Jedro

Družbenik družbe oziroma njegov pravni naslednik bi bil do vračila zemljišč po določbi 13. člena ZDen upravičen le v primeru, če bi bila družba podržavljena kot pravna oseba. Ker pa so bile v obravnavanem primeru podržavljene posamezne v odločbi naštete nepremičnine in ne celotno premoženje, ne gre za primer iz določbe 13. člena ZDen.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo, št. … z dne 29. 2. 2008, v 1. točki izreka zavrnil zahtevo za denacionalizacijo solastninskega deleža na ½ na 64 m2 parc. št. 692, 2689 m2 parc. št. 694, 1927 m2 parc. št. 696/1 ter za parc. št. 693, vse k.o. A., v 2. točki izreka pa ugotovil, da stroškov postopka ni zaznamoval. Drugostopni organ pa je z odločbo, št. … z dne 5. 6. 2008, v 1. točki izreka pritožbo v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo solastninskega deleža do ½ na 64 m2 parc. št. 692, 2689 m2 parc. št. 694, 1927 m2 parc. št. 696/1, vse k.o. A. zavrnil, v 2. točki izreka pa pritožbo v delu, ki se nanaša na parc. št. 693, stavbišče (elektrarno) v izmeri 640 m2, k.o. A., odstopil v reševanje pristojnemu Ministrstvu za gospodarstvo, v 3. točki izreka pa ugotovil, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je tožnik pravočasno vložil zahtevo za denacionalizacijo (med drugim) solastninskega deleža na zgoraj navedenih nepremičninah in parc. št. 693 ter solastninskega deleža do 1/30 na parc. št. 656, vse k.o. A. V zahtevi je navedel, da je bilo premoženje podržavljeno B. z.o.z., katere lastnika oziroma družbenika sta bila pok. Č.Č. in pok. D.D., vsak do 1/2. Premoženje je bilo podržavljeno z odločbo Komisije za agrarno reformo, št. … z dne 11. 3. 1959, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformni in kolonizaciji v LRS. V postopku je bilo izdanih že več odločb, ni pa še bilo odločeno o zahtevi za zgoraj navedene nepremičnine. Glede vračila solastninskega deleža na ½ na parc. št. 693 je organ že odločil z delno odločbo z dne 28. 9. 2001 in zahtevo zavrnil. Po pritožbi tožnika je drugostopni organ zadnje navedeno odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Pri tem odločanju se organ v celoti opira na pravno stališče, ki ga je v zgoraj navedenih odločbah zavzel drugostopni organ in je bilo nato potrjeno s sodbo Upravnega sodišča, opr. št. U 1580/2003, opr. št. U 2142/2003, obe z dne 12. 4. 2005, in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 801/2005, opr. št. I Up 800/2005, obe z dne 24. 10. 2005. Iz odločbe o podržavljenju ter historičnega z.k. izpiska izhaja, da so bile nepremičnine s parc. št. 692, 694 in 696/1 podržavljene B. Iz odločbe o podržavljenju tudi izhaja, da so bile navedeni družbi podržavljena posamezna zemljišča in da ni bila podržavljena družba kot celota oziroma njen celotni kapital. Ker je glede na sprejeto sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. U 1658/94, I Up 1122/2005) treba določbo 13. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen) razlagati tako, da je družbenik upravičen do denacionalizacije nepremičnin oziroma premoženja družbe le, če je bila podržavljena družba kot taka oziroma njen celotni kapital, v tem primeru upravičenost družbenika do denacionalizacije, glede na to, da so bile družbi podržavljene nepremičnine, ni podana. Ker v času podržavljenja B. ni bila likvidirana, saj postopek likvidacije ni bil zaključen, tako tudi iz tega naslova ni podlage za to, da bi se družbeniku priznala upravičenost do denacionalizacije premoženja, podržavljenega B. Glede zahteve za vračilo parc. št. 693 pa je prvostopni organ glede na napotila drugostopnega organa v odločbi z dne 4. 8. 2003 ugotovil, da je bilo glede na odločbo Komisije za agrarno reformo z dne 11. 3. 1959 in historičnega z.k. izpiska za vl. št. 23, k.o. A., zemljišče s parc. št. 693, k.o. C., sicer navedeno v izreku odločbe o podržavljenju, vendar lastninska pravica na FLRJ ni bila nikoli vknjižena. Lastnica tega zemljišča je bila vse do leta 1973 B. - v likvidaciji. Ker začeta likvidacija družbe ni bila zaključena, je bila zaradi zaključka postopka likvidacije z odločbo skupščine občine E., št. … z dne 1. 