Jedro

Pritožbeno sodišče opozarja, da zgolj taksativno naštevanje določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in določil Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), brez kakršnekoli utemeljitve obstoja konkretnih kršitev v obravnavanem kazensko mladoletniškem postopku, na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati.

Ob tem, ko se prvostopenjskemu sodišču ni porajal dvom v sposobnost ml. A. A. razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, ne gre zanemariti dejstva, da na morebitno okrnitev teh sposobnosti procesni udeleženci niso opozorili, torej niti zagovornik, ki ne pojasni, čemu obstoj subjektivnega znaka kaznivih dejanj, ki bremenita ml. A. A, pod vprašaj izpostavlja šele pred pritožbenim sodiščem, pri čemer za izražene trditve o stanju drugačne duševne prisebnosti tako mladoletnika kot oškodovanca pa ne predloži nobenega dokaza.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika ml. A. A. in zagovornice ml. B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom mladoletnemu A. A. po tretjem odstavku 74. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 80. členom KZ in 375. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, v katerem ostane mladoletnik najmanj eno leto in največ tri leta, mladoletnemu B. B. pa je po drugem odstavku 74. člena KZ v zvezi z 78. členom KZ in s 375. členom KZ-1 izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ki ne sme trajati manj kot eno leto in ne dalj kot tri leta, pri čemer za čas njegovega trajanja mladoletnik še naprej ostane pri svojih starših ali drugih ljudeh, ki ga preživljajo, pod nadzorstvom svetovalca, ki ga določi organ socialnega varstva. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 77. člena KZ v zvezi s četrtim odstavkom 78. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje mladoletniku izreklo še navodili, in sicer po 4. točki drugega odstavka 77. člena KZ, da se je dolžan usposabljati za poklic ali sprejeti zaposlitev, ki ustreza njegovemu znanju, sposobnostim in nagnjenju, in po 8. točki drugega odstavka 77. člena KZ, da je dolžan obiskovati posvetovalnico - Društvo za nenasilno komunikacijo. Skladno določbi 484. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da obremenjujejo stroški kazensko mladoletniškega postopka ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, odvetnika D. D. in odvetnice E. E., ter pooblaščenca Odvetniške pisarne A. d.o.o. iz Maribora, proračun.

2. Tak sklep s pritožbo izpodbijata zagovornika mladoletnikov (v nadaljevanju ml.), in sicer: - zagovornik ml. A. A., iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje in ga oprosti; - zagovornica ml. B. B., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da s pritožbo izpodbijano II. točko izpodbijanega sklepa spremeni tako, da postopek zoper ml. B. B. ustavi oziroma podrejeno s pritožbo izpodbijano II. točko izpodbijanega sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po pregledu in proučitvi podatkov kazensko mladoletniškega spisa in razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva ugotovilo pravilno. Izvedlo je vse potrebne dokaze, napravilo ustrezne dokazne zaključke in zanje navedlo dovolj prepričljive razloge. Tekom celostno izvedenega postopka ni zagrešilo s strani zagovornikov zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in je tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, na podlagi katerega je mladoletnikoma izreklo ustrezne vzgojne ukrepe. Odločitev prvostopenjskega sodišča se tako pokaže kot pravilna in zakonita.

5. Po zanesljivi prvostopenjski presoji, da sta ml. A. A. in ml. B. B. v sostorilstvu storila poskus kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 20. in 34. členom KZ-1, ml. A. A. pa tudi kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, pritožbeno sodišče s ponujenimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijanega prvostopenjskega sklepa soglaša in jih v zaobid nepotrebnega podvajanja dosledno povzema, medtem ko v zvezi s pritožbenimi izvajanji pojasnjuje naslednje:

6. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, oba zagovornika prvenstveno utemeljujeta z izpodbijanjem sprejete dokazne ocene zagovorov obravnavanih mladoletnikov in pritožbeno izpostavljenih dokazov. Vendar pa v utemeljitev lastnih drugačnih ocen in iz njih izvedenih lastnih zaključkov o nedokazanosti ml. A. A. in ml. B. B. odločilnih dejstev, ne navajata prepričljivih razlogov za dvom v prvostopenjsko sprejete pravne in dejanske zaključke.

**K pritožbi zagovornika ml. A. A.:**

7. Sklep sodišča prve stopnje zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija zgolj na načelni ravni, pri čemer ne obrazloži in ne konkretizira, katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP naj bi bila podana. Prav tako neobrazložena je uvodoma zatrjevana kršitev kazenskega zakona, saj skozi pritožbena izvajanja ni z ničemer opredeljeno, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja zagovornik, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Posledično se pritožbeno sodišče do uveljavljanih kršitev ne more argumentirano opredeliti.

