Jedro

Odločba drugostopenjskega organa, s katero je bilo pritožbi tožnice ugodeno ter je bila prvostopenjska odločba odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje, ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo št. DT-499-29-44/2009-2 z dne 6. 7. 2011 je Ministrstvo za finance ugodilo pritožbi tožnice zoper odločbo Davčnega urada Celje št. DT 4295-660/2007-3-04601-05 z dne 26. 9. 2008 (s katero je bilo tožnici kot dolžnici davčnega dolžnika naloženo plačilo neporavnanega zneska po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4295-660/2007-1-04601-05 z dne 15. 11. 2007 v višini 1.857,74 EUR), navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje ter ugotovilo še, da za odločitev o stroških postopka organ druge stopnje ni pristojen.

Tožnica zoper drugostopenjsko odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu, ker se, kot navede, ne strinja z odločitvijo Ministrstva, da je njena pritožba glede pobota terjatev neutemeljena. Drugostopenjski organ je sicer odločbo z dne 26. 9. 2008 odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje, vendar je v obrazložitvi navedel, da pritožba glede pobota ni utemeljena, kar pomeni, da prvostopenjski organ pobota ne bo izvedel. Tožnica obširno utemeljuje, zakaj bi davčni organ moral opraviti pobot, in prilaga listine v dokaz. Predlaga, da sodišče pristojnemu organu naloži, da izvrši pobot v višini 1.170,77 EUR z odprto terjatvijo, ki jo je tožnici dolžan plačati A.A., s čimer so njene obveznosti po sklepu o davčni izvršbi iz terjatev dolžnika z dne 15. 11. 2007 v celoti poravnane. Dodaja, da bi se pritožila tudi na čas reševanja pritožbe: drugostopenjski organ je pritožbo reševal od 16. 10. 2008 do 6. 7. 2011, medtem ko zakon določa rok 60 dni. Tožnica uveljavlja tudi povračilo stroškov sodnega postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz izreka odločbe drugostopenjskega organa, ki jo izpodbija tožnica, izhaja odločitev, da se pritožbi tožnice ugodi ter se prvostopenjska odločba odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Po določbi 1. odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nasl.) se lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, v upravnem sporu izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Z izpodbijano odločbo organa druge stopnje je bilo sicer poseženo v veljavnost prvostopenjske odločbe (ta je bila, kot rečeno, odpravljena, kar pomeni, da ta upravni akt ne obstaja več), vendar pa upravno odločanje o zadevi s tem še ni zaključeno. To pa pomeni, da glede na citirano določbo 1. odstavka 5. člena ZUS-1 drugostopenjska odločba, zoper katero je naperjena tožba, ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Zato je bilo treba na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 (po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu) odločiti, kot izhaja iz 1. točke izreka sklepa.

Glede na opisano zakonsko ureditev tožbeni ugovori do drugačne odločitve sodišča ne morejo privesti. Pri tem je treba pojasniti, da se v upravnem sporu vselej izpodbija samo izrek akta (ki pomeni odločitev in ki postane pravnomočen), ne pa tudi njegova obrazložitev. Namen upravnega spora je namreč varstvo posameznika pred nezakonitimi oziroma nepravilnimi odločitvami uprave, ki posegajo v njegov pravni položaj. To pomeni, da mora vselej o zadevi najprej vsebinsko dokončno odločiti pristojni upravni organ, šele nato je dopustno sprožiti upravni spor. V obravnavani zadevi po vsebini ni bilo dokončno odločeno, saj je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek (zoper v njem sprejeto odločitev pa bo tožnica, pod pogoji, ki jih določa ZUS-1, lahko sprožila upravni spor). Stališče, da je treba tožbo, kot je obravnavana, zavreči, je sprejeto tudi v pravni teoriji ter ustaljeno v sodni praksi tega sodišča (npr. sklepi U 31/2007 z dne 13. 3. 2007, U 332/2007 z dne 2. 4. 2007, U 1645/2007 z dne 17. 9. 2007) in Vrhovnega sodišča (prim. sklepa I Up 474/2007 z dne 12. 7. 2007 in I Up 396/2007 z dne 23. 10. 2008). V zvezi z očitkom o prekoračitvi zakonskega roka za odločitev o pritožbi sodišče tožnici v pojasnilo dodaja, da lahko stranka, če upravni organ ne odloči v predpisanem roku, pod pogoji, ki jih določa zakon, uporabi pravna sredstva za primer molka organa (glej 28. člen ZUS-1) in tako doseže odločitev. Vendar pa sama prekoračitev roka ne vpliva na pravico oziroma dolžnost upravnega organa, da odloči o vlogi, in ne na zakonitost njegove odločitve.

Odločitev o stroških postopka (2. točka izreka sklepa) temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.