Jedro

V obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje sicer ni razpolagalo z dokazom, ki bi obtoženca neposredno obremenjeval, kar tudi samo priznava, je pa kljub temu navedlo in uspešno dokazno ocenilo številne posredne dokaze (nekateri so bili že zgoraj predstavljeni), ki obtožencu z gotovostjo dokazujejo storitev očitanega mu kaznivega dejanja, saj predstavljajo zaprt indični krog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 205. člena ter v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta in štirih mesecev zapora, ki pa se bo po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvršila z delom v splošno korist. Obtoženec ga mora opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Obtožencu je prvo sodišče odredilo tudi varstveno nadzorstvo za čas izvrševanja dela v splošno korist, ki ga opravlja svetovalec, določen po Upravi RS za probacijo, Probacijski enoti K. Sodišče prve stopnje je obtožencu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 7.341,18 EUR in plačilo sodne takse v znesku 510,00 EUR. Povrniti bo moral tudi potrebne izdatke oškodovanca, če bodo ti priglašeni.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki. Načeloma „uveljavljajo vse pritožbene razloge“, dejansko pa prvostopenjsko sodbo izpodbijajo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter grajajo odločbo o stroških kazenskega postopka. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče po ponovljenem sojenju v predmetni kazenski zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obtožencev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil očitano mu kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 205. člena, prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Po prepričanju pritožnikov naj bi prvo sodišče obtožencu kršilo pravico do obrambe ter s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker naj bi na ponovljenem sojenju številne priče zaslišalo v obtoženčevi nenavzočnosti, svojo odločitev za takšno postopanje pa utemeljevalo zgolj s tem, da so bile že zaslišane. Večkrat naj bi glavno obravnavo opravilo v obtoženčevi nenavzočnosti, čeprav za to ni bilo zakonskih pogojev. Pri tem ni upoštevalo obtoženčevih zdravniških potrdil. 7. Sodišče druge stopnje prvenstveno ugotavlja, da zgoraj povzetih pritožbenih navedbi ni mogoče temeljito preizkusiti, saj jih pritožniki niso dosledno konkretizirali. Tako iz njih ni razvidno kateri naroki naj bi bili opravljeni v nasprotju z uporabljeno določbo tretjega odstavka 307. člena ZKP in katere izmed prič naj bi bile zaslišane brez obtoženčeve navzočnosti ter v nasprotju z določbami procesnega zakona. Kot je prvo sodišče pravilno argumentiralo, je imelo v določbi tretjega odstavka 307. člena ZKP pooblastilo, da v primerih, ko obtoženec ni prišel na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen, odloči, da se glavna obravnava opravi tudi v njegovi nenavzočnosti, če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan. Sodišče prve stopnje je pod točko 2 obrazložitve izpodbijane sodbe za vsak narok za glavno obravnavo, na katerega obtoženi ni pristopil, pravilno utemeljilo obstoj vseh zgoraj povzetih z zakonom predpisanih pogojev. Pojasnilo je, na podlagi česa je ocenilo, da je bil obtoženec na posamezni narok v redu povabljen, zakaj je štelo njegovo odsotnost kot neopravičeno in zakaj je ocenilo, da je izpolnjen tudi materialni pogoj sojenja v nenavzočnosti, t. j. da obtoženčeva navzočnost pri izvedbi posameznega dokaza ni bila nujna. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, so bile v nenavzočnosti obtoženca zaslišane le tiste priče, ki so bile v prvem postopku že zaslišane v njegovi navzočnosti in so v bistvu le ponovile svoje tedanje navedbe. S tem obtoženec ni bil prikrajšan pri pravici do obrambe. Pritožniki prav tako ne pojasnijo, katera zdravniška potrdila pri presoji pogojev o sojenju v obtoženčevi nenavzočnosti naj prvo sodišče ne bi upoštevalo. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, se je na nezmožnost obtoženčevega spremljanja glavne obravnave obramba, zaradi predhodno zadobljene telesne poškodbe, sklicevala na naroku 13. 6. 2022. Ta narok za glavno obravnavo ni bil opravljen v obtoženčevi nenavzočnosti, brala pa se je le spisovna listinska dokumentacija. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

8. Po prvem sodišču ugotovljeno dejansko stanje pritožniki izpodbijajo z očitkom, da izpodbijana sodba temelji na domnevah. Obramba je prepričana, da sodišču prve stopnje ni uspelo ovreči obtoženčevega alibija in sicer, da se je v času storitve kaznivega dejanja nahajal na jadranju v Karibskem morju. To naj bi potrjevale fotografije z jadranja, izpovedbe obtoženčeve bivše žene B. B. ter vstopni žig karibske države A. z dne 29. 12. 2011. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z ugotavljanjem vremena na področju kjer naj bi fotografije nastale.

9. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene navedbe, saj ugotavlja, da je prvo sodišče pod točkami 32 do 51 obrazložitve izpodbijane sodbe s prepričljivimi razlogi ovrglo obtoženčev alibi. Pri tem je kot ključen dokaz uporabilo analizo telefonskega prometa obtožencu in njegovi bivši ženi zaseženih mobilnih telefonov. Pritožniki sicer zatrjujejo, da zgolj zabeleženi klici za kritične dneve ne dokazujejo, da je bil obtoženi tisti, ki jih je izvajal. Pri tem imajo v mislih verjetno del obtoženčevega zagovora, v katerem trdi, da bi njegov telefon lahko uporabil kdorkoli iz firme (glavna obravnava 1. 7. 2020). Pri tem obramba spregleda, da je o telefonski komunikaciji med C. C. in obtožencem dne 23. 1. 2012 izpovedovala tudi priča D. D., ko je zatrdila, da ji je C. C. kritičnega dne navajal, da je klical obtoženega v zvezi z rotorjem stroja, ki ga je nameraval kupiti. Da pa naj bi se z obtožencem v zvezi z rotorjem v kritičnem obdobju sestala v Krškem pa je nenazadnje zatrjeval tudi C. C. Kot razumno gre sprejeti tudi stališče prvega sodišča, da po obrambi izpostavljeni vstopni žigi karibske države ne izkazujejo, da je bil obtoženec tam tudi ves čas od 29. 12. 2011 pa vse do konca februarja 2012. Pri tem je pomemben tudi podatek o vstopnem žigu z dne 12. 2. 2012 na letališču v Miamiju (ZDA), kar pa se ujema s temeljito raziskano časovnico, ko naj bi se na zatrjevanem jadranju nahajala tudi obtoženčeva bivša žena B. B. Pritožniki skušajo izvedencu za preiskavo fotografij E. E. pripisati nestrokovnost oziroma nepoznavanje fotoaparatov, vendar za takšne trditve ne ponudijo nobenih prepričljivih podatkov. Iz njegovega izvedenskega mnenja povsem jasno izhaja, da so bile po obrambi predložene fotografije naknadno obdelane ter da je bil datum njihovega nastanka odtisnjen naknadno. Sodišče prve stopnje je dokazno vrednost njegovega izvedenskega mnenja pravilno ocenilo pod točkami 46 do 51 obrazložitve izpodbijane sodbe in zapisane argumente sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Predložene fotografije torej nikakor ne morejo ovreči razumne ocene prvega sodišča, podprte z neomajno argumentacijo, da se obtoženec v času storitve kaznivega dejanja ni nahajal na jadranju v Karibskem morju. Pri tem ne gre spregledati niti izpovedb priče F. F., ki ji obramba sicer oporeka verodostojnost. Ta priča je tekom celotnega kazenskega postopka z vso prepričljivostjo vztrajala pri izpovedbi, da je bil prav obtoženi tisti, ki je v času storitve predmetnega kaznivega dejanja s tovornjakom znake Scania zelene barve pripeljal odtujen agregat in ga spraševal, kam ga lahko odloži. V predmetnem kazenskem postopku je bilo tudi z gotovostjo ugotovljeno, da je bil agregat iz lokacije v industrijski coni v Š. odpeljan prav s takšnim tovornjakom, ki je bil v uporabi obtoženčeve gospodarske družbe. Po prepričanju sodišča druge stopnje je prvo sodišče verodostojnost priče F. F. pravilno ocenilo pod točkami 72 do 75 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem velja le dodati, da ni nobene logike v tem, da bi ta priča, če bi se že želela maščevati obtožencu zaradi izgube zaposlitve, to storila šele skoraj pet let po prenehanju zaposlitve, t. j. 10. 4. 2014 ko je podala prvo izjavo, s katero je obremenila obtoženca.

10. Sodišče druge stopnje ne vidi tudi nič spornega v dokazni oceni izvedenskega mnenja izvedenca E. E. v zvezi s pregledom in izvedeničenjem posnetkov varnostnih kamer s kraja kaznivega dejanja pod točkami 77 do 83 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izvedenec je namreč ugotovil 49,8% (od 100%) ujemanje obeh položajev v izbranem zadnjem kontaktu desnega stopala s podlago, kar je ocenil kot visoko stopnjo ujemanja. Zato gre slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je to dokaz, ki obtoženca ne izključuje kot enega izmed dveh sostorilcev in je dokazno pomemben za presojo sklenjenosti kroga posrednih dokazov, ki bremenijo obtoženca. Tudi glede primerjave same višine storilca in obtoženca, izvedenec slednjega ni izključil kot sostorilca št. 2. 11. V nadaljevanju pritožniki poudarjajo, da iz poročila o preiskavi bioloških sledi Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 6. 11. 2012 izhaja, da obtoženec ni donor odvzetih brisov volanskega obroča in prestavne ročice v tovornjaku, s katerim naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje. Rezultati naj bi kazali na katerega izmed bližnjih sorodnikov, ki pa bi po mnenju obrambe lahko bil F. F., torej priča, ki je obtoženca najbolj obremenila.

