Jedro

Zaradi prenehanja zakupne pogodbe je prenehalo podzakupno razmerje. Kmetijska zemljiška skupnost Občine S. je bila kot zakupnik in hkrati kot podzakupodajalec odškodninsko odgovorna podzakupniku za škodo zaradi neizpolnitve pogodbe. Tožene občine kot njeni pravni nasledniki so zato pasivno legitimirane za poslovno odškodninsko obveznost zaradi kršitve pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vsem štirim toženim občinam naložilo solidarno plačilo odškodnine v znesku 3.397.099 SIT tožniku. Plačati morajo tudi zakonske zamudne obresti od 10.11.1997 dalje ter pravdne stroške. Sodišče pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek glede obresti in pa v celoti tožbeni zahtevek zoper drugega toženca M. A. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino in sicer kot povrnitev izgubljenega dobička v višini pričakovanega dohodka sadovnjaka na parceli št. 167/13 k.o. ... Pravna prednica tožene stranke Kmetijska zemljiška skupnost Občine S. (v nadaljevanju: KZS S.) se je dogovorila za prenehanje zakupne pogodbe za navedeno parcelo z M. A., zaradi česar je prenehala veljati tudi podzakupna pogodba med KZS S. in Sadjarsko skupnostjo B. ter je zato podana odškodninska odgovornost pravne prednice toženih občin zaradi neizpolnitve pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožnika in toženih občin ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tretja toženka Občina D.. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišče pri presoji škode ni upoštevalo dejstva, da je bila tožniku že leta 1986 povrnjena celotna navadna škoda v višini 289.065 takratnih dinarjev. Sodišče ni upoštevalo obveznosti, da je oškodovanec dolžan sodelovati pri zmanjšanju škode. Drugi sklop revizijskih trditev se nanaša na pasivno legitimacijo revidentke. Ta meni, da so bili pravni nasledniki Kmetijskih zemljiških skupnosti res Izvršni sveti občinskih skupščin, vendar je šlo le za začasno ureditev. S sprejemom Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči ni bilo več v pristojnosti občin. Tudi občine, ki so nastale na teritoriju bivše komunalne občine S., niso njene univerzalne naslednice. Bivšo Občino S. so nadomestile le v okviru zakonsko določenih pristojnosti. Tretja revizijska trditev se tiče aktivne legitimacije. Revidentka trdi, da so bila pravila ODZ napačno uporabljena. Člani Sadjarske skupnosti B. so bili trije in Sadjarska skupnost s smrtjo enega ni prenehala obstajati.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Podlaga za odločitev v tej zadevi so bile dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo pritožbeno sodišče, da sta M. A. in KZS S. sklenila zakupno pogodbo z dne 15.1.1982 za trideset let. Pogodba je zajemala tudi parcelo št. 167/13 k.o. ... Dne 28.10.1982 sta KZS S. in Sadjarska skupnost B. sklenili zakupno pogodbo za zakup nepremičnin za trideset let z namenom izdelave in obdelovanja sadovnjaka. V tej pogodbi je vključena tudi sporna parcela št. 167/13 k.o. ... Sodišči sta ocenili, da gre v delu te pogodbe, ki se tiče sporne parcele, za podzakupno pogodbo. S sodno poravnavo opr. št. P 30/85 z dne 5.11.1985 sta se M. A. in KZS S. dogovorila za neveljavnost zakupne pogodbe z dne 15.1.1982 glede sporne parcele. M. A. je sporno parcelo pridobil nazaj v posest v izvršilnem postopku dne 2.10.1991, ko je hkrati tožnik posest na tej parceli izgubil. Sodišči sta presodili, da je prenehanje zakupa na sporni parceli imelo za nujno posledico tudi prenehanje podzakupnega razmerja (590. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89). Zaradi predčasnega prenehanja podzakupa sporne parcele KZS S. ni izpolnila pogodbene obveznosti in je v skladu z drugim odstavkom 262. člena ZOR dolžna povrniti škodo v zvezi s to pogodbo.

Iz revizije tretje toženke ne izhaja njeno nasprotovanje odgovornosti za neizpolnitev pogodbe, zatrjuje pa delno povrnitev škode tožniku leta 1986 in njegovo nesodelovanje pri zmanjšanju škode. Te revizijske trditve so neutemeljene. V preteklosti je res šlo za odškodnino v višini 289.065 takratnih dinarjev, kar pa je predstavljalo povrnitev druge škode in ne izgubljenega dobička, za kar gre v tem postopku. Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je odškodnina v višini 289.065 takratnih dinarjev predstavljala povrnitev navadne škode, to je investicije za izvedbo nasada na sporni parceli, za kar se je M. A. dogovoril s TOK ..., ki naj bi bila prevzemnik navedenega zneska, pa ga je nato A. položil pri sodišču kot depozit. V tej pravdi pa gre za izgubljeni dobiček, to je dohodek, ki bi ga sadovnjak na sporni parceli prinašal tožniku v obdobju podzakupa sporne parcele in je zaradi predčasnega prenehanja zakupne pogodbe tožniku izostal pričakovani dobiček iz nasada jablan. Revizijsko sodišče torej pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da ne gre za isto vrsto škode in da s strani A. plačanega zneska ni mogoče vštevati oziroma drugače upoštevati pri odmeri odškodnine v tem postopku. V zvezi s trditvami o tem, da bi tožnik lahko preprečil nastanek večje škode s tem, da bi kupil nov nasad ali novega posadil, pa je pritrditi pravilnemu pojasnilu sodišča druge stopnje, da gre za pavšalne trditve, saj tožena stranka ni z nobenimi trditvami in dokazi prikazala realnih možnosti za to, da bi tožnik lahko kupil nov sadovnjak ali ga zasadil in s tem nadomestil izgubljeni dobiček. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na deljeno odgovornost po 192. členu ZOR, saj tožnik ne nosi nobene krivde za nastanek škode oziroma za večjo škodo, kot bi bila sicer. Škoda je nastala zaradi prenehanja podzakupne pogodbe, ki je prenehala zaradi razveljavitve zakupne pogodbe. To je storila tedanja KZS S. kot pravna prednica toženih občin, zato je izključno ta odgovorna za neizpolnitev podzakupne pogodbe. Tožena stranka ni izkazala nobenih novih okoliščin izven sfere pravnega prednika tožene stranke, ki bi lahko vplivale na zmanjšanje odgovornosti tožene stranke. Ugoditev tožbenemu zahtevku za povrnitev celotne ugotovljene škode je zato materialnopravno pravilna, pri čemer ni revizijskega nasprotovanja višini odškodnine.

