Jedro

Ob ugotovitvi, da so se stranke zedinile o bistvenih sestavinah pogodbe, to svojo voljo pa izrazile v pisnem dogovoru, je na dlani, da nižji sodišči nista napačno uporabili 15. člena OZ. Ta govori o tem, kdaj je pogodba sklenjena in se glasi: pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Bistvena sestavina dogovora o razdružitvi solastnine je, kateri deli dotlej solastnega stvarnopravnega objekta, bodo pripadli poslej v izključno last posameznega solastnika. Ker je vsebina konkretnega dogovora o razdružitvi prav to, je torej očitno, da so se stranke zedinile o bistvenih sestavinah pogodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na revizijo v višini 1574,28 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Tožnika in toženec so bili solastniki nepremičnin na A., vsak do 1/3; poleg tega so imeli v solastnini še druge nepremičnine (imenovane "B."). Dne 18. 7. 2006 so se dobili na posestvu A. skupaj z odvetnico in dvema geodetoma ter podpisali dogovor o razdružitvi solastnih nepremičnin A. Dogovorjeno je bilo, da bodo nato sklenile še pogodbo "v smislu tega dogovora", ki bo "zemljiškoknjižno izvedljiva". Ker se to ni zgodilo ter ta dogovor ni bil zemljiškoknjižno realiziran, sta tožnika vložila tožbo, s katero sta zahtevala, da sodišče izda sodbo, ki bo nadomestila zemljiškoknjižne izjave, potrebne za zemljiškoknjižno izvedbo prej navedenega dogovora.

2. Med strankama je bilo sporno, ali navedeni dogovor že predstavlja veljaven pravni posel, ali pa bi morala biti šele sklenjena ustrezna razdružilna pogodba.

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da navedeni pisni dogovor ustreza pravnemu poslu, le izpolniti ga je še treba. Ker je tako, je tožbenemu zahtevku ugodilo.

4. Pritožbeno sodišče je dokazni oceni sodišča prve stopnje pritrdilo, pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje pa zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

**Revizijske navedbe in presoja Vrhovnega sodišča**

5. Zoper to sodbo vlaga revizijo toženec. V njej sodiščema očita, da sta napačno uporabili 15. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Opozarja, da je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opozorila na zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Bistvo revizijskih očitkov je, da je odgovor pritožbenega sodišča na pritožbene navedbe pavšalen in pomanjkljiv.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Bistvo ugotovitev nižjih sodišč je, da so pravdne stranke sklenile pisni dogovor o razdružitvi solastnih nepremičnin ter da je zato pravilen nadaljnji sklep, da imata tožnika pravico zahtevati njegovo izpolnitev. To je tudi predmet tožbenega zahtevka. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale preizkus na pritožbenem sodišču, so, da so vsi trije solastniki sklenili dogovor, s katerim so si razdelili posamezne parcele območja A. tako, da vsaka posamezna parcela pripada po dogovoru v last vsakemu posameznemu izključnemu lastniku. Nadaljnja dejanska ugotovitev (prim. 14. točko sodbe sodišča prve stopnje) je bila, da odprta vprašanja razdružitve drugih solastnih nepremičnin, ki se nahajajo na drugem območju ("B.") ne pogojujejo veljavnosti sklenjenega dogovora ter njihova razdružitev tako ostaja samostojno odprto vprašanje.

9. Ob ugotovitvi, da so se stranke zedinile o bistvenih sestavinah pogodbe, to svojo voljo pa izrazile v pisnem dogovoru, je na dlani, da nižji sodišči nista napačno uporabili 15. člena OZ. Ta govori o tem, kdaj je pogodba sklenjena in se glasi: pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Bistvena sestavina dogovora o razdružitvi solastnine je, kateri deli dotlej solastnega stvarnopravnega objekta, bodo pripadli poslej v izključno last posameznega solastnika. Ker je vsebina konkretnega dogovora o razdružitvi prav to, je torej očitno, da so se stranke zedinile o bistvenih sestavinah pogodbe.

10. Ko torej revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, v resnici napada dokazno oceno nižjih sodišč glede vprašanja dokončnosti izjavljene volje. To pa ni in ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

11. Podobno velja glede v reviziji uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi ta razlog je bolj ali manj krinka za izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. V nadaljevanju bo zato revizijsko sodišče le na kratko odgovorilo na posamezne revizijske navedbe.