12. Do dokazne vrednosti najdenih bioloških sledi ter zgoraj povzete obrambne teze se je prvo sodišče ustrezno predelilo pod točko 85 obrazložitve. Ocenilo jo je kot nepomembno za samo pravilnost dokazne ocene, še zlasti po pravilni oceni ostalih relevantnih dokazov. Glede navajanja F. F. kot morebitnega sostorilca pa sodišče druge stopnje meni, da je kaj takega povsem izključeno. Kako bi F. F. sploh prišel do pri kaznivem dejanju uporabljenega tovornega vozila in zakaj bi potem priči G. G. pozneje kazal odtujeni agregat in zatrjeval, da je bil ukraden v družbi A.?

13. Res je, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno le tedaj, ko je podana gotovost v ugotovljena dejstva pomembna za meritorno odločanje za uporabo materialnega prava. Še zlasti pa v primeru, ko gre za posredne dokaze, mora sodišče presoditi izključno na podlagi niza nedvoumno ugotovljenih posrednih dokazov (indicev), ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo, da tvorijo zaprti krog. V obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje sicer ni razpolagalo z dokazom, ki bi obtoženca neposredno obremenjeval, kar tudi samo priznava, je pa kljub temu navedlo in uspešno dokazno ocenilo številne posredne dokaze (nekateri so bili že zgoraj predstavljeni), ki obtožencu z gotovostjo dokazujejo storitev očitanega mu kaznivega dejanja, saj predstavljajo zaprt indični krog. Tako je sodišče prve stopnje pod točko 84 obrazložitve predstavilo še nekaj posrednih dokazov, ki njegove zaključke dodatno potrjujejo. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na ta del obrazložitve izpodbijane sodbe in zaključuje, da uporaba načela „in dubio pro reo“ za katerega se zavzemajo pritožniki, v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Navedeno načelo pomeni, da če sodišče po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano, mora odločiti na način, ki je obdolžencu v korist. V predmetni kazenski zadevi pa je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča našlo in pravilno ocenilo številne dokaze, ki tvorijo zaključen krog indicev in ga ne puščajo v dvomu, saj z gotovostjo obtožencu dokazujejo storitev očitanega mu kaznivega dejanja.

14. Sodišče druge stopnje popolnoma sprejema dokazno oceno prvega sodišča pod točkami 54 do 64 obrazložitve s katero je zavrnilo obtoženčev zagovor, da naj bi bil predmetni agregat kupljen že pred samim strojem BF 5000 Trituatore, da naj ne bi bil sestavni del tega stroja in da naj ne bi bil predmet leasinga. Obtoženec v zagovoru na glavnih obravnavah 2. 10. 2017 in 7. 11. 2017 ni niti omenil takšne možnosti, šele na glavni obravnavi 11. 12. 2017 je navajal, da naj bi sam osebno plačal agregat, ki naj bi ga določena firma sestavila po naročilu, a naziva le-te ni povedal, ker naj to ne bi bilo pomembno. Ni znal povedati niti višine kupnine, ne kje naj bi se točno nahajala relevantna dokumentacija. Iz prospekta stroja Trituatore BF 5000 (prevod na list. št. 632) je med drugim razvidno, da je italijanski proizvajalec pri novi generaciji industrijskih strojev za drobljenje izboljšal zmogljivosti in jih prenovil, tako glede mehanske strukture kot tudi glede zmogljivosti motorjev in hidravlike. Po katalogu je bil predmetni drobilec opremljen z dizelskim motorjem moči 735/1000 kW. Standardni motorji so bili na dizelski pogon, na zahtevo pa je bil motor tudi električen. Vendar pa kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca H. H., se v predmetnem ohišju agregata ni nahajal le dizelski motor pač pa tudi hidravlične črpalke. Dizelski motor je v tem primeru služil za proizvodnjo vrtilnega gibanja za pogon hidravličnih črpalk, te pa so proizvajale tlak potreben za delovanje drobilnih valjev (po gibkih ceveh, ki so se nahajale med agregatom in drobilnim strojem in jih je storilec odrezal, je pod pritiskom teklo pogonsko olje). Torej bi lahko morebitni električni motor le nadomestil dizelskega, a glede na potrebno moč motorja (735 kW), je izvedenec ocenil, da to pri konkretnem drobilcu ne bi bilo možno in slikovito pojasnil, da bi bil potem tolikšen kot ga potrebuje termoelektrarna TEŠ 6. Da je bil agregat sestavni del predmetnega stroja je zatrjevala tudi predstavnica oškodovane družbe I. I. Sploh pa ne bi bilo logično in še zlasti gospodarno, da bi obtoženčeva družba takšen agregat, ki predstavlja precejšnjo investicijo, kupovala kar na pamet, ko niti ne bi vedela na katerem stroju za razrez kovin ga bo uporabila in ali bo sploh kompatibilen z naknadno nabavljenim strojem.