Nasprotovanje pasivni legitimaciji toženih občin oziroma Občine D. kot revidentke je neutemeljeno, kot sta pravilno pojasnili že nižji sodišči. V tej pravdi gre za poslovno odškodninsko obveznost zaradi kršitve pogodbe. Pogodbo je kršila KZS S., ki je zato odškodninsko odgovorna. Leta 1990 je bilo z Ustavnim zakonom (Ur. l. RS, št. 32/89) opravljanje nalog Kmetijskih zemljiških skupnosti preneseno na Izvršne svete občin. Občine so postale pravni nasledniki teh skupnosti. Odškodninska terjatev proti KZS S. je prešla na Občino S. Neutemeljena je revizijska trditev, da je obveznost nato prešla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ker naj bi gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči ne bilo več v pristojnosti Izvršnih svetov občin. V tej pravdi gre za odškodninsko obveznost, take obveznosti pa niso prešle na navedeni sklad. Po 2. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ, Ur. l. RS, št. 10/93 in 1/96) namreč ta sklad gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Na sklad so bila prenesena kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki so postali last Republike Slovenije, ne pa zemljišča v lasti občin, zemljišča v zasebni lastnini in nikakor ne odškodninske terjatve do občin. Sporna A. parcela je ves čas v zasebni lasti in se v zvezi z njo ZSKZ ne uporablja. Pasivna legitimacija tožene stranke je posledica statusnih sprememb in je odškodninska obveznost prešla najprej na Občino S., ki je bila pasivno legitimirana v času vložitve tožbe. Po njeni razdelitvi na več občin pa je odškodninska obveznost prešla na njene pravne naslednike, to je tožene občine. Tretja toženka Občina D. je kot novo nastala občina skupaj z drugimi nastalimi občinami prevzemnica pravic in obveznosti prejšnje enotne občine in je zato pasivno legitimirana v tej pravdi.

Revizija tudi problematizira vprašanje aktivne legitimacije. Pogodbena stranka podzakupne pogodbe je bila Sadjarska skupnost B., ki so jo sestavljale tri osebe. Pred vložitvijo tožbe je eden od njih umrl, A. P. starejši pa je po ugotovitvah nižjih sodišč s pogodbo o dosmrtnem preživljanju pred pravdo celotno premoženje prenesel na tožnika A. P. ml., to je svojega sina. Nižji sodišči sta presodili, da je tako Sadjarska skupnost prenehala in je ostal samo še tožnik, ki je kot fizična oseba uveljavljal povrnitev škode, ki bi sicer šla k pogodbeni stranki Sadjarski skupnosti B. Revizijsko sodišče ocenjuje kot neutemeljene revizijske trditve, kolikor nasprotujejo tožnikovi aktivni legitimaciji v tej pravdi. Pritrditi je presoji, da je šteti nekdanjo Sadjarsko skupnost B. kot družbo, ustanovljeno z družbeno pogodbo za dosego skupnega namena v smislu pravnega pravila 1175 par. ODZ. Ta družba (societas) treh oseb pa je dejansko prenehala, ko je ena od njih umrla, druga pa je prenesla vse svoje premoženje in njegovo upravljanje tretji osebi. Preostali tretji (tožnik A. P. ml.) je torej edini aktivni član skupnosti, s čimer je dejansko prenehalo sodelovanje več oseb, ki so prvotno združile svoje delo in sredstva v skupno korist. S tem je prenehal smisel obstoja skupnosti, ki je tako dejansko prenehala delovati in obstajati. Revizijsko sodišče sprejema stališče nižjih sodišč o prenehanju obstoja Sadjarske skupnosti B., saj navedeni razlogi niso v nasprotju s smiselno uporabo nekdanjih pravnih pravil ODZ o družbeni pogodbi (par. 1175 do 1216). Pritožbeno sodišče je že pravilno odgovorilo, da v reviziji ponovno našteti par. ODZ ne urejajo obravnavani situaciji. Dodati je še, da je pravno pravilo par. 1214 ODZ urejalo prenehanje trgovinske družbe, za kakršno v obravnavanem primeru ni šlo. Prav tako ni šlo za vprašanje prehoda pravic in obveznosti na dediče posameznega člana družbe. Šlo je za vprašanje prenehanja družbe in ker je to ugotovljeno, je A. P. ml. utemeljeno nastopal v tej pravdi kot tožnik. Ugovor odsotnosti njegove stvarne aktivne legitimacije je bil zato pravilno zavrnjen.

Iz opisanega je zaključiti, da je bilo materialno pravo pri odločitvi pravilno uporabljeno in da so nasprotne revidentkine trditve neutemeljene. Zato je revizijsko sodišče njeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).