12. Revident glede vprašanja, ali je veljavnost dogovora glede razdružitve nepremičnin na A., vezana na naknadno razdružitev nepremičnin B., trdi, da je v pritožbi opozoril na okoliščino razdružitve B. in sicer, da bo dogovor glede teh parcel sestavni del razdružilne pogodbe. Sedaj pritožbenemu sodišču očita, da se do vsebine tega očitka ni opredelilo. A na ta očitek že sam predhodno odgovori. Povzame namreč stališče pritožbenega sodišča, da razdružitev B. ni bila pogoj za veljavnost razdružitvenega dogovora glede nepremičnin na A.. Tak odgovor na pritožbeni očitek dejanske narave, je po presoji revizijskega sodišča zadosten. Pritožbeno sodišče se je torej do pritožbenega očitka opredelilo, kar pomeni, da je vsebinsko preizkusilo dokazno oceno v luči pritožbenih navedb. Sama spoznavoslovna pravilnost preizkusa dokazne ocene pa ni predmet revizijskega preizkusa.

13. Tudi celotno nadaljevanje revizijskih očitkov se vrti okrog revidentove teze, da dogovor med pravdnimi strankami ni bil dokončen. Takšna teza nasprotuje drugačnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus. To svojo tezo, ki je v izhodišču dejanske narave, revident na videz opira na pravno argumentacijo. Tako pravi, da ni šlo za dokončen dogovor, saj ni zemljiškoknjižno izvedljiv. Navedeno seveda drži. Dogovor sam po sebi ni zemljiškoknjižno izvedljiv. Prav zato je bila potrebna tožba v tej pravdi in sedaj pač sodba nadomešča tisto izpolnitveno ravnanje, ki bi ga bil toženec dolžan izvršiti na podlagi - v obligacijskopravnem smislu - perfektnega dogovora (pogodbe). Kar manjka spornemu dogovoru, je torej njegova _izpolnitev_ (z ustreznimi zemljiškoknjižnimi izjavami in njihovo realizacijo v zemljiški knjigi), ne pa njegova vsebinska _dopolnitev._

14. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na posamezne pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, le revident se z odgovori pritožbenega sodišča ne strinja. To je več kot očitno iz navedb, ki v isti sapi podajajo med seboj izključujoče se očitke, da se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov _ni opredelilo_, da jih je _pavšalno zavrnilo_ oziroma, da je obrazložitev, kakršno je podalo, _neprepričljiva_. Da gre pri tovrstni graji za nestrinjanje z dokazno oceno, ki je prestala pritožbeni preizkus, pa nazadnje razgali še očitek, da pritožbeno sodišče "ni z neposredno zaznavo presojalo izpovedi posameznih prič, zato je takšna obrazložitev neutemeljena in nezakonita".

15. Ob splošnem odgovoru na revizijo, da izpodbijanje pravilnosti dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revizijsko sodišče dodaja. Ne ustava ne zakon, ne predvidevata dvostopenjskega dokaznega postopka. Namen pritožbenega postopka ni v tem, da bi še drugo sodišče ponovno odločalo o celotni zadevi. Eno je pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) in drugo je pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). To je treba posebej poudariti tudi zato, da lahko pravilo o mejah pritožbenega preizkusa (350. člena ZPP) vzamemo resno, in ne samo kot bolj ali manj elastično priporočilno normo. Sodišče, ki ugotavlja dejansko stanje, je prvenstveno sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa ne izvaja več posameznih dokazov in jih tudi dokazno ne ocenjuje, marveč preizkuša dokazno oceno sodišča prve stopnje v luči konkretiziranih pritožbenih očitkov.

16. Šele če se dokazna ocena izkaže za neprepričljivo, pritožbeno sodišče prevzame vlogo dejanskega sodnika in znova izvaja dokaze ter nato samo poda dokazno oceno, s katero nadomešča dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker pa je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejelo, za takšen postopek ni bilo podlage.

17. Tako kot ni podvajanja pri ugotavljanju dejanskega stanja na prvih dveh stopnjah, tudi ni podvajanja pri preizkusu dokazne ocene na pritožbeni in revizijski stopnji. Naloga revizijskega sodišča je, da preizkusi, ali ni pritožbeno sodišče pri preizkusu pravilnosti dokazne ocene kršilo zakonske procesne metodologije (npr. prvega odstavka 360. člena ZPP, drugega odstavka 347. člena ZPP itd.). Vendar pa je za tak preizkus poprej potreben konkretiziran očitek revidenta. Tako zasnovanega očitka pa v reviziji tožene stranke (kljub njeni obširnosti) ni.

18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

19. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta v zavrnitvi njegove revizije. Tožnikoma mora povrniti stroške njunega odgovora, in sicer 1.574,28 EUR (priglašenih 1.274 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 EUR priglašenih materialnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.