8. Enako nekonkretizirane in neobrazložene so tudi pritožbeno zatrjevane kršitve bežno omenjenih pravnih temeljev, ustavnih jamstev ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Pritožbeno sodišče opozarja, da zgolj taksativno naštevanje določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in določil Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), brez kakršnekoli utemeljitve obstoja konkretnih kršitev v obravnavanem kazensko mladoletniškem postopku, na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati.

9. V jedru zagovornik graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor ml. A. A. in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da sta mladoletniku očitan poskus (so)storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 20. in 34. členom KZ-1 ter kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v celoti dokazana. Sprejete dejanske in pravne zaključke je v izpodbijanem sklepu jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa z njimi v celoti soglaša in dosledno povzema ter se nanje v zaobid ponavljanju tudi sklicuje. V nadaljevanju se zatorej omejuje le na pritožbeno izpostavljeno grajo:

10. Zagovornik pogreša obstoj prepričljivega in zanesljivega dokaza, da je med mladoletnikoma A. A. in B. B. obstajal predhodni dogovor o storitvi kaznivega dejanja poskusa ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 na škodo C. C. Skozi pritožbeno izvajanje, v okviru katerega skuša prepričati z lastno oceno izvedenih dokazov, poudari, da pogovor v albanskem jeziku med obravnavanima mladoletnikoma še ne pomeni, da je tekel pogovor v smeri sklenitve dogovora, da bosta oškodovanemu, ki albanskega jezika ne razume, na protipraven način odvzela telefon. Tozadevno izrazi mnenje, da, v kolikor je slišal besedo "telefon", to še ne pomeni, da je tekla beseda o namenu mu odvzeti telefon. Zavzame stališče, da je bil telefon le predmet njunega pogovora z neznano vsebino in tematiko (SMS sporočila, socialna omrežja, video igre in podobno). Izrazi prepričanje, da ml. A. A. drugega telefona ni potreboval in tudi ni imel namena prilastitve telefona zase ali za koga drugega, saj je imel svojega. Želel je le, da mu C. C. pokaže telefon in mu ga izroči na vpogled. Pripomni, da je tudi oškodovani sam izpovedal, da ml. A. A. od njega izročitve telefona ni zahteval, marveč samo, da mu ga naj pokaže. Glede na časovni potek dogajanja, ko sila zoper oškodovanega najprej ni bila uporabljena, sploh ne z namenom tatvine telefona, temveč zaradi večkratne zavrnitve zahteve ml. A. A., da oškodovani vstane in gre z njim, ker se morata nekaj pogovoriti, po mnenju zagovornika o kaznivem dejanju (poskusa) ropa ne moremo govoriti, še manj pa o dokazanosti takšnega dejanja.

11. Z izraženimi pritožbenimi pomisleki se pritožbeno sodišče ne strinja in jih ne sprejema. Bistvene okoliščine kaznivega dejanja poskusa ropa, izvršenega v sostorilstvu z ml. B. B., na škodo C. C., je sodišče prve stopnje ustrezno materialno ovrednotilo na podlagi izsledkov obsežnega dokaznega postopka (povzetega v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Navkljub drugačnemu stališču zagovornika, ki s prvostopenjsko dokazno oceno ne soglaša in je tudi ne sprejema, se je sodišče prve stopnje do vseh bistvenih okoliščin ter s tem odločilnih dejstev, zadostno, razumno in dovolj prepričljivo opredelilo (predvsem v točkah 10 do 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ob tem je s tehtnim razlogovanjem tudi pojasnilo, čemu ni verjelo zagovoru ml. A. A. (točka 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Bistvene okoliščine poskusa kaznivega dejanja ropa na škodo C. C. je sodišče prve stopnje resda ugotavljalo na podlagi oškodovančeve izpovedi (povzete v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki je podprta s pričami, prisotnimi pred inkriminiranim dogajanjem, katere pa zagovora mladoletnikov niso potrdile (točke 11 do 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

12. Kot nesporno zagovornik ponudi ugotovitev, da sta bila oba v stanju drugačne duševne prisebnosti, in sicer, oškodovani C. C. v vinjenem stanju zaradi popitih dveh piv, ml. A. A. pa domnevno pod vplivom prepovedanih drog. Glede na pritožbene trditev je bila torej njuna zavest zožena in v takšnem stanju so bile reakcije povsem drugačne od običajnih.

