Jedro

Zmota o vzroku, ki je oporočitelja napeljal do tega, da je na določen način oporočno razpolagal, predstavlja zmoto v oporočiteljevem nagibu. Gre za oporočiteljev subjektivni razlog za odločitev, da oporočno razpolaga v korist določenega dediča. ZD v 99. členu glede preklica oporoke določa, da lahko oporočitelj oporoko prekliče v celoti ali deloma, z izjavo, dano v kateri koli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju obličnih pogojev za izjavo o preklicu oporoke ne izpolnjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 285,59 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke A. B. roj. ..., umrle ..., z dne 24. 4. 2013. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.937,15 EUR ter drugi toženki v znesku 341,88 EUR, vse v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in samo odloči o zadevi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v sodbi izvedene dokaze le povzelo, z izjemo izpovedi odvetnice C. C. Dokazov ni vsebinsko in dokazno ocenilo. Tožnikova izpoved o tem, kaj mu je glede sestave oporoke povedala mama, je prepričljiva in verodostojna. To je potrdila tudi priča B. B., ki je sodišče ni dokazno ocenilo. Tožnikovo izpoved posredno potrjuje tudi toženkina izpoved, ki je mami povedala, da zaradi sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju s tožnikom zanjo ne bo več skrbela. Zapustnica je domsko oskrbo odklanjala do leta 2015. V tem delu je sodišče zmotno povzelo izpoved priče D. D. O tem, da je bila domača oskrba za zapustnico ključna, so izpovedali B. B., E. E. in F. F. Zato je življenjsko logično, da je zapustnica največ, kar ji je bilo vredno, njen solastniški delež na hiši, želela nameniti tistemu, ki se bo obvezal, da ji bo v starosti nudil oskrbo na njenem domu. Ker ji je to v letu 2013 obljubljala prva toženka, je oporoko sestavila njej v korist. Odvetnica C. C., ki je sestavljala oporoko, o nagibu za sestavo oporoke ni vedela izpovedati, ker se o tem z zapustnico ni pogovarjala, zato zanj tudi ne more vedeti. Zato je odločitev sodišča, da je kot enega od ključnih razlogov pri odločitvi upoštevalo prepričljivo in verodostojno izpoved odvetnice, zmotna. Sodišče je v postopku zaslišalo tudi priči G. G. in H. G., ki sta zapustničina vnuka, do njune izpovedbe pa se ni opredelilo, čeprav je iz njiju moč sklepati o verodostojnosti tožnikove izpovedi in izpovedi B. B. in nagibu za sestavo oporoke. Sodišče je zmotno ocenilo izpoved prve toženke v delu, kjer je izpovedovala, da se je z mamo večkrat pogovarjala v tem smislu, da ji je rekla, da dokler bo lahko skrbela zase, bo doma, če bo obležala, bo morala v domsko oskrbo. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je tako moč ugotoviti, da je A. B. oporoko v korist prve toženke 24. 4. 2013 sestavila le zato, ker je bila prepričana, da bo ona zanjo skrbela na zapustničinem domu. Ko pa je ugotovila, da temu ne bo tako, je s svojim premoženjem razpolagala v korist tožnika s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kar predstavlja preklic oporoke s konkludentnim dejanjem. O namenu sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je v tesni povezavi z nagibom sestave oporoke, saj je v obeh primerih enak, je zapustnica izpovedala tudi notarki I. I., ki je sodišče ni zaslišalo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se do ključnih navedb in dokazov ni opredelilo ali pa je dokaze ocenilo zmotno (kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče je napačno povzelo tožnikove navedbe iz njegovih pripravljalnih vlog. Ni res, da bi tožnik navedel, da je zapustnica upala, da bo zanjo na stara leta poskrbela prva toženka, zato je jasno, da v oporoki ni bilo napisanega nič takšnega, kar bi bilo njej v breme. V nadaljevanju vloge je tožnik navedel, da je zato, ker je sestavo oporoke naročila prva toženka, jasno, da v njej ni navedeno nič takšnega, kar bi ji bilo v breme, npr. skrb za mamo na njenem domu. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Druga toženka na pritožbo tožnika ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitev oporoke, ki jo je zapustnica A. B. sestavila 24. 4. 2013 (priloga A 5), iz razloga, ker je bila ob sestavi oporoke zaradi zagotavljanja prve toženke, da bo v primeru njene onemoglosti zanjo skrbela na njenem domu, v zmoti. Če bi zapustnica vedela, da prva toženka ni imela namena skrbeti zanjo na njenem domu, do oporočnega razpolaganja v njeno korist ne bi prišlo.

6. Zakon o dedovanju (ZD) v tretjem odstavku 60. člena določa, da so oporočna razpolaganja neveljavna, če je bil oporočitelj v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takšnim razpolaganjem. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je zmota v nagibu torej zmota o vzroku, ki je oporočitelja napeljal do tega, da je na določen način oporočno razpolagal. Gre za oporočiteljev subjektivni razlog za odločitev, da oporočno razpolaga v korist določenega dediča. 7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo na podlagi skrbne in natančne dokazne ocene, ki je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Da si zapustnica ni želela v dom starejših občanov (v nadaljevanju dom), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zato pritožbeni očitek, da je glede navedene ugotovitve zmotno povzelo izpoved priče zdravnice D. D., ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se v zvezi z okoliščino, da zapustnica ni želela v dom, ni opredelilo do izpovedbe tožnikove žene B. B., saj je ugotovilo, da je navedeno trditev tožnik v postopku izkazal. Vendar zgolj dokazano dejstvo, da zapustnica ni želela v dom, za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadošča. Za utemeljenost svojega zahtevka bi tožnik namreč moral izkazati, da je prva toženka zapustnici obljubila, da bo zanjo v primeru onemoglosti skrbela na njenem domu, česar pa tožnik ni izkazal (7. člen in 212. člen ZPP). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel izkazati, da bi bila zapustnica ob sestavi oporoke 24. 4. 2013 v kakršnikoli zmoti o ravnanju prve toženke v primeru njene onemoglosti.