10. 1971, imenovana likvidacijska komisija. Likvidacijska komisija je po izvedenem postopku z odločbo, št. … z dne 20. 2. 1973, ugotovila, da sta D.D. in F.F. lastnika stavbe, stoječe na parc. št. 693, k.o. A., in da sta imenovana dolžna plačati B. - v likvidaciji občo vrednost za zemljišče, po plačilu pa se bo v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na D.D. in F.F. Na podlagi te odločbe je bila nato sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 4. 4. 1973, s katero je B. kot prodajalec kupcema D.D. in F.F. prodala in odstopila v izključno solast parc. št. 693 za dogovorjeno kupnino, ki je bila določena s pomočjo sodnega cenilca. Nato je bila v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na kupca. Zemljišče s parc. št. 693 tako ne more biti predmet denacionalizacije, ker ni bilo nikoli podržavljeno, temveč je vse do leta 1973 ostalo v lasti B., nato pa je bilo prenešeno na fizične osebe proti plačilu kupnine. Prvostopni organ pa ni sledil napotku drugostopnega organa, da nepopolno dejansko stanje dopolni tudi z zaslišanjem prič, saj dejstva podržavljenja ni mogoče dokazovati s pričami in ker iz listin v spisu nedvomno izhaja, da sporno zemljišče ni bilo podržavljeno. V zvezi s pripombami na poročilo po določbi 65. člena ZDen, ki naj bi ga organ dopolnil, ker naj bi se v zemljišču zahtevalo v postopku tudi vračilo elektrarne z vgrajeno turbino, predležjem, zatvornice, grabljice, pretočni jez, spodnji jez z zatvornico, pretočni kanal, dva mostova in dostopna cesta, pa jih organ zaradi že navedenih razlogov ni upošteval. Prav tako ni točna navedba, da naj bi zahtevo podal le vlagatelj F.F., saj je zahtevo za denacionalizacijo vložil tudi Č.Č., ki se je skliceval na že vloženo zahtevo F.F. Zahtevka za vračilo zgoraj navedenih objektov oziroma naprav pa vse do 26. 2. 2004 vlagatelj ni postavil. Hkrati z zavrnitvijo zahtevka za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 693, pa je zavrnjena tudi zahteva za denacionalizacijo objekta na parc. št. 693. O dne 26. 2. 2004 postavljeni zahtevi za denacionalizacijo premičnega premoženja pa bo organ odločil s posebno odločbo. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še navedel, da je v tej zadevi pomembno vprašanje, ali je lahko družbenik družbe z omejeno zavezo denacionalizacijski upravičenec, čeprav je bila z razlastitveno odločbo razlaščena ta družba in ob upoštevanju okoliščine, da so bile razlaščene posamične, izrecno naštete nepremičnine. Sodna praksa je glede razlage določbe 13. člena ZDen zavzela stališče - ki ga je pravilno povzel tudi prvostopni organ -, da družbenik ni upravičenec do denacionalizacije nepremičnin, ki so bile podržavljene družbi. Smiselna dopolnitev tega pravila je, da je nekdanji družbenik denacionalizacijski upravičenec le, če je bila podržavljena družba kot takšna ali njen celotni kapital, kajti v teh primerih je bil neposredno prizadet družbenikov delež na družbi. Z opisano razlago ni kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Do uspeha pritožniku tudi ne more pomagati trditev, da je bila družba likvidirana že v letu 1951. Likvidacijski postopek se je namreč po določbah Uredbe o likvidaciji družb z omejeno zavezo, komanditnih družb in tajnih trgovskih družb končal šele z izbrisom družbe iz trgovinskega registra. Ni pa bilo pomembno za njen obstoj, ali je v tem času še poslovala ali ne. Tudi posamezna dejanja, ki sta jih po svojih trditvah začela oba družbenika B. za razdelitev premoženja družbe, zlasti dosežen sporazum o razdelitvi, sama po sebi niso zadoščala za pridobitev lastninske pravice na zemljiščih. Po tedaj veljavnih predpisih se je namreč lastninska pravica pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo. B. je torej ostala lastnica nepremičnin glede na vpis v zemljiški knjigi. Pritožbo pa je v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo parc. št. 693, odstopil v reševanje pristojnemu ministrstvu za gospodarstvo.