13. Pritožbeno sodišče zagovorniku v ponujanju takšnih novot ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo, da sta kaznivi dejanji obema mladoletnikoma dokazani tudi v subjektivnem pogledu (točka 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ob tem, ko se prvostopenjskemu sodišču ni porajal dvom v sposobnost ml. A. A. razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, ne gre zanemariti dejstva, da na morebitno okrnitev teh sposobnosti procesni udeleženci niso opozorili, torej niti zagovornik, ki ne pojasni, čemu obstoj subjektivnega znaka kaznivih dejanj, ki bremenita ml. A. A., pod vprašaj izpostavlja šele pred pritožbenim sodiščem, pri čemer za izražene trditve o stanju drugačne duševne prisebnosti tako mladoletnika kot oškodovanca pa ne predloži nobenega dokaza. Posledično je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil ml. A. A. tempore criminis prišteven, pravilna.

14. V drugačne dejanske in pravne zaključke zagovornik ne more prepričati niti z izpostavljanjem motiva, ki ga je imel ml. A. A. v razmerju do obeh očitanih mu kaznivih dejanj. Po njegovem mnenju je treba oba motiva ločiti in ugotoviti, da ml. A. A. ni imel namena uporabiti noža in poškodovati oškodovanca zato, ker mu ni hotel pokazati telefona. Nima prav. Na prvostopenjski zaključek, da sta mladoletnika očitani kaznivi dejanji storila z direktnim naklepom, saj sta se svojega dejanja zavedala in ga tudi hotela storiti, je dokazno nepodprto pritožbeno polemiziranje v zvezi z motivom ml. A. A. odvečno in brez teže. Pritožbeno sodišče razumni in smiselni prvostopenjski prepoznavi direktnega naklepa v ravnanju obravnavanih mladoletnikov pritrjuje in jo kot točno povzema (točka 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

15. Zagovornik pa ne more uspeti niti na točki poskusa porajanja dvoma, ali je inkriminirane poškodbe C. C. dejansko povzročil ml. A. A. S trditvijo, da te okoliščine niso bile dokončno raziskane, se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Kakšne poškodbe je kritičnega dne utrpel oškodovani, je razvidno iz izvedenskega mnenja doc. dr. J. J., dr. med., tj. več vbodnih ran, torej poškodb, katerih skupen učinek je bil takšen, da je bilo oškodovančevo življenje zaradi njih v nevarnosti in bi brez takojšnje kirurške pomoči umrl (točka 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Skozi obširno pritožbeno izvajanje o veliki verjetnosti, da si je nekatere poškodbe povzročil oškodovani sam ali kdo drug, ki pa ostane zgolj na ravni teze, brez kakršnekoli dokazne podprtosti, zagovornik ni prepričljiv. Ne upošteva, da je sodni izvedenec medicinske stroke izrecno izključil verjetnost, da bi inkriminirane vbodno rezne rane na predelu hrbta in ledveno prsnega dela nastale ob kotaljenju, saj ni nobenih znakov v okolici teh vbodnin o kakršnihkoli odrgninah, do katerih bi nedvomno prihajalo ob kotaljenju in spreminjanju kota vzdolžne osi sredstva, katerega je napadalec držal v desni roki. Zagovornik ne sprejema dejstva, da je sodni izvedenec zagovor ml. A. A., da sta se z oškodovancem na tleh valjala levo in desno in se je medtem C. C. "nenamerno vrgel na nož", ovrgel. Prav tako skozi pritožbeno vztrajanje lastne interpretacije inkriminiranega dogajanja zaobide izjavo sodnega izvedenca, da so glede na medicinsko dokumentacijo in fotografije vse poškodbe oškodovanca nastale istočasno. Nasprotno pa je sodišče prve stopnje navedlo obširne in sprejemljive razloge, ki pritožbeno grajo nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ovržejo.

16. S strani zagovornika pričakovana rekonstrukcija položajev poškodovanca in napadalca prav tako ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ob strokovni podpori sodnega izvedenca medicinske stroke, doc. dr. J. J., dr. med. glede na spisovne podatke in medicinsko dokumentacijo, ki kaže, da je bil medsebojni položaj napadenega in napadalcev takšen, da je C. C. napadalca, v kateri je držal nož, bila ves čas toliko prosta, da je lahko dosegel vse točke, na katerih je poškodovanca poškodoval z nožem po hrbtu, predstavilo razumne in tehtne razloge, zakaj za predlagano rekonstrukcijo ni nobene potrebe (točka 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče se s prvostopenjskim stališčem strinja in ga tudi dosledno povzema.

**K pritožbi zagovornice ml. B. B.:**

17. Zagovornica obširno problematizira dokazno oceno izpovedi oškodovanega C. C., ki ga smatra za neprepričljivega, še sploh, ker je povedal, da se zaradi popitega alkohola dogajanja točno ne spomni. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da so izpoved oškodovanega smiselno potrdile priče, ki so bile pred obravnavanim dogajanjem prisotne, medtem ko nobena od prič zagovora mladoletnikov ni potrdila (torej tudi ne ml. B. B.). Drži sicer opozorilo zagovornice, da je v izpovedih zaslišanih prič zaznati določena neskladja, vendar je sodišče prve stopnje razlike v opisih videnega razumno in s tehtnimi razlogi pojasnilo v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ustrezno je ocenilo, da je to razumljivo glede na dejstvo, da se je inkriminirano dogajanje odvijalo ob pozni večerni uri, ko je bila že tema ter posledično šibki osvetljenosti slabša vidljivost, pravilno pa je upoštevalo tudi okoliščino, da je bil z nožem zaboden njihov prijatelj oziroma znanec in so bili zaradi tega "v šoku". Sodišče prve stopnje je zatorej njihove izpovedi kljub temu utemeljeno štelo za verodostojne, pri tem pa ni spregledalo, da sta F. F. in H. H. prijatelja oziroma znanca tako od mladoletnikov kot od oškodovanega, medtem ko so ostali ml. A. A. poznali le na videz, ml. B. B. pa večina ni poznala niti po imenu in se je njegova identiteta razkrila šele tekom pripravljalnega postopka. V tem oziru je prvostopenjsko sodišče smiselno presojalo jedro podanih izpovedi, pri čemer ni zanemarilo dejstva, ki ostane skozi obširno pritožbeno grajo povsem prezrto, in sicer, da se zaradi nasilnosti samega obravnavanega dejanja večina prič, ki so prav tako mladoletne, obeh mladoletnikov tudi boji. Nenazadnje je zaslišani K. K. povedal, da ga je "O" približno teden pred zaslišanjem na sodišču ustavil, nagovoril in spraševal, kaj je povedal policistom, pri čemer je imel občutek, da ga želi prestrašiti (točka 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zagovornica v (pre)podrobnem analiziranju posameznih izpovedi zaslišanih prič F. F., G. G., H. H. ter I. I., (tudi) v povsem nebistvenih delih in ponujanju lastne dokazne ocene, drugačne od te, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, prav tako ne upošteva, da so ne glede na posamezna nasprotja v izpovedbah, pritožbeno izpostavljene priče kljub temu smiselno v celoti potrdile izpoved oškodovanega C. C. do trenutka, ko je prišlo do napada nanj. Nasprotno pa nobena od zaslišanih prič ni potrdila zagovora obravnavanih mladoletnikov, predvsem ml. A. A., da ga je oškodovani zmerjal in žalil ter tudi prvi napadel ter, da je imel nož pri sebi oškodovani in ne ml. A. A. 18. Trditev zagovornice, da nobena od prič ni potrdila izpovedi oškodovanega, da ga je, ko je bil na tleh, ml. B. B. brcnil v glavo, ni povsem točna. Skozi pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni dovolj kritično presodilo, ne upošteva, da je oškodovani C. C. navkljub popitemu alkoholu določno povedal, da ga je B. B., po tem, ko ga je A. A. zabodel in se je v obrambi vrgel nanj in ga poskusil vreči na tla ter mu vzeti nož iz roke, brcnil v glavo (točka 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa), trenutek brce pa je neposredno zaznal I. I. Slednji je potrdil videti, kako je nekdo brcal na tleh ležečega C. C., ki se je drl na pomoč (točka 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Čeravno neposredna priča storilca, ki je oškodovanemu v kritičnem trenutku prizadejala brco, ni opredelila z osebnim imenom in priimkom, pa je izpoved oškodovanega vsaj smiselno podprla. Posledično se sklepanje prvostopenjskega sodišča ob celostni dokazni presoji pokaže kot pravilno. Nenazadnje nihče od zaslišanih, (ne)posredno prisotnih na oziroma v bližini kraja inkriminiranega dogajanja ni omenil prisotnosti tretjega storilca, tudi ne obravnavana mladoletnika, zagovornica pa skozi pritožbeno izvajanje prav tako ne ponudi razumne in prepričljive razlage, ki bi ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi z zadano brco ml. B. B. v glavo C. C. med zabadanjem s strani ml. A. A., postavila pod vprašaj. Prav tako ni vzdržen poskus zagovornice prepričati, da je do ml. A. A. in oškodovanca pristopil z namenom umiritve konflikta in preprečitve nadaljnje agresije. Miroljubnosti ml. B. B. in pritožbeno zatrjevano prizadevanje za preprečitev nadaljnje agresije ml. A. A. zoper oškodovanca izsledki dokaznega postopka ne potrjujejo. Priča F. F. je na primer povedal, da je "O" rekel, da ima pri sebi nož (točka 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa), medtem ko je ml. B. B. trdil, da se obravnavanega dogodka ne spominja, saj je pred tem pil (točka 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Kot pijan je vedel samo, da je bil pri MC P. in kdo vse je bil poleg njega, ter da je A. A. "štihnil" C. C. O kakšnem prepiru med ml. A. A. in oškodovanim ni vedel povedati, zato zagovornica z ničemer podprtim pritožbenim polemiziranjem o njegovem prizadevanju k umiritvi konflikta in preprečitvi nadaljnje agresije ostane brez uspeha.

19. Vztrajanju zagovornice, da vnaprejšnjega dogovora ml. B. B. z ml. A. A., da bosta oškodovancu C. C. vzela njegov telefon, ni potrdil noben izvedeni dokaz, prav tako ne gre slediti. Sodišče prve stopnje je v točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa razumno, prepričljivo in podrobno utemeljilo, zakaj ne dvomi, da je med obema mladoletnikoma predhodno obstajal dogovor o tem, kar bosta storila, tj. poskušala oškodovanemu C. C. odvzeti mobilni telefon, pri čemer je tako z zahtevo, da naj mu izroči telefon, kot fizično prisotnostjo in brco v glavo sodeloval tudi ml. B. B. Smiselno in s tehtnimi razlogi podprto celovito obrazložitev glede povezanosti mladoletnikov ob inkriminiranem dogajanju v zaobid podvajanju dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče. Prvostopenjsko sprejeti zaključek o soprispevku ml. B.B. k poskusu storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 20. in s 34. členom KZ-1 je pravilen in zakonit, pri čemer ga vsebinsko nestrinjanje zagovornice, ki v zatrjevanju obstoja t.i. nedokazane domneve vnaprejšnjega obstoja za (nasilen) odvzem oškodovančevega mobilnega telefona in odločnem zavračanju sicer zanesljive dokazne ocene, ne more v ničemer omajati, kaj šele ovreči. 20. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika in zagovornice mladoletnikov pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ne morejo omajati. Posledično se odločitev sodišča prve stopnje pokaže kot pravilna in zakonita.

Glede izrečenih vzgojnih ukrepov:

21. Pritožbeni kritiki, da ravnanje in delovanje ml. A. A. v M. d. M. in V. d. V. ni bilo presojano v popolnosti, ne gre pritrditi, saj iz točke 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja nasprotno. Zagovornik ob zadostnem razlogovanju, ki spremlja jedrnato bivanjsko kronologijo mladoletnika že od časa osnovnošolske namestitve v V. z. V. (in kasneje v M. d. M.), zanemari dejstvo, da ima mladoletnik vedenjska in čustvena odstopanja, pri čemer do obravnavanih kaznivih dejanj, posebno do hudih poškodb, ki jih je zaradi njegovega ravnanja utrpel oškodovani C. C., do sedaj ni izkazoval kritičnega odnosa. Posledično se s posplošeno trditvijo zagovornika, da bi bil že z izrekom milejšega zavodskega ukrepa oddaje v vzgojni zavod dosežen namen prevzgoje mladoletnika ob dejstvu, da je že sam skozi izvajanje ukrepa pripora spoznal, da njegovo ravnanje ni dobro in se mora spremeniti ter učiti, ker bo le tako lahko kreiral nadaljnje življenje, ne gre strinjati. Tudi pritožbeno sodišče namreč subtilno ponujene pozitivne prognoze na strani mladoletnika ne prepoznava in ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje o odločilnih razlogih za izrek najstrožjega zavodskega vzgojnega ukrepa v točkah 33 do 35 obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo, razumno in smiselno opredelilo. V zatrjevanju, da je ml. A. A. dvojno kaznovan, saj je že odrejeni pripor subjektivno doživljal kot izrečeno kazen, se z zagovornikom prav tako ne gre strinjati, saj ne loči, da gre pri izpostavljenem odvzemu prostosti za ukrep zoper ponovitveno nevarne storilce kaznivih dejanj, ki nima v ničemer opraviti s sankcioniranjem deliktnega ravnanja. Poleg tega tudi zanemari, da tovrsten namen bivanja v strogi izolaciji ne temelji na zagotavljanju mladoletnikove vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja. Zatrjevana neenaka obravnava mladoletnika zatorej ni podana, kot tudi ne tozadevno na sicer zgolj načelni ravni izpostavljene kršitve Ustave in EKČP. 22. V pritožbeno izpodbijani odločitvi o izreku oddaje mladoletnika v prevzgojni dom, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo uresničitvi celovite vloge kazenskih sankcij, to pa pomeni, da se koristi mladoletnika, na katere se sklicuje zagovornik, upoštevajo sorazmerno s potrebami bivanjske okolice.1 Iz življenjskega gledišča je povsem razumljivo, da izvrševanje tega ukrepa za mladoletnika pomeni določene neprijetnosti. Vendar so te neprijetnosti v primerjavi s koristmi, katere mu bo prineslo izvajanje izrečenega ukrepa, nedvomno zanemarljivega pomena. Ml. A. A. bo namreč v trdnejših okvirih zavodskega okolja deležen stalne podpore, pomoči, vodenja in nadzora strokovnih vzgojiteljev, tako da bo po izvršenem ukrepu sposoben sprejemati zrele odločitve in prevzemati odgovornost za lastna ravnanja, izpolnjevati obljube in obveznosti, ki mu jih nalaga življenje v družbi, ter dejavno delovati v svojem okolju. Mladoletniku bo v prevzgojnem domu nudena tudi strokovna podpora in pomoč pri nadaljnjem izobraževanju, kar pomeni večje možnosti za spremembo za bolje (spoštovanje soljudi in tuje lastnine, obnašanje v skladu z zakonskimi, družbenimi in moralnimi normami) in uspešno pridobitev ustrezne izobrazbe ter uvid, da mora prenehati s kaznivimi dejanji in opustiti uživanje prepovedanih substanc. Nenazadnje pa v kritiziranju izrečenega zavodskega vzgojnega ukrepa in zatrjevanju že dosežene pozitivne prevzgoje mladoletnika zagovornik zanemari v točki 36 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavljeno dejstvo, da je čas trajanja namestitve v prevzgojnem domu odvisen izključno od obnašanja mladoletnika.

23. Z odločitvijo, da se ml. B. B. izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva z navodili, da se je dolžan usposabljati za poklic ali sprejeti zaposlitev, ki ustreza njegovemu znanju, sposobnostim in nagnjenju in da je dolžan obiskovati posvetovalnico - Društvo za nenasilno komunikacijo, se zagovornica v prepričanju, da ta ni pravilna, utemeljena in zakonita, saj temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ne strinja. Vendar nima prav. Mladoletniku izrečeni nadzorstveni ukrep z navodiloma po 4. in 8. točki drugega odstavka 77. člena KZ je pravilen in zakonit. Pritožbeno sodišče se pridružuje prvostopenjski oceni, da mladoletnik potrebuje strokovno pomoč centra, predvsem, da se nauči spoštovati moralne, družbene in zakonske norme tako, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in bo znal za storjeno sprejeti odgovornost, prav tako pa spremenil odnos do uživanja prepovedanih drog in se izšolal za poklic. Ker so tako izrečeni milejši nadzorstveni vzgojni ukrep kot navodila glede na vsebino in trajanje, ter upoštevaje prvostopenjsko odločitev, da mladoletnik ostane v okviru svoje družine, pravzaprav minimalni, je pritožbeno sodišče prepričano, da za mladoletnika, od katerega se pričakuje, da bo o deviantnem početju vendarle kritično razmislil, ne bodo predstavljali prevelikega bremena.2

24. Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Ker v postopku zoper obravnavana mladoletnika in izpodbijanem sklepu ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je bilo treba pritožbi zagovornikov ml. A. A. in zagovornice ml. B. B. zavrniti kot neutemeljeni, sklep sodišča prve stopnje pa potrditi (391. člen v zvezi s 451. členom ZKP).

25. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 484. člena ZKP.

1 Za prim. Sodba I Ips 43045/2012 z dne 12. 7. 2013. 2 Za prim. VSL Sklep II Kp 42563/2015 z dne 20. 4. 2017.