8. O tem, kakšne želje glede sestave oporoke je imela zapustnica, je prepričljivo izpovedala priča, odvetnica C. C., ki je oporoko sestavljala. Iz njene izpovedbe izhaja, da je z zapustnico opravila sestanek, na katerem ji je zapustnica povedala, zakaj je prišla k njej in kakšne so njene želje. Zapustnica ji je povedala, da želi napraviti oporoko v korist prve toženke. Sestanek odvetnice in zapustnice je trajal več kot pol ure. Odvetnica C. C. je izpovedala, da zapustnica kakšne dodatne želje, poleg tega, da vse svoje premoženje zapusti prvi toženki, ni imela, izrecno pa je izpovedala, da o oskrbi na domu v primeru potrebe po pomoči ni bilo govora. Pretežni del pogovora je tekel o razdedinjenju tožnika in razlogih za to. Pritožbeni očitek, ki izpodbija verodostojnost izpovedbe odvetnice C. C., da slednja z nagibi zapustnice ni mogla biti seznanjena, ni utemeljen, saj je priča prepričljivo izpovedala, da je zapustnico izrecno povprašala o njenih željah in da ta oskrbe na njenem domu ni omenila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča priča odvetnica C. C., ki je za zapustnico sestavila oporoko in pred tem imela z njo sestanek o njenih željah, predstavlja ključno pričo v postopku, zato ne drži očitek pritožbe, da o nagibu za sestavo oporoke priča ne more nič vedeti.

9. Tudi iz izpovedbe prve toženke ne izhaja, da je slednja zapustnici obljubila, da bo v primeru njene onemoglosti zanjo skrbela na njenem domu. Prva toženka je namreč izpovedala, da sta se z mamo (zapustnico) večkrat pogovarjali glede njene oskrbe in da ji je rekla, da bo mama doma, dokler bo lahko skrbela zase, če pa bo obležala, da bo morala v dom, mama pa je vedela, da je prva toženka zaradi razmer doma ne more vzeti k sebi. Prva toženka je izpovedala tudi, da ji mama pri sestavi oporoke ni postavljala nobenih pogojev. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da tožnikovo izpoved o zapustničinem nagibu za sklenitev oporoke potrjuje izpovedba prve toženke, ki je izpovedala, da je po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju s tožnikom, zapustnici dejala, da zanjo ne bo več skrbela. Kot izhaja iz izpovedbe prve toženke, je prva toženka izpovedala, da je tako ravnala, ker ni mogla prenesti groženj in žaljivk tožnika, ki je takrat že imel lastništvo in je bil prisoten, kadar je prišla k mami, po sklenitvi te pogodbe pa sta imeli z mamo stik po telefonu, dokler tožnik ni telefona ugasnil. 10. Pritožbena navedba, da je zapustnica s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je s tožnikom sklenila 3. 3. 2015, konkludentno preklicala oporoko s 24. 4. 2013, ni utemeljena. ZD v 99. členu glede preklica oporoke določa, da lahko oporočitelj oporoko prekliče v celoti ali deloma, z izjavo, dano v kateri koli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju obličnih pogojev za izjavo o preklicu oporoke ne izpolnjuje, saj pri sestavi navedene listine, ki jo je sestavila notarka (priloga A 12), dve zapisni priči (ki sta nujni za veljavnost pisne oporoke) nista sodelovali, poleg tega iz pogodbe ne izhaja volja zapustnice po preklicu oporoke.

11. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem notarke I. I., ki je za tožnika in zapustnico leta 2015 sestavila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je pravilna, saj navedena priča pri sestavi oporoke zapustnice leta 2013 ni sodelovala, zaradi česar ji okoliščine in nagibi za sestavo oporoke ne morejo biti znani. Poleg tega pritožba trdi le, da je zapustnica notarki izpovedala o nagibu za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne pa tudi, kakšni so bili njeni nagibi ob sestavi oporoke v letu 2013. Sodišče prve stopnje je zato navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo (287. člen ZPP).

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do izpovedb prič G. G. in H. G., zapustničinih vnukov, otrok prve toženke, ni utemeljen, saj se je sodišče prve stopnje dolžno opredeliti zgolj do relevantnih dokazov v postopku, navedeni priči pa obstoja obljube prve toženke, da bo v primeru onemoglosti za zapustnico skrbela na njenem domu, nista potrdili.

13. Sklepno pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da si zapustnica v primeru onemoglosti ni želela oditi v domsko oskrbo in da si je želela, da bi zanjo skrbela prva toženka na zapustničinem domu. Ni pa uspel dokazati, da je prva toženka zapustnici obljubila, da bo v primeru onemoglosti zanjo skrbela na zapustničinem (ali na svojem) domu, zato ni dokazal, da je ta obljuba pri zapustnici povzročila odločitev (nagib), da je sestavila oporoko v korist prve toženke. Zmote v nagibu po 3. odstavku 60. člena ZD torej ni dokazal. 14. Ker pritožba ni utemeljena, je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP, pravilna.

15. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Prvi toženki so v pritožbenem postopku nastali naslednji stroški, in sicer: stroški sestave odgovora na tožbo v višini 500 odvetniških točk ter materialni izdatki v višini 10 točk, skupaj 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR znaša 234,09 EUR, povečano za 22 % DDV pa 285,59 EUR, in jih je tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP dolžan plačati prvi toženki v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.