Jedro

O zahtevi stranke, o kateri prvostopni organ ni odločil, ne more odločiti drugostopni organ v pritožbenem postopku, ker je to v nasprotju z načelom o dvostopenjskem odločanju, saj stranka zoper tako odločitev nima pritožbe (11. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije z dne 12.1.1995 v izreku pod točko 2.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1. zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopnega upravnega organa - Sekretariata za gospodarstvo in finance občine z dne 4.6.1993 s katerim je zavrgel zahtevo prvih treh tožnikov za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno U.R. in U.A. na podlagi 7.a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, pod točko 2. pa je navedeni sklep dopolnila z novim odstavkom, ki se glasi: zahteva za denacionalizacijo premoženja po pokojni U.R., rojeni K., ki ji je bilo odvzeto z odločbo okrajne komisije z agrarno reformo z dne 2.2.1947, se zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so pravni nasledniki pokojne U.R. v zahtevi za uvedbo denacionalizacijskega postopka z dne 29.3.1993 zahtevali vrnitev nepremičnin, ki so bile navedeni odvzete z odločbo okrajne komisije za agrarno reformo z dne 2.2.1947. Kasneje je bil ta predlog razširjen na denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile odvzete nacionalizirancem z odločbo občinske komisije za urbanizem, gradbene, komunalne in stanovanjske zadeve, z dne 6.2.1986 (prav: z dne 8.11.1974). R.U., v času podržavljenja premoženja, ni bila jugoslovanska državljanka (ugotovitvena odločba Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 9.11.1992), zato po 9. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni upravičenka do denacionalizacije. Ker prvostopni organ o tem ni odločil, je tožena stranka prvostopni akt dopolnila. Prvostopni organ pa je ravnal pravilno, ko je zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi 7. a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, zavrgel, saj po 8. točki 1. odstavka 3. člena ZDen do denacionalizacije niso upravičene osebe, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano na podlagi 7. a člena navedenega zakona.

Tožniki v tožbi navajajo, da se z odločitvijo v izpodbijani odločbi ne strinjajo. Dejanski in pravni zaključki izpodbijane odločbe niso obrazloženi, še manj pa utemeljeni. Premoženje je bilo odvzeto le zaradi spleta okoliščin, ki so politične narave. Zaradi tega so upravičenci tudi zapustili Slovenijo. Upravičenci so tudi v neenakopravnem položaju do drugih upravičencev, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po drugem temelju na podlagi istega zakona. Tako predniki upravičencev, kot tudi njihovi nasledniki, so bili rojeni in so prebivali na tem območju ter so obdelovali nepremičnine kot dobri gospodarji in tudi redno plačevali državne obveznosti. Pri presoji te zadeve je potrebna širša zakonska razlaga, z upoštevanjem tedanjih okoliščin in vseh spremenjenih razmer. Predlagajo, da sodišče razveljavi odločbo o nacionalizaciji z dne 8.11.1974 in odločbo okrajne komisije za agrarno reformo z dne 2.2.1947 in podrejeno, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je delno utemeljena.

Sodišče je presodilo zakonitost izpodbijane odločbe v smislu 40. člena zakona o upravnih sporih. Iz nje je razvidno, to pa potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da so tožniki podali zahtevo za vrnitev tako nepremičnin, podržavljenih z odločbo okrajne komisije za agrarno reformo z dne 2.2.1947, kot tudi nepremičnin, podržavljenih z odločbo o nacionalizaciji z dne 8.11.1974. Prvostopni organ je s sklepom zavrgel zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih leta 1974, torej je vlogo treh vlagateljev rešil le delno, saj o zahtevi po vrnitvi nepremičnin, podržavljenih leta 1947, s tem sklepom ni odločil. Tožena stranka je s tem, da je v pritožbenem postopku v 2. točki izreka izpodbijane odločbe sama meritorno odločila o zahtevku strank po vrnitvi navedenih nepremičnin, kršila načelo o dvostopenjskem odločanju v upravnem postopku, saj je s tem onemogočila dvostopenjsko odločanje o stvari. Če je tožena stranka iz podatkov spisa ugotovila, da ima akt prvostopnega organa značaj delne odločbe, kot to sama navaja v izpodbijani odločbi, bi morala na to dejstvo, čeprav, kot izhaja iz odločbe, tožniki temu niso ugovarjali, opozoriti prvostopni organ. Odločitve pod točko 2. izreka izpodbijane odločbe, ki jo je odpravilo, sodišče ni meritorno presojalo. Ne glede na to pa sodišče opozarja, da bo upravni organ v postopku, ko bo odločal o tej zahtevi, moral predhodno ugotoviti, ali so vse tožeče stranke, glede na nacionalizacijske akte, katere navajajo tožniki v vlogi, res stranke v tem denacionalizacijskem postopku. S prvostopnim sklepom je bila zavržena zahteva K.V., U.A. in B.V., medtem ko so pritožbo zoper navedeni sklep, poleg navedenih treh, vložile še U.V., U.G. in K.B., o čemer pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izjasnila, še posebej z vidika pravnega razmerja navedenih treh vlagateljic do pokojne denacionalizacijske upravičenke U.R., kateri naj bi bile po izpodbijani odločbi te nepremičnine podržavljene. Poleg navedenega pa sodišče (glede na podatke v spisih) v tem primeru opozarja tudi na določbo 12. člena ZDen.

Sodišče pa nima pomislekov glede ugotovitve tožene stranke, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zavrgel zahtevo prvih treh tožnikov po denacionalizaciji nepremičnin, ki so bile podržavljene na podlagi določbe 7. a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48). Pravilna je ugotovitev upravnega organa, da določba 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen izključuje denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene po določbi 7. a člena navedenega zakona.