Tožnik je v tožbi navedel, da sta upravna organa izhajala iz napačne predpostavke, da je bila razlaščenka predmetnih nepremičnin B. Če je bila likvidirana šele leta 1973, če so bile nepremičnine vpisane v zemljiški knjigi kot njena last in če je bila navedena v razlastitveni odločbi, to še ne pomeni, da je bila pravno res razlaščenka. Kot je bilo v postopku že večkrat pojasnjeno, je dejansko ta družba prenehala obstajati četa 1951, ko je bil nad njo po uradni dolžnosti začet likvidacijski postopek. Do razlastitve leta 1959 je bila tako izvedena tudi že razdelitev premoženja med oba družbenika, kar je razvidno iz listine ObLO E., št. … z dne 11. 9. 1958, in odločbe Komisije za agrarno reformo pri OLO G., št. … z dne 11. 3. 1959. Družbenika F.F. in Č.Č. sta si v letu 1957 razdelila premoženje družbe in nato tudi že začela s postopkom vpisa delitve v zemljiško knjigo. Očitno je bil torej izveden tako zavezovalni posel delitve nepremičnin družbe (v odločbi z dne 11. 3. 1959 je bilo celo izrecno ugotovljeno, da ta si družbenika razdelila nepremičnine družbe z omejeno zavezo med seboj na polovico) kot razpolagalni posel posledičnega prenosa nepremičnin na družbenika. To pa je bilo za nastanek lastninske pravice na nepremičninah dovolj tako po tedanjih predpisih kot po današnjih. Izvedba prepisa lastninske pravice v zemljiški knjigi predstavlja zgolj izvedbo razpolagalnega posla prenosa lastninske pravice, ki je pomemben zaradi zunanje deklaracije lastninske pravice, na samo pridobitev le-te pa ne vpliva. Lastninska pravica na nepremičninah se v razmerju do prejšnjega lastnika pridobi s trenutkom, ko je sklenjen posel, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, to pa je v konkretnem primeru bilo pred razlastitvijo. B. je bila tako kot razlastitveni zavezanec navedena zaradi lažje izvedbe zemljiškoknjižnega postopka. Razlastitvena zavezanca sta tako nedvomno bila Č.Č. in D.D., ki jima je bila tudi vročena odločba o razlastitvi in bila dovoljena pritožba. Tudi danes je v SPZ določba, da se lastninska pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, se pa razlaga, da se nanaša na pridobitev lastninske pravice v razmerju do tretjih, medtem, ko med strankama pride do prenosa z izjavo volje lastnine nepremičnine o prenosu na pridobitelja. Napačno je tudi stališče, da je šlo za podržavljenje posameznih delov premoženja te družbe. V odločbi Komisije za agrarno reformo pri OLO G. z dne 11. 3. 1959 so res navedene posamezne nepremičnine, kar pa še ne pomeni, da je šlo za podržavljenje posameznih stvari. Naštete nepremičnine so bile vse premoženje te družbe, s katerim je družba razpolagala. Da je šlo za razlastitev vsega premoženja družbe, potrjujejo tudi tedaj veljavni predpisi, ki so že leta 1949 odrejali obvezno likvidacijo vseh zasebnih gospodarskih družb, ki bi morala biti izvedena v šestih mesecih (Uredba o likvidaciji družb z omejeno zavezo, Uradni list LRS, št. 8/49). Podobno je predpisovala Uredba o prenehanju podjetij in obratov (Uradni list FLRJ, št. 51/53). Če je družba formalno še obstajala, zaradi omenjenih uredb ni imela nobene podlage, da še kakorkoli deluje in razpolaga s svojim premoženjem. Morebitni obstoj zasebne gospodarske družbe je bil zgolj posledica nedoslednega izvajanja predpisov, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Ko je bil primer take družbe najden, je bilo zato zagotovo vse podržavljeno v najkrajšem možnem času. Ne more biti dvoma, da je šlo za podržavljenje vsega premoženja družbe z eno odločbo, kar pa ustreza pogoju denacionalizacije iz določbe 13. člena ZDen. Prav tako ni bilo problem tožnikovih pravnih prednikov, če likvidacija družbe ni bila izvedena pravočasno. Zato sedaj ne moreta biti prikrajšana, če je bila lastninska pravica formalno pisana na družbo. Če bi se