15. Neoporečna za pritožbeno sodišče je prav tako dokazna ocena vrednosti predmetnega agregata, katero je prvo sodišče zanesljivo argumentiralo pod točkami 88 do 101 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izvedenec H. H. je tržno vrednost odtujenega stroja v času storitve kaznivega dejanja zanesljivo ocenil na 76.712,50 EUR. Izvedenec je pri oceni vrednosti izhajal iz nabavne vrednosti, upošteval efektivno rabo petih let in amortizacijsko dobo dvajsetih let, celotno dobo uporabe petnajstih let ter vse ostale koeficiente, ki so pomembni za ugotavljanje vrednosti. Upoštevana je bila tudi toleranca pri oceni vrednosti. Prav tako je razumna ocena, da tržna vrednost agregata nima nobene zveze s ceno po kateri je bil prodan zainteresiranemu kupcu, ko se je nenazadnje pred tem več let nahajal nezavarovan na odprtem prostoru, kjer je bil najden. Prav tako preplačilo pogodbene vrednosti finančnega leasinga ne more vplivati na oceno tržne vrednosti predmetnega agregata.

16. Zagovorniki uveljavljajo kršitev pravice do obrambe, ker naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za cenitev agregata z novim cenilcem ter določitev izvedenca finančne stroke iz razloga zatrjevane napačno obračunane amortizacije. Pri oceni utemeljenosti pritožnikovih trditev, sodišče druge stopnje najprej opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavnosodna praksa izoblikovala za zagotavljanje ustavnih pravnih jamstev v kazenskem postopku v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Je pa sodišče v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP vsekakor dolžno v svoji odločbi ustrezno argumentirati, zakaj strankinemu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Sodišče prve stopnje je to nalogo uspešno opravilo pod točkama 102 in 103 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenec H. H. pri oceni vrednosti agregata ustrezno upošteval amortizacijo, nobenega resnega dvoma pa tudi sodišče druge stopnje ni imelo glede pravilnosti izračuna vrednosti agregata po že imenovanem sodnem izvedencu oziroma cenilcu. Zato gre zaključiti, da obramba ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obtoženčeve pravice do obrambe.

17. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da je bila sprememba obtožnice glede vrednosti odtujenega agregata nedopustna. Tožilec lahko spremeni obtožnico na glavni obravnavi le pod pogoji, določenimi v 344. členu ZKP, in sicer, če se spremeni stanje glede na stanje ob vložitvi obtožnice, pri tem pa je treba izhajati iz ocene tožilca. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov1. Povedano drugače, sprememba obtožnice torej ni vezana na nove dokaze, odločilno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na obravnavi. Pri tem tožilec ni vezan le na istega obtoženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. Zato gre pritrditi argumentaciji prvega sodišča pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, da modifikacija ni spremenila predmeta obtožbe, ki se nanaša na dejanje, ki je že bilo njen predmet, obtožencu pa je bila tudi dana možnost, da se o modifikaciji izreče. 18. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazen, ki bo izvršena na alternativni način, z delom v splošno korist. V izrečeni kazni enega leta in štirih mesecev zapora, so se dovolj odrazile ugotovljene olajševalne okoliščine kot so časovna odmaknjenost obravnavanega kaznivega dejanja in dejstvo, da obtoženec oškodovani družbe ničesar več ne dolguje. Slednja okoliščina pa je pravilno pretehtala tudi v prid ugoditvi alternativni obliki izvršitve zaporne kazni.

19. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke, ki se nanašajo na odločbo prvega sodišča o stroških kazenskega postopka. S plačilom le-teh je prvo sodišče povsem utemeljeno obremenilo obtoženca. Ne drži, da ne bi upoštevalo podatkov, da je obtoženi brezposeln in da so njegove nepremičnine obremenjene s hipotekami, je pa utemeljeno izpostavilo, da je obtoženec lastnik več motornih vozil, kar pa glede na samo višino odmerjenih stroškov postopka (7.341,18 EUR), ne izkazuje, da bi bilo zaradi plačila teh stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje in zdravstvena oskrba njegovega otroka, kot se to pritožbeno poudarja.

20. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

21. Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

1 sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 10. 7. 2019, opr. št. I Ips 33147/2016