Jedro

Tožnikovo delo v celotnem obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki po večih pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo začasne narave. Tožnik je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen iz razloga ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil poslovnih partnerjev in ne iz razloga začasno povečanega obsega dela. Ker ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 8. 6. 2012 ni prenehala veljati dne 12. 10. 2012 (točka I izreka) in je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi po 12. 10. 2012, in sicer vse od 13. 10. 2012 do 3. 7. 2014, to je do datuma odločitve sodišča (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v znesku 6.104,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2014 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka III izreka) in da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 13. 10. 2012 do 3. 7. 2014 prijaviti v vsa obvezna zavarovanja iz naslova zaposlitve in v matično evidenco ZPIZ, mu za to obdobje obračunati bruto plačo (pravilno: nadomestilo bruto plače) v višini 763,06 EUR mesečno ter mu po predhodnem odvodu predpisanega davka in prispevkov plačati pripadajoče zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za posamezni neto znesek plače tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka IV/A izreka). Kar je tožnik zahteval več in drugače, to je zahtevek za vrnitev nazaj na delo, pa je zavrnilo (točka IV/B izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 509,35 EUR v roku za prostovoljno izpolnitev brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (v točkah I, II, III, IV/A in V izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotila za presojo izvedenih dokazov po 8. členu ZPP oziroma ga ni upoštevalo v zadostni meri in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da naj bi do prekinitve sodelovanja z družbo A. d.o.o. prišlo šele po tem, ko je tožniku delovno razmerje že prenehalo. Pogodba z družbo A. d.o.o. v trenutku prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi formalno res ni prenehala, vendar se je kljub temu poslovanje z navedeno družbo ustavilo še pred prenehanjem tožnikovega delovnega razmerja. Družba namreč toženi stranki ni dobavljala dogovorjenih količin odpadnih surovin, zaradi česar tožena stranka posledično ni imela dela. Navedeno izhaja tudi iz dopisov z dne 4. 10. 2012 in z dne 5. 10. 2012. Da se pogodba dejansko ni izvajala tako, kot je bilo dogovorjeno in da so javna naročila upadla, kar je pojasnil zaslišani B.B., pa izhaja tudi iz poslovnih izkazov uspeha tožene stranke oziroma poslovne enote C. za leta 2010, 2011 in 2012. V letu 2012, v katerem je pogodba o zaposlitvi za določen čas med tožnikom in toženo stranko prenehala veljati, je tožena stranka poslovala z ogromno izgubo v višini 2.017.489,00 EUR. Sodišče prve stopnje teh podatkov pri presoji utemeljenosti sklepanja pogodb s tožnikom oziroma v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo. V nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo delo trajne in ne začasne narave. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo razlike med delovnim mestom „delavec na sortiranju“, kjer je bil zaposlen tožnik in delovnim mestom „delavec na nivojskem sortiranju“, kjer se je tri mesece po tem, ko je prenehala tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas oziroma v mesecu decembru 2012, pokazala potreba po novih delavcih za delo v nočni izmeni. Ti delavci so bili zaposleni zgolj za čas enega meseca, kot je pojasnila D.D.. D.D., E.E. in zakoniti zastopnik so pojasnili razlike med obema delovnima mestoma. Iz njihovih izpovedi izhaja, da je delo na nivojskem sortiranju samo deloma odvisno od dela na sortiranju. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika in je sledilo pojasnilu E.E., pri čemer se njena izpoved ob logični analizi vseh izpovedi od ostalih izpovedi ne razlikuje oziroma se njena izpoved nanaša samo na del surovin, ki se sortirajo na nivojskem sortiranju. Tudi sicer E.E. ni oseba, ki bi vodila poslovanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo, da tožena stranka oktobra 2012 ni imela nobenih potreb po dodatnem zaposlovanju na delovnem mestu „delavec na nivojskem sortiranju“, saj tam prostih delovnih mest ni bilo, obseg dela pa se je od avgusta zmanjševal. Povečan obseg dela na delovnem mestu „delavec na nivojskem sortiranju“ se je pojavil šele decembra 2012, ko je bilo potrebno organizirati nočno izmeno, v kateri pa tožnik, kot invalid III. kategorije invalidnosti, ne bi mogel delati. Zakaj je ravno decembra prišlo do povečanega obsega dela, izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se je tožnik sredi izvrševanja druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu poškodoval in je nastopil bolniški stalež, torej na delo ni več prihajal. Kljub temu je tožena stranka tožniku delovno razmerje s pogodbami o zaposlitvi za določen čas podaljševala, in sicer iz razloga, da je imel tožnik zagotovljene vse pravice iz zdravstvenega zavarovanja. Opozarja na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 372/2006. Tudi sicer pa tožena stranka meni, da tožnik do sodnega varstva ni upravičen, saj ima njegovo postopanje ob obstoječih okoliščinah znake zvijačnega ravnanja oziroma bi bil po mnenju tožene stranke tožnik do sodnega varstva upravičen zgolj pod pogojem, da bi toženo stranko skladno z določbo 1. odstavka 204. člena ZDR predhodno pozval k odpravi domnevne kršitve. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o odmeri odškodnine in navaja, da je nerazumno visoka. Meni, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni pravilo upoštevalo okoliščin oziroma jim je dalo preveliko težo. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

