Jedro

Ker blago ni bilo predloženo carinskemu organu, je nastal carinski dolg na podlagi 1. odstavka 144. člena CZ in sicer v trenutku nezakonitega vnosa blaga v carinsko območje RS. Glede na to, da je tožeča stranka to blago nedvomno pridobila in z njim razpolagala, je carinski dolžnik na podlagi 4. odstavka 144. člena CZ.

Izrek

Revizija se zavrne .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom združilo v skupno obravnavanje in odločanje zadeve U 329/2002, U 332/2002, U 335/2002, U 338/2002, U 341/2002 in U 344/2002, saj je predmet vseh tožb presoja zakonitosti odločb tožene stranke, ki temeljijo na isti pravni podlagi in podobnem dejanskem stanju. S sodbo je zavrnilo tožbe tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) proti odločbam tožene stranke z dne 24.9.2002, z dne 24.9.2002, z dne 24.9.2002, z dne 24.9.2002, z dne 24.9.2002 in z dne 24.9.2002. Z navedenimi odločbami je tožena stranka pod točko 1. izreka zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper odločbe Carinskega urada Nova Gorica, s katerimi je Carinski urad Nova Gorica po uradni dolžnosti zavezal tožečo stranko k plačilu 20% carine in 19% davka na dodano vrednost za določeno količino papirnatih etiket. Pod točko 2. navedenih odločb pa je tožena stranka sklenila, da se zahtevi za povrnitev stroškov postopka ne ugodi.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da iz podatkov v upravnih spisih, predvsem iz zapisnika o naknadni kontroli carinske vrednosti penečega vina in vnosa papirnatih etiket z dne 6.7.2000 izhaja, da je tožeča stranka kot prejemnica ob vsakokratni dobavi penečega vina v letu 2000 dobavila tudi enako število etiket z napisom "Srečno 2000", za katere so računi prihajali ločeno. Ob vsakokratnem vnosu blaga je tožeča stranka predložila v postopek sprostitve v carinsko in davčno prost promet le peneče vino, etikete pa niso bile predložene carinskemu organu. Glede na določilo 32. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99. 40/99, 13/01, 62/01 in 59/02 - CZ), ki določa, da blago, ki je v skladu z alinejo (a) 1. odstavka 30. člena tega zakona pripeljano do carinskega organa ali na drugo mesto, ki ga je določil carinski organ, mora oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje ali prevoznik, ki je prevzel blago po vnosu na carinsko območje, predložiti carinskemu organu, gre nedvomno za nezakonit vnos blaga. Navedena dejstva, ki so za odločitev v tej zadevi pravno relevantna, so bila namreč ob izdaji prvostopenjske odločbe za stranki nesporna. To potrjujejo tudi navedbe v dopisu oziroma pripombah tožeče stranke k zapisniku z dne 18.7.2000, kjer je izrecno navedeno, da je zaradi nevednosti izpeljala nepravilen postopek carinjenja ter, da sporne etikete ob vnosu v RS dejansko niso bile predložene carinskim organom. Sodišče se strinja z obrazložitvijo tožene stranke v izpodbijanih odločbah, da ugotovitveni postopek ni bil potreben, saj so bila vsa dejstva, ugotovljena na podlagi pregleda listin in drugih pisnih dokumentov, zapisniško ugotovljena. Tožeča stranka je bila še pred odločitvijo na prvi stopnji seznanjena z ugotovitvijo o nezakonitem vnosu spornega blaga v RS in ji je bila dana možnost, da ugotovljenemu ugovarja ter poda pripombe, kar je tudi storila. Tožeča stranka je sama priznala nepredložitev blaga ob vnosu na carinsko območje ter celo podala svojo razlago za takšno ravnanje. Tako je povsem brez osnove očitek, da ji je bila onemogočena možnost sodelovanja v postopku. Preiskovalca Oddelka za preiskovalne zadeve, Enote v Novi Gorici sta imela pooblastila za naknadno preverjanje carinskih deklaracij in drugih listin ter dokumentov v zvezi z uvoženim blagom (62. člen CZ), generalni direktor Carinske uprave RS pa je v skladu s pooblastili iz Zakona o carinski službi izdal zakonito pooblastilo. Vloge špediterja, prevoznika oziroma deklaranta v posameznih carinskih zadevah niso stvar tega postopka. Ugotavljanje njihove odgovornosti je lahko stvar prekrškovnih postopkov oziroma civilnih razmerij med tožečo stranko in njenimi morebitnimi pogodbenimi partnerji. Neutemeljena so tudi navajanja tožeče stranke glede razlik med nevložitvijo carinske deklaracije in nepredložitvijo blaga. Morebitna nevložitev carinske deklaracije še ne pomeni, da sam carinski dolg ni nastal. V obravnavanem primeru gre le za naknaden obračun carinskega dolga, ki je v skladu s 144. členom CZ nastal ob nezakonitem vnosu v carinsko območje RS (vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ). Carinski dolg nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga, ki predstavlja podlago za naknaden obračun carinskega dolga. Ta ne predstavlja sankcije za nezakonito ravnanje strank, ampak gre za povsem običajen upravni postopek v zvezi s carinskim blagom. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, ker tožeča stranka ni predlagala nič takega, s čimer bi izpodbijala dejstvo, da je v obravnavani zadevi šlo za nezakonit vnos blaga na carinsko območje RS. Vsi pravno relevantni podatki izhajajo iz listin, do njih sta se opredelila tako prvostopenjski organ kot tožena stranka, tožeča stranka pa ne navaja morebitnih novih dejstev, katerih ne bi mogla navajati že v postopku pred izdajo sodbe.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS ter zaradi kršitve 22., 23., 24. in 25. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (oziroma je sporno) , zato bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo in na njej zaslišati kot pričo B.T., ki je podal pripombe na zapisnik, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, ker imenovani ni tožeča stranka, saj to zastopa L.Ž. Toženi organ bi moral po uradni dolžnosti ugotoviti zakonitega zastopnika tožeče stranke kot tudi špedicije T., saj je špedicija deklarant ter slednjega zaslišati kot pričo. Sodišče se ni izjavilo o dokaznih predlogih. Izpodbijana sodba se ukvarja zgolj s 1. in 2. odstavkom 32. člena CZ, izpušča pa 3. odstavek tega člena, ki je najbolj relevanten, saj vsebuje pravno definicijo predložitve blaga. Razglablja o stvarni in krajevni pristojnosti carinskih organov, pooblastilu Sektorja za preiskovalne zadeve pri Generalnem carinskem uradu ter ponavlja tožbene navedbe o kršitvi pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je deklarant T.L. za račun tožeče stranke kot prejemnice pri Carinski izpostavi V. v letu 1999 večkrat vložil carinske deklaracije za postopek sprostitve v prost promet različne količine penečega vina. Na podlagi dopisa davčne uprave, da iz dokumentacije izhaja, da so bile istočasno s penečim vinom vnesene na carinsko območje tudi papirnate etikete, je bila pri tožeči stranki opravljena naknadna kontrola carinske vrednosti penečega vina ter vnosa papirnatih etiket, o čemer je bil sestavljen zapisnik. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka ob vsakokratni dobavi penečega vina dobavila tudi enako število etiket, pri tem pa je v postopek sprostitve v carinsko in davčno prost promet predložila le peneče vino, etikete pa niso bile predložene carinskemu organu. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 144. člen Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 82/95, 32/99, 40/99, 13/01, 62/01 in 59/02 - CZ), ki v 1. odstavku določa, da carinski dolg pri uvozu blaga nastane tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Nezakonit vnos pa pomeni skladno z 2. odstavkom 144. člena CZ vsak vnos v nasprotju z določbo 32. člena tega zakona, ki v 1. odstavku določa, da mora oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje ali prevoznik, ki je prevzel blago po vnosu na carinsko območje, blago, ki je bilo v skladu z alinejo (a) 1. odstavka 30. člena tega zakona pripeljano do carinskega organa oziroma na mesto, ki ga je ta določil, predložiti carinskemu organu. V obravnavanem primeru gre torej za naknaden obračun carinskega dolga, ki je v skladu s 144. členom CZ nastal v trenutku nezakonitega vnosa blaga v carinsko območje RS. Glede na ugotovljena dejstva, da je tožeča stranka blago, ki ni bilo predloženo carinskemu organu, nedvomno pridobila in z njim razpolagala, pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 144. člen CZ, ki v 4. odstavku določa, da so carinski dolžniki za plačilo carinskega dolga iz 1. odstavka tega člena med drugim osebe, ki so pridobile oziroma hranile takšno blago in so se v času pridobitve oziroma hrambe blaga zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je bilo blago vnešeno na carinsko območje nezakonito. V zvezi z ugovorom glede vloge špediterja, prevoznika, oziroma deklaranta, je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je ugotavljanje njihove odgovornosti stvar prekrškovnih postopkov oziroma civilnih razmerij med tožečo stranko in njenimi morebitnimi pogodbenimi partnerji, ni pa to stvar carinskega upravnega postopka, v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi.