likvidacija izvedla tako, kot je bilo to predpisano, formalne ovire za denacionalizacijo ne bi bilo. Zato tudi ni ustavnopravno sprejemljiva razlaga določbe 13. člena ZDen, da so družbeniki lahko denacionalizacijski upravičenci samo, če je bila podržavljena družba kot taka ali njen celotni kapital. Takšna razlaga, kot jo je sprejela sodna praksa, je možna samo v primeru, ko družba v času denacionalizacije formalno še obstaja ali lahko njeno pravno nasledstvo izkaže druga pravna oseba. Samo v takih primerih pride v poštev ugotovitev organa, da za isto stvar ali pravico ne moreta biti hkrati upravičena do denacionalizacije družba ali družbenik, temveč je ena oseba od dveh. Če družba ne obstaja več, ker je bila pod prisilnimi predpisi likvidirana, kar je predstavljalo del celovitega podržavljanja zasebnega premoženja, razlaščenega kasneje likvidirani družbi, nastopajo družbeniki družbe. Nikjer ni predpisano, da v primeru, ko družba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno in je nato prenehala obstajati, nihče ni upravičen do denacionalizacije. Nasprotno, glede na določbo 13. člena ZDen bi morala ta izrecna določba veljati še posebej v primerih, ko je šlo za razlastitev družb, ki v času denacionalizacije ne obstajajo več, ne glede na to, ali je bilo nacionalizirano vse premoženje ali del premoženja. Položaj družbenikov te družbe dejansko ni bil nič drugačen kot položaja fizičnih oseb, ki jim je bilo nacionalizirano njihovo premoženje. Taka razlaga je tako v nasprotju z načelom pravne države, hkrati pa gre tudi za poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev. Stališče pa je napačno tudi, če se sledi razlagi določbe 13. člena ZDen, kot je navedena v obrazložitvi izpodbijanega akta. Ker družba ne obstaja več, ampak je bila po razlastitvi prisilno likvidirana, bi morali biti denacionalizacijski upravičenci pravni nasledniki razlaščene družbe. Po sodni praksi pridejo v poštev pravni nasledniki po pravilih statusnega prava (sodba, opr. št. U 1438/2000 z dne 27. 2. 2002, sodba, opr. št. 1463/2006 z dne 14. 3. 2007). Pravni nasledniki nekdanjih družb z omejeno zavezo pa niso samo druge družbe, ampak tudi družbeniki družbe, kadar je družba likvidirana (po določbah danes veljavnega ZGD-1 se preostanek premoženja družbe v likvidacijskem postopku razdeli v delničarje družbe v sorazmerju z njihovimi deleži, enako pa velja tudi za d.o.o.). Zato je treba v primeru likvidacije gospodarske družbe, ki je bila razlaščenec premoženja, v vsakem primeru kot denacionalizacijske upravičence upoštevati njene delničarje oziroma družbenike, ki so statusnopravno nasledniki likvidiranega razlaščenca. Vsaka drugačna razlaga bi pomenila, da se razlaščencem odvzame pravica do denacionalizacije, čeprav ni situacija v teh primerih nič drugačna, kot v primerih neposredne razlastitve fizičnih oseb. Drugačna razlaga pomeni tako tudi kršitev načela enakosti pred zakonom. Glede odstopa dela pritožbe, ki se nanaša na parc. št. 693, k.o. A., pa je tožnik še opozoril, da ni v obrazložitvi odločbe nikjer konkretno ugotovljeno, da bi šlo za odločanje o denacionalizaciji zasebnega podjetja, zaradi česar odločba organa druge stopnje v tem delu ne vsebuje relevantnih razlogov, razlogi, ki so obrazloženi, pa so v nasprotju z vsebino odločitve. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, spremeni prvostopno in drugostopno odločbo tako, da ugodi zahtevku za denacionalizacijo, podrejeno, da tožbi ugodi, odpravi prvostopno in drugostopno odločbo in zadevo vrne organu v ponovni postopek, v vsakem primeru pa, da toženki naloži povrnitev stroškov postopka (sodnega in upravnega), skupaj z ZZO od dneva izdaje odločbe sodišča o njihovi odmeri dalje.

Drugostopni organ je v odgovoru na tožbo vztrajal pri svoji odločitvi in predlagal zavrnitev tožbe.

