškodnine za negmotno škodo, ki jih je pritožbeno sodišče opisalo v obrazložitvi svoje odločbe (v dvanajstem odstavku), so pravilno izbrana in opredeljena in tako revizijski očitek o "predalčkanju" dogodkov ni primeren. Delno pa ima prav revizija, da je treba dati v obravnavanem primeru večjo težo individualizaciji odmere odškodnine. Upoštevati je treba zlasti še tožnikovo mladost, saj je bil ob nesreči star 26 let, kar pomeni tako v zvezi z odškodnino za bodoče telesne bolečine (nekajkrat letno glavoboli) kakor tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti še dolgo telesno in duševno trpljenje. V zvezi s slednjimi je pomembna tudi okoliščina, da je tožnik rudar in da se zato težave ob dvigovanju in prenašanju težjih bremen, zlasti ob daljšem delu povečajo oziroma pomnožijo, kar seveda vpliva na njegovo duševno počutje. Upoštevaje povedano in tisto, kar sta nižji sodišči ugotovili glede okoliščin za odmero pravične denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in za neprijetnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, je po prepričanju revizijskega sodišča pravično denarno zadoščenje za prvo obliko škode 500.000 SIT in za drugo 1,000.000 SIT. Višja odškodnina (800.000 SIT oziroma 1,300.000 SIT), ki jo terja revizija, pa bi presegla okvire prisojenih odškodnin, ki jih je začrtala revizijsko izoblikovana sodna praksa v primerljivih primerih različno individualiziranih odmer.

Tej reviziji je bilo zato treba delno ugoditi in izpodbijano sodbo tako spremeniti, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - ZPP), v ostalem pa je zavrniti (378. člen ZPP).

K reviziji druge tožene stranke.

Trditev te revizije o tem, da so tej toženi stranki kakor tudi drugim tožencem znane okoliščine zaradi razpada SFRJ preprečile udeležiti se naroka za glavno obravnavo 1.9.2000, preprosto ni mogoče sprejeti, ker se je v tistem času že odvijal osebni promet med Jugoslavijo in našo državo. Sicer pa tudi ni z ničemer izkazano, da je revident skušal priti na narok, pa mu je bilo to preprečeno. Končno je imel tudi možnosti, da pooblasti koga za zastopanje v tej pravdi. Revizija ne pove nič konkretnega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da revident ni mogel posredovati sodišču svojega mnenja, saj je vse njegove vloge sprejelo, jih posredovalo nasprotni stranki in jih obravnavalo, po drugi strani pa ga je tudi seznanjalo z vlogami tožeče stranke in dokaznim gradivom. Končno ne pove niti tega, o čem naj bi bil zaslišan njegov zakoniti zastopnik in kako naj bi takšno zaslišanje vplivalo na odločitev sodišča. Očitki na račun načel obojestranskega zaslišanja strank in kontradiktornosti so torej neutemeljeni.

Revidentu je bilo že z izpodbijano sodbo razloženo, da gre pri vprašanju zavarovalne vsote (limita) za dejansko vprašanje in da mora stranka, če želi, da se pri razsoji upošteva ta vsota, podati ustrezne navedbe (kolikšna je ta vsota, koliko in katerim oškodovancem je bila oziroma bo predvidoma izplačana odškodnina iz škodnega primera, koliko je še proste vsote in podobno). Sodišče zavarovalne vsote ne upošteva po uradni dolžnosti, saj nima na voljo niti ustreznih podatkov, s katerimi razpolaga zavarovalnica, pa tudi zakon ne pooblašča sodišča in mu ne nalaga, da bi smelo ali moralo samo raziskovati te okoliščine. Revident pa tudi ni pojasnil v pritožbi, zakaj trditev o zavarovalni vsoti ni podal med postopkom na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato pritožbeno sodišče upravičeno ni upoštevalo zadevnih trditev, podanih šele v pritožbi.

Samovoljna je revizijska trditev, da sta se sodišči sklicevali enkrat na predpise ene in drugič na predpise druge države, le če je bilo to tožniku v prid. Prvo sodišče se je sklicevalo le na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih in tudi pojasnilo, da jih je uporabilo na podlagi ustavnega zakona. Pritožbeno sodišče pa je res navajalo tako določbe zdaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, kakor tudi določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ št. 4/77), in to očitno iz prijaznosti do revidenta v zvezi z njegovimi trditvami o procesnih kršitvah. Tako je prikazalo, da v zvezi s tu spornimi vprašanji ni večjih razlik med zakonoma, razen v zvezi z obveznostjo navajanja dejstev in predlaganja dokazov do začetka oziroma do konca glavne obravnave (286. člen ZPP).

Tako se je izkazalo, da ni podana nobena izmed očitanih procesnih kršitev.

Na splošno trditev, da je bila prisojena previsoka odškodnina za negmotno škodo, je treba odgovoriti le, da se to ni zgodilo, marveč prav nasprotno, kar je bilo pojasnjeno v razlogih v zvezi s tožnikovo revizijo.

V celoti neutemeljeno revizijo druge tožene stranke je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe je narekovala, da se spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je v pravdi uspela, kar zadeva sicer ugovarjani temelj odgovornosti, v celoti, glede višine zahtevka pa je njen uspeh 35-odstoten oziroma gledano v celoti je uspeh 68-odstoten. V takšnem razmerju ji gre povračilo njenih pravdnih stroškov (od 208.845 SIT torej 142.014 SIT) in v celoti stroškov za izvedenca (5.642 SIT), torej skupaj 147.656 SIT. Gredo ji tudi revizijski stroški od zneska, s katerim je uspela v reviziji (drugi odstavek 156. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP).