Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi določitve sodniške plače za odločanje o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi iz področja sodne uprave, sodišče meni, da je izpodbijani akt upravni akt, saj ustreza definiciji upravnega akta, kot izhaja iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Za predsednika okrajnega sodišča IV, to je okrajno sodišče, ki ima do 50 zaposlenih, je določen le en možni plačni razred, in to je 52. plačni razred. Tožnik je hkrati predsednik okrajnega sodišča in obenem okrožni sodnik. Za okrožnega sodnika je sicer določen plačni razred v razponu od 46. do 52. razreda, vendar je 52. plačni razred maksimalen. Po 1. odstavku 17. člena ZSPJS-L bi bil v višji plačni razred uvrščen lahko okrožni sodnik svetnik (53. plačni razred) in okrožni kazenski sodnik svetnik (54. plačni razred), vendar pa iz tožbe, odgovora na tožbo in priložene dokumentacije ne izhaja, da bi bil tožnik okrožni sodnik svetnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnika uvrstila v 52. plačni razred za obdobje od 1. 7. 2009 do 1. 12. 2010 - 1. točka izreka; določila je, da se mu za obdobje od 1. 7. 2009 do 1. 12. 2009 poračuna razlika skladno z 2. odstavkom 24. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS št. 91/2009, v nadaljevanju ZSPJS-L) - 2. točka izreka; določila je, kateri dodatki mu pripadajo (3. in 4. točka izreka); določila je, da se pri določitvi osnovne plače uporablja Zakon o začasnem znižanju plač funkcionarjev (Uradni list RS št. 20/09) - 5. točka izreka; določila je, da se pri določitvi plače uporablja 22. člen ZSPJS-L - 6. točka izreka; navedla je, kateri so sestavni deli te odločbe – 7. točka izreka; ugotovila je, da odločbe in sklepi, izdani tožniku glede določitve njegove plače in dodatkov do dneva izdaje te odločbe s 1. 12. 2009 prenehajo veljati - 8. točka izreka, in določila je, da se tožnik s 1. 12. 2010 uvrsti v plačni razred skladno z določili 18. člena ZSPJS-L – 9. točka izreka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da sta ZSPJS-L in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi (Uradni list RS št. 91/09, ZSS-I) določila spremenjen način oziroma pristojnosti glede uvrščanja sodnikov v plačne razrede ter spremembo plačnih razredov funkcij sodne oblasti. Za obdobje od 1. 7. 2009 do 1. 12. 2010 je ZSPJS-L posebej določil uvrstitve sodnikov oziroma njihovih osnovnih plač. Na podlagi 1. odstavka 24. člena ZSPJS-L se prične sodniku plača v skladu s tem zakonom obračunavati od prvega dne v mesecu po uveljavitvi tega zakona, to je od 1. 12. 2009. Nadalje tožena stranka navaja pravne podlage, ki določajo dodatke ter da se za sodnike tudi uporablja Zakon o začasnem znižanju plač funkcionarjev. Med drugim navaja tudi pravno podlago za poračun razlike med osnovno plačo, določeno v skladu z ZSPJS-L, in osnovno plačo, ki mu je bila določena za mesec pred pričetkom obračunavanja plač v skladu s tem zakonom.

Tožnik je zoper odločbo vložil zahtevo za ugotovitev nezakonitosti odločbe v skladu s 3. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, tožena stranka pa je na tožnikovo zahtevo izdala obvestilo, da je odločba v skladu z zakonom. Sodni svet je namreč tožnika z odločbo opr. št. 2/08-2154 z dne 23. 10. 2008 imenoval na mesto predsednika Okrajnega sodišča; to sodišče po velikosti sodi med okrajna sodišča z „do 50 zaposlenimi“, kar pomeni, da so na podlagi 17. člena ZSPJS-L sodniki, ki opravljajo to funkcijo, s 1. 12. 2009 uvrščeni v 52. plačni razred.

Tožnik v tožbi navaja, da je okrožni sodnik in predsednik Okrajnega sodišča. Nadalje navaja, da je zaradi pomanjkljivega pravnega pouka na urad predsednice Višjega sodišča vložil prošnjo za njegovo dopolnitev v tem, katero sodišče je pristojno za ugotovitev nezakonitosti določene plače. Ker ni prejel pismenega odgovora, je poklical v urad predsednice in prejel odgovor, da zakon tega vprašanja ne ureja in ostaja odprto, ali je pristojno delovno sodišče ali upravno sodišče. Ker gre primarno za vprašanje zakonitosti odločbe o plači in posledično za izplačilo pripadajoče razlike, se je odločil za tožbo v upravnem sporu, ker je potrebno najprej ugotoviti, da je izpodbijana odločba nezakonita. V tožbi se sklicuje na obrazložitev njegove zahteve za ugotovitev nezakonitosti odločbe, kjer je podal svoje mnenje in razloge, zakaj šteje, da je odločba zanj krivična, diskriminatorna in nezakonita. Opozarja na sodbo Upravnega sodišča RS št. U 563/2008 z dne 26. 11. 2009, ki ugotavlja, da je odločba Sodnega sveta o plači kolegice, predsednice Okrajnega sodišča z dne 24. 12. 2007 nezakonita. Tako odločbo je prejel tudi sam, čeprav tedaj ni vložil tožbe. Izpodbijana odločba pa podaljšuje tako stanje. Upravno sodišče je v citirani sodbi ugotovilo celo vrsto nepravilnosti in nezakonitosti. Nadalje navaja, da je bil z odločbo sodnega sveta št. Su 283/79 z dne 24. 12. 2007 uvrščen v 52. plačni razred. Ker je bilo to nižje od njegove dotedanje plače, je bilo določeno, da mu pripada varovana plača. Sodni svet ga je nato z odločbo z dne 2. 10. 2008 imenoval v sodniški naziv okrožnega sodnika in ga uvrstil v 52. plačni razred. Z odločbo ministra za pravosodje št. 700-335/2008 z dne 30. 9. 2008 je bil imenovan s 1. 10. 2008 za predsednika Okrajnega sodišča za dobo šestih let. Z odločbo Sodnega sveta št. 2/08-2154 z dne 23. 10. 2008 je bil od 1. 10. 2008 dalje uvrščen v 52. plačni razred, v katerem je bil že dotlej. Iz tega sledi, da je bil kot predsednik sodišča ponovno uvrščen v 52. plačni razred in kot okrožni sodnik v isti plačni razred od 2. 10. 2008 dalje. Z izpodbijano odločbo pa je bil ponovno uvrščen v 52. plačni razred z utemeljitvijo, da mu v skladu z določbami ZSPJS-L za funkcijo predsednika okrajnega sodišča IV z do 50 zaposlenimi pripada 52. plačni razred. Tako je sedaj kot okrožni sodnik in predsednik okrajnega sodišča uvrščen v isti plačni razred. Kot predsednik sodišča je diskriminiran, saj bi imel kot okrožni sodnik s 1. 7. 2009 pravico napredovati za en plačni razred, in sicer v 53. plačni razred (17. člen ZSPJS-L), ker pa je predsednik sodišča, mu bo to omogočeno šele čez leto in pol, to je s 1. 12. 2010. Takšna ureditev pa je po njegovem mnenju nezakonita in neustavna. Svoj plačni položaj bi si izboljšal, če bi pred izdajo izpodbijane odločbe odstopil kot predsednik sodišča, saj bi v tem primeru dobil en plačni razred, ki pa mu kot predsedniku sodišču ne pripada. Kot predsednik sodišča ne more biti v slabšem položaju kot sodnik brez vodstvene funkcije. Mlajši kolega, ki je bil ali bo imenovan za predsednika enako velikega sodišča, lahko poskoči iz 47. v 52. plačni razred, kar pomeni, da je njegova vodstvena funkcija nagrajena s petimi plačnimi razredi. Za opravljanje predsedniške funkcije pa mu ne pripada niti en plačni razred in mu onemogoča napredovanje kot navadnemu okrožnemu sodniku za en plačni razred. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo spremeni s tem, da ga s 1. 7. 2009 uvrsti v 53. plačni razred, nadalje predlaga, da mu je Republika Slovenija dolžna izplačati razliko v plači za čas od 1. 7. 2009 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahteva povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se zoper nobeno odločbo sodnega sveta, kot tudi ne zoper odločbo ministra, ki jih omenja v tožbi, tožnik ni pritožil. Ker so odločbe sestavni del tožnikovega osebnega spisa, na podlagi katerega je bilo odločeno o njegovi uvrstitvi v plačni razred in je vse odločbe priložil k tožbi, tožena stranka ni posebej priložila osebnega spisa. Glede izpodbijane odločbe pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik v splošnem oporeka ustreznosti in pravičnosti ureditve plač sodnikov in zgolj posledično nezakonitosti njegove odločbe. S tem v zvezi je potrebno poudariti to, da je bila odločba izdana na podlagi veljavnih določb ZSPJS-L. Ta v 17. členu natančno določa začasne plačne razrede sodnikov glede funkcij, ki jih opravljajo. Za tožnika je bilo ugotovljeno, da opravlja funkcijo predsednika Okrajnega sodišča. To sodišče po velikosti sodi med okrajna sodišča z „do 50 zaposlenimi“, kar pomeni, da gre v skladu z določbami ZSPJS-L za funkcijo predsednika okrajnega sodišča IV. Na podlagi 17. člena ZSPJS-L pa so sodniki, ki opravljajo to funkcijo, v obdobju od 1. 7. 2009 do 1. 12. 2010 uvrščeni v 52. plačni razred. Izpodbijana odločba je torej zakonita, zato tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ni točna navedba, da se zoper nobeno od odločb sodnega sveta ni pritožil. Navaja dve odločbi, zoper kateri se je pritožil, vendar je to v tem postopku povsem irelevantno. Bistvo njegove tožbe je v tem, da izpodbijana odločba plačni položaj predsednika sodišča uvršča nižje, kot bi bil njegov plačni položaj navadnega sodnika. Odločitev tožene stranke je lahko pravno-formalno pravilna, ni pa sprejemljiva, pravična in je posledično nezakonita. Zatiska si oči pred dejstvom, da vodstvena funkcija po nobeni logiki ne more biti vrednotena slabše od funkcije sodnika na istem sodišču, pa četudi gre za začasne plačne razrede. Pravilen postopek bi bil tak, da bi bil vsak sodnik glede na svoj naziv in dosežena napredovanja uvrščen v pripadajoči plačni razred. Na ta razred pa mu pripada, ali pa tudi ne, funkcijski dodatek. Vodjem oddelkov pripadajo funkcijski dodatki, prav tako vodjem zunanjih organizacijskih enot in sodnikom, dodeljenim na Ministrstvo za pravosodje, ne pa tudi predsednikom sodišč. Zaradi navedenega vztraja pri tožbi, za katero je prepričan, da je utemeljena, saj zahteva le tisto, kar mu glede na naziv in dosežena napredovanja pripada kot sodniku. Meni, da je v neenakem položaju glede na ostale funkcijske dodatke, zato sodišču predlaga, da se pri svoji odločitvi opredeli tudi do tega vprašanja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je tudi po njegovem mnenju za rešitev te zadeve pristojno upravno sodišče. Izpodbijana odločba temelji na določilih 1. odstavka 61. in 3. odstavka 60. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZS). Tretji odstavek 60. člena tega zakona določa, da kadar je treba v zadevi sodne uprave odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, če ni s tem zakonom ali zakonom, ki ureja sodniško službo, drugače določeno. Prvi odstavek 61. člena ZS pa določa, da so zadeve sodne uprave v pristojnosti predsednika sodišča, če ni s tem zakonom drugače določeno. Ker gre torej v obravnavni zadevi za odločanje o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi iz področja sodne uprave, sodišče meni, da je izpodbijani akt upravni akt, saj ustreza definiciji upravnega akta, kot izhaja iz 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Po tem določilu je upravni akt upravna odločba in drug javno-pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Izpodbijana odločba se sklicuje na 17. člen ZSPJS-L. Ta člen pa določa, da se ne glede na 16. člen tega zakona sodnikom ustavnega sodišča, generalnemu sekretarju ustavnega sodišča, sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem ter generalnemu sekretarju vrhovnega sodišča v obdobju od 1. 7. 2009 do 1. 12. 2010 določijo osnovne plače s plačnimi razredi, ki so v razpredelnici, ki je sestavni del tega člena, navedeni. Za predsednika okrajnega sodišča IV, to je okrajno sodišče, ki ima do 50 zaposlenih, je po tem določilu določen le en možni plačni razred, in to je 52. plačni razred. Iz navedenega razloga je odločba tožene stranke po mnenju sodišča pravilna. Res je sicer, kot opozarja tožnik, da je tožnik hkrati predsednik okrajnega sodišča in obenem okrožni sodnik. Vendar pa je po 1. odstavku 17. člena ZSPJS-L tudi za okrožnega sodnika določen kot najvišji plačni razred 52. Za okrožnega sodnika je sicer določen plačni razred v razponu, in sicer od 46. do 52. razreda, vendar je 52. plačni razred maksimalen. Po 1. odstavku 17. člena ZSPJS-L bi bil v višji plačni razred uvrščen lahko okrožni sodnik svetnik (53. plačni razred) in okrožni kazenski sodnik svetnik (54. plačni razred), vendar pa iz tožbe, odgovora na tožbo in priložene dokumentacije ne izhaja, da bi bil tožnik okrožni sodnik svetnik. Nadalje je iz 1. odstavka 17. člena razvidno, da je lahko tudi okrožni kazenski sodnik uvrščen v višji plačni razred od 52., in sicer največ do 53. plačnega razreda, kar je res višje od predsednika okrajnega sodišča IV, vendar pa je po mnenju sodišča zakon potrebno razlagati tako, da je ta plačni razred predviden za kazenske sodnike okrožnih sodišč, ki rešujejo kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča. Glede na vse navedeno sodišče meni, da je sicer odprto vprašanje, ali so lahko predsedniki in podpredsedniki sodišč uvrščeni zgolj v točno določene plačne razrede, kot jih določa 17. člen ZSPJS-L, ali pa je treba v primerih, ko so predsedniki sodišč hkrati sodniki višjih nazivov, upoštevati tudi to, da bi bili kot sodniki z višjim nazivom uvrščeni v višji plačni razred. Sodišče se v tem primeru do tega vprašanja ne bo opredeljevalo, ker to ni potrebno, saj po mnenju sodišča tožnik iz zgoraj navedenih razlogov ne bi mogel biti uvrščen višje kot v 52. plačni razred. Tudi iz določb 2., 3., 4. in 5. odstavka 17. člena ZSPJS-L ne izhaja, da bi lahko bil tožnik uvrščen višje kot v 52. plačni razred. Tretji odstavek tega člena sicer res določa, da se lahko sodnik, ki lahko napreduje v višji plačni razred, s 1. 7. 2009 uvrsti v plačni razred, v katerega je v skladu s 1. odstavkom tega člena uvrščena funkcija, ki jo bo zasedal ob uvrstitvi. Če je ta plačni razred že dosegel ali ga je presegel, se uvrsti za en plačni razred višje od doseženega plačnega razreda, vendar ne višje, kot znaša najvišji plačni razred, ki ga lahko doseže z napredovanjem v višji plačni razred. Najvišji plačni razred pa je za okrožne sodnike 52. plačni razred (razen v kolikor ne gre za okrožne sodnike svetnike oziroma okrožne kazenske sodnike). Tudi 4. odstavek 17. člena ZSPJS-L določa, da je lahko sodnik z napredovanjem do 1. 12. 2010 uvrščen le v razponu plačnih razredov, ki so za posamezne funkcije določeni v 1. odstavku tega člena. Okrožni sodnik pa je lahko, razen v zgoraj navedenih primerih, uvrščen največ do 52. plačnega razreda. Sodba upravnega sodišča, na katero se tožnik sklicuje v tožbi, po mnenju sodišča ni povezana s tem upravnim sporom, saj se nanaša na odločbo sodnega sveta iz obdobja še pred sprejemom ZSPJS-L, ki je plače sodnikov uredil povsem drugače. Sodišče se tudi ne more opredeljevati do navedb tožnika, da vodjem organizacijskih enot pripadajo dodatki, predsednikom sodišč pa ne. Taka ureditev je določena v 15. členu ZSPJS-L, upravno sodišče pa ustreznosti te ureditve ne more presojati. Sodišče bi lahko sprožilo postopek pred ustavnim sodiščem, vendar pa meni, da taka ureditev ni v nasprotju z nobenim od členov ustave.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna, posledično temu meni, da ni podlage za odločanje o vrnitvi razlike v plači za čas od 1. 7. 2009 dalje.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.