Ugovore, ki se nanašajo na stvarno pristojnost tožene stranke, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z razlogi izpodbijane sodbe se revizijsko sodišče strinja in jih ne navaja ponovno.

Po oceni revizijskega sodišča pa tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi neopravljene glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka v tožbi predlagala, kot tudi ne zatrjevane kršitve človekovih pravic iz 22., 23., 24. in 25. člena Ustave RS. Po 72. členu ZUS je bistvena kršitev pravil postopka v tem primeru podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na odločitev. Tega pa v obravnavanem primeru ni mogoče zatrjevati, saj je sodišče prve stopnje imelo v dotlej zbranih dokazih zadostno podlago za odločitev, glavna obravnava in predlagani dokazi pa ne bi pripeljali do drugačne odločitve, kot je to že pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic revizijsko sodišče še dodaja, da je ustavno sodišče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že sprejelo stališče, da iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, ki je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen in stranka mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V konkretnem primeru pa tožeča stranka ni predlagala dokazov, s katerimi bi izpodbijala odločilno dejstvo, da je v obravnavani zadevi šlo za nezakonit vnos blaga v carinsko območje RS, ter da je tožeča stranka to blago prejela in z njim razpolagala.

Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore revidenta ter se do njih v zadostni meri tudi opredelilo.

Predlog revidenta, da revizijsko sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča Vrhovno sodišče RS brez obravnave.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.