Stranke z interesom Slovenska odškodninska družba d.d., Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Republika Slovenija na tožbo niso odgovorile.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno, ali so bile nepremičnine s parc. št. 692, 694 in 696/1, k.o. A., katerih vračilo do ½ zahteva v postopku denacionalizacije tožnik, podržavljene tožnikovemu pravnemu predniku pok. Č.Č. ali B., posledično temu pa je sporno upravičenje do denacionalizacije.

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ zahtevo za denacionalizacijo pravnega naslednika pok. Č.Č. zavrnil iz razloga, ker je ugotovil, da so bile obravnavane nepremičnine podržavljene B. z odločbo Komisije za agrarno reformo, št. …. z dne 11. 3. 1959, ki je bila v navedeni odločbi navedena kot razlaščenka in ki je bila v času podržavljenja zemljiškoknjižna lastnica navedenih razlaščenih nepremičnin. Po določbi 9.a člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) je upravičenec do vračila premoženja, podržavljenega pravni osebi, ta pravna oseba oziroma njena pravna naslednica ob tam navedenih izpolnjenih pogojih in sicer, da je imela v času podržavljenja sedež na ozemlju Republike Slovenije ter da je ob uveljaviti ZDen delovala (sama ali njena pravna naslednica) na območju Republike Slovenije. Ker so po ZDen upravičenci – ob izpolnjenih v ZDen določenih pogojih – osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno (določba 3., 4. in 5. člena ZDen) ter ker je upravičenec do vračila premoženja, podržavljenega pravni osebi, razlaščena pravna oseba ali njena pravna naslednica, je tudi po presoji sodišča organ o zadevi pravilno odločil. Družbenik oziroma njegov pravni naslednik bi bil do vračila premoženja družbe glede na določbo 13. člena ZDen upravičen namreč le v primeru, ko je bila podržavljena družba kot pravna oseba. Ker pa so bile v obravnavanem primeru družbi podržavljene posamezne, v odločbi naštete nepremičnine, in ne celota premoženja, kot zatrjuje tožnik - ker naj bi bile te nepremičnine tudi edino premoženje družbe -, za tak primer, kot ga obravnava določba 13. člena ZDen, ne gre. To določbo tako razlaga tudi Ustavno sodišče (odločba Ustavnega sodišča, št. Up-181/97 z dne 23. 1. 1998), zaradi česar sodišče ne more slediti tožniku, da gre pri tej razlagi za kršitev načela pravne države in in za poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je bila navedena družba v likvidaciji od leta 1951, kar pa ne pomeni, da ni več obstajala, saj je bila v času podržavljenja še vedno v likvidacijskem postopku (kar nesporno tudi potrjujejo podatki spisa), šele z izbrisom iz trgovinskega registra pa je prenehala obstajati, kar je določala tudi takrat veljavna Uredba o likvidaciji družb z omejeno zavezo, komanditnih družb in tajnih trgovskih družb (Uradni list LRS, št. 8/49) oziroma natančneje določba 12. člena te uredbe, po kateri so po izvršenih izplačilih likvidatorji predlagali pristojnemu sodišču izbris družbe iz trgovinskega registra. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati sklenjen sporazum o delitvi premoženja med družbenikoma z dne 30. 12. 1955, saj navedeni sporazum glede obravnavanih nepremičnin v času podržavljenja v zemljiški knjigi še ni bil izveden, za pridobitev lastninske pravice pa je bil tudi takrat potreben pridobitni način, t. j. vpis v javno knjigo (paragraf 380 in 431 Občega državljanskega zakonika; paragraf 4. odst. 1 v povezavi s paragrafom 9 Zakona o zemljiških knjigah Službene novine kraljevine Jugoslavije, št. 146/1930, ki so se vsi uporabljali kot pravno pravilo). V zvezi z tožbenim ugovorom o nepopolnih in nasprotujočih razlogih v drugostopni odločbi o odstopu pritožbe v delu, ki se nanaša na parc. št. 693, k.o. A., pa sodišče še dodaja, da so navedeni razlogi dovolj izčrpni in v zadostni meri utemeljeni, je pa iz nadaljnjih podatkov spisa (in upravnega spora pod opr. št. U 2436/2008) še razvidno, da je bila pritožba v tem delu kasneje odstopljena v reševanje Ministrstvu za okolje in prostor kot stvarno pristojnemu ministrstvu, kar pa na zakonitost drugostopne odločbe v tem upravnem sporu ne vpliva.

Ker je sodišče tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 – odl.US).

K 2. točki izreka: Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.