6. Prav tako ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni upoštevalo metodološkega napotila za presojo izvedenih dokazov po 8. členu ZPP oziroma ga ni upoštevalo v zadostni meri. Res je, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ki pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi, po presoji pritožbenega sodišča, dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Trditve tožene stranke, da sodišče ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ki od sodišča terja vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, tako niso utemeljene, tožena stranka pa z njimi v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene.

8. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, iz razloga, ker zakoniti razlog za sklenitev več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela, ob sklenitvi ni bil podan.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s toženo stranko sklenil pet zaporednih pogodb o zaposlitvi, skupaj za čas trajanja od 13. 10. 2010 do 12. 10. 2012. Iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas izhaja, da je bila vsaka sklenjena iz razloga začasno povečanega obsega dela na delovnem mestu „delavec na sortiranju“. Tožniku je delovno razmerje prenehalo dne 12. 10. 2012, zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas.

10. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju ZDR) določa v 1. odstavku 52. člena, v katerih primerih je mogoče zakonito skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot izjemo od pravila, da se sklepa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR je kot zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določen tudi začasno povečan obseg dela.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo v celotnem obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki ni bilo začasne narave in da je bil tožnik pri toženi stranki dejansko zaposlen iz razloga ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil poslovnih partnerjev in ne iz razloga začasno povečanega obsega dela. Iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke F.F. izhaja, da je tožena stranka s tožnikom prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 10. 2010 sklenila zato, ker je začela sodelovati z novim poslovnim partnerjem A. d.o.o.. Njuno poslovno sodelovanje je izkazano tudi s predloženo listinsko dokumentacijo, s pogodbo z dne 1. 9. 2010 (priloga B4). Iz njegovega zaslišanja izhaja tudi, da tožena stranka dobiva mesečna naročila s strani družb za ravnanje z odpadno embalažo. Ta naročila lahko izredno nihajo, zaradi česar je skoraj nemogoče napovedati količino dela za daljše časovno obdobje. Da so se pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki sklepale v odvisnosti od prejetih naročil izhaja tudi iz zaslišanja priče B.B.. Zakoniti zastopnik tožene stranke je sicer izpovedal, da je do bistvenega upada dela pri toženi stranki prišlo zaradi prenehanja sodelovanja s poslovnim partnerjem A. d.o.o., čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ne sledi, glede na pravilno ugotovitev, da predloženi dopisi z dne 4. 10. 2012 in z dne 5. 10. 2012 izkazujejo, da je med njima vsaj še do 4. 10. 2012 še vedno potekala korespondenca. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, kdaj je dejansko prišlo do zmanjšanja poslovanja, v smislu zmanjšanja naročil, oziroma da bi šlo zgolj za začasno povečan obseg dela. Pritožbene navedbe, da pogodba o sodelovanju s poslovnim partnerjem A. d.o.o. v času prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi formalno res ni prenehala, vendar pa naj bi se sodelovanje z družbo ustavilo še pred prenehanjem tožnikovega delovnega razmerja, navedenega zaključka ne uspejo izpodbiti.

12. Da je pri toženi stranki, v času tožnikove zaposlitve, prišlo do nihanja v poslovanju, je sicer razvidno iz poslovnih izidov uspeha za leto 2010, 2011 in 2012, vendar pa pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni izkustveno sprejemljivo, da je na oddelku sortiranja, kjer je bil zaposlen tožnik, v oktobru 2012, prenehala potreba po opravljanju njegovega dela, tri mesece kasneje pa je tožena stranka na istem oddelku za delovno mesto „sortiranja na nivoju“ uvedla izmeno nočnega dela ter na novo zaposlila kar trideset delavcev, kot izhaja iz skladnih izpovedi zakonitega zastopnika in prič B.B., D.D. ter E.E.. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da delovni mesti delavca na sortiranju in delavca na nivojskem sortiranju nista nujno povezani, vendar je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi priče E.E.. Ta je pojasnila, da se, v kolikor je več dela na sortiranju, posledično poveča tudi delo na nivojskem sortiranju, ker delavci na sortiranju dajejo surovine na trak za delavce na nivoju. Iz njene izpovedi izhaja tudi, da se je pred prenehanjem delovnega razmerja s tožnikom dogovarjala o možnosti za delo na nivojskem sortiranju, ki bi ustrezalo njegovim omejenim delovnim zmožnostim. Utemeljeno zato sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi priče D.D., da delavec ni usposobljen za opravljanje obeh del. Zgolj z navedbami, da priča E.E. ni oseba, ki bi vodila poslovanje tožene stranke in se spoznala na vse faze dela, pritožba ne uspe izpodbiti njene verodostojnosti. Njeno zaslišanje je, kot ostali izvedeni dokazi, podvrženo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki pa jo pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo in logično.

13. Ob dejstvu, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen dve leti in ugotovitvi, da je tožena stranka po prenehanju pogodbe o zaposlitvi s tožnikom, na novo zaposlila kar 30 delavcev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka, katere glavna dejavnost je ravnanje z odpadki, za delo stalno potrebovala določeno število delavcev. Glede na to, da je tožena stranka pridobivala mesečna naročila s strani družb za ravnanje z odpadki in da je bila od njih odvisna potreba po delu delavcev pri toženi stranki, pa je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilno zaključilo, da je tožena stranka s tožnikom sklepala pogodbe za določen čas zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom in količino naročil poslovnih partnerjev. Ta pa ne predstavlja zakonskega razloga začasno povečanega obsega dela. Delodajalec ne more svojega rizika poslovanja prenašati na svoje delavce oziroma tožena stranka ne more na tožnika prevaliti tveganja, ali bo tudi v bodoče sposobna pridobiti potreben obseg naročil. Iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B.B. namreč izhaja, da so se pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklepale v odvisnosti od obsega javnih naročil in je s tem tožena stranka dejansko na delavce prenašala ekonomski rizik. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 558/2007 z dne 26. 1. 2009 in opr. št. VIII Ips 327/2006 z dne 22. 1. 2008, v katerih je vrhovno sodišče sprejelo stališče, da v primerih, ko je tožena stranka sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi poslovnega, ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil za znane kupce, ni bil izpolnjen eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ga tudi ni mogoče šteti za razlog povečanega obsega dela.

14. Neutemeljeno tožena stranka šele v pritožbi kot razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi s tožnikom navaja, da je tožniku delovno razmerje s pogodbami za določen čas podaljševala zato, da je imel tožnik zagotovljene vse pravice iz zdravstvenega zavarovanja, glede na to, da se je tožnik sredi izvrševanja druge pogodbe o zaposlitvi poškodoval na delu in je bil od takrat dalje v bolniškem staležu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedene trditve o razlogu za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas prvič uveljavljala šele v pritožbi, zato te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih ni mogoče upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP ). V določbi 337. člena ZPP je namreč določeno, da sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka pa v pritožbi niti ne navaja, zakaj navedenih dejstev ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

15. Ob ugotovitvi, da ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 54. člena ZDR štelo, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, tudi ko je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala veljati 12. 10. 2012. 16. Glede na to, da je tožena stranka izpostavila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, to je o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Čeprav odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni predmet pritožbe tožene stranke, pritožbeno sodišče pripominja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo prvega odstavka 118. člena novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ker je o sodni razvezi odločalo po uveljavitvi ZDR-1, vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve. Smiselno enako kot v 118. členu ZDR je v 118. členu ZDR-1 določeno, da lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18-ih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine interesa obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je tako tožniku delovno razmerje in pravice iz delovnega razmerja pravilno priznalo do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 3. 7. 2014. 17. Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na višino prisojenega denarnega povračila. Tudi pri odmeri denarnega povračila je sodišče prve stopnje sicer zmotno izhajalo iz 118. člena ZDR, pri čemer bi moralo pravilno uporabiti določbo 2. odstavka 118. členu ZDR-1, vendar je po oceni pritožbenega sodišča dosojeno denarno povračilo v višini 6.104,48 EUR ustrezno, tudi ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 2. odstavek 118. člena ZDR-1. V skladu z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju dejstev, da gre za spor o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen dve leti, da je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu pri toženi stranki in ima omejeno delovno zmožnost, da je brezposeln ter star 37 let, ni možen zaključek, da bi bilo dosojeno denarno povračilo nesorazmerno oziroma previsoko. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje določilo previsok znesek denarnega povračila, so zato neutemeljene.

18. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj za rešitev zadeve niso relevantne. Sodišče namreč presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in v obrazložitvi navede razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 1. odstavek 360. člena ZPP.

19. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.