Jedro

Ker o zahtevah za denacionalizacijo, ko je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile, ali zvijače državnega organa, odloča sodišče, ter v sodnem postopku ugotovljeno dejstvo, da je denacionalizacijska upravičenka s kmetijsko zadrugo A. sklenila kupoprodajno pogodbo, sta tako prvostopni upravni organ, kot tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanih upravnih aktov pravilno pojasnila, da mora pristojni organ izdati sklep o zavrženju na podlagi drugega odstavka 125. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep prvostopnega organa Upravne enote A. z dne 11.05.2000, s katerim je prvostopni upravni organ zavrgel "zahtevo za ponovno otvoritev" denacionalizacijskega spisa, ker je bila vložena prepozno in ker je o zadevi pristojno Okrajno sodišče odločilo s pravnomočnim sklepom. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s podatki izhajajočimi iz prvostopnega upravnega spisa, iz katerih izhaja, da je tožnica 15.04.1992 pri takratni Občini A vložila zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, ki jih je denacionalizacijska upravičenka prodala kmetijski zadrugi "A.", A., na podlagi kupne pogodbe z dne 22.10.1962. Na podlagi navedene kupne pogodbe so bile nepremičnine vpisane kot družbena lastnina s pravico uporabe za KZ "A." v A. Prvostopni organ je po vložitvi zahteve za denacionalizacijo skladno z določbo 5. člena ZDen odstopil v reševanje pristojnemu sodišču, kot to določa 4. odst. 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju: ZUP). Pristojno sodišče je o zahtevi za denacionalizacijo že odločilo.

Tožnica je dne 29.03.2000 pri upravnem organu ponovno zahtevala rešitev zahteve za denacionalizacijo. Ker na podlagi drugega odstavka 125. člena ZUP ni pogojev za uvedbo postopka, je tožena stranka odločila, da je prvostopni upravni organ zahtevo za denacionalizacijo pravilno zavrgel. Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke, kakor tudi prvostopnega organa nezakonita, ter da v zadevi gre za upravno stvar. Zahtevo za denacionalizacijo je vložila pravočasno in v njej navedla, da je pravni temelj odvzetih zemljišč arondacija. Gre za odločbo arondacijske komisije občinske skupščine A. z dne 25.04.1964. Tožnica v zahtevi ni navajala, da naj bi bil temelj denacionalizacije pravni posel sklenjen pod prisilo, zmoto ali zvijačo, na to idejo je prišel prvostopni organ na javni ustni obravnavi 14.01.1993, s čimer pa je bila tožnica zavedena. Zaradi takšnega stanja je razumljivo, da je takratno Temeljno sodišče, Enota v A. zahtevek tožnice zavrnilo. Ker je takšno stanje nezakonito, saj denacionalizacijska upravičenka ni dobila odškodnine, niti po arondacijski odločbi, niti kakršnekoli kupnine po kupni pogodbi, tožnica vztraja, da je njen zahtevek za denacionalizacijo pravočasen, ter da gre za upravno zadevo. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke kot nezakonito odpravi. Tožnica v tožbi zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, saj je izdana v zakonitem postopku, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi ustreznih materialnih predpisov. Tožena stranka je tudi odgovorila na vse pritožbene navedbe, zato sodišče v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS (Uradni list RS, št 50/97 in 70/00-v nadaljevanju: ZUS) nanje sklicuje in samo v pojasnilo tožbenim navedbam dodaja: Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US RS, 13/93-odl. US RS 31/93, 24/95-odl. US RS 20/97-odl.US RS, 23/97-odl. US RS 65/98, 76/98-odl.US RS in 60/99-odl. US RS-v nadaljevanju: ZDen) deli pristojnost za odločanje o zadeveh za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Prvi odstavek 54.člena ZDen določa, da upravni organi o zahtevah za denacionalizacijo odločajo, če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov določenih v 3. in 4. členu ZDen, če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa, oziroma predstavnika oblasti, pa je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno sodišče (56. člen ZDen). Pogoj za pristojnost sodišča je torej, da je bil prenos lastništva opravljen na podlagi pravnega posla, vprašanje ali je bil pravni posel sklenjen pod prisilo oziroma zaradi grožnje, sile ali zvijače, pa je odločilno šele pri presoji, ali je mogoče na takšni podlagi zahtevati vrnitev premoženja. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je prvostopni upravni organ tožničino zahtevo za denacionalizacijo z dne 15.04.1992 obravnaval na javni ustni obravnavi dne 14.01.1993, ki ji je prisostvovala tudi tožnica in ugotovil, da je bila podlaga za prenos lastništva v denacionalizacijskem postopku zahtevanih nepremičnin, dne 22.10.1962 sklenjena kupoprodajna pogodba med denacionalizacijsko upravičenko in Kmetijsko zadrugo "A.", A. Dne 18.01.1993 je Občina A., Sekretariat za upravne in gospodarske zadeve, Odsek za gospodarstvo, zahtevo za denacionalizacijo odstopila stvarno in krajevno pristojnemu Temeljnemu sodišču v B., Enota v A., tožnica pa je obvestilo o odstopu prejela dne 21.01.1993. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je sodišče s sklepom z dne 11.02.1993 odločilo o spornem denacionalizacijskem zahtevku, odločba pa je postala pravnomočna 19.10.1993. Prav tako pa je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je tožnica dne 01.03.2000 pred prvostopnim upravnim organom zahtevala ponovno otvoritev denacionalizacijskega spisa in v zahtevi navedla, da je bil pravni temelj podržavljenja arondacija. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-p.b.-v nadaljevanju: ZUP) določa, da organ, ki iz vložene strankine zahteve ugotovi, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo upravnega postopka, izda o tem na podlagi drugega odstavka 125. člena sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. Pogojev za uvedbo upravnega postopka pa med drugim ni, kadar gre za stvar, ki sploh ni upravna stvar, ali je ni mogoče obravnavati v upravnem postopku. Glede na prej navedeno, da o zahtevah za denacionalizacijo, ko je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile, ali zvijače državnega organa odloča sodišče, ter v sodnem postopku ugotovljeno dejstvo, da je denacionalizacijska upravičenka s kmetijsko zadrugo "A." sklenila kupoprodajno pogodbo, sta tako prvostopni upravni organ, kot tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanih upravnih aktov pravilno pojasnila, da mora pristojni organ izdati sklep o zavrženju, na podlagi drugega odstavka 125. člena ZUP. Na drugačno odločitev sodišča pa ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da je tožnica v zahtevi za denacionalizacijo kot pravni temelj podržavljenja navajala arondacijo in ne pravnega posla sklenjenega pod prisilo, zmoto ali zvijačo, in da je bila tožnica na javni ustni obravnavi zavedena, saj je bil prenos lastništva na spornih nepremičninah in s tem prej navedena odločilna okoliščina za določitev sodne pristojnosti, ugotovljen na podlagi podatkov zemljiške knjige.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, 50/97 in 65/97-ZUS). O zadevi je upravno sodišče odločilo kot stvarno pristojno na podlagi 2. odstavka 93. člena tega zakona.

Sodišče je v konkretnem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, zato vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS). Določbe ZUP je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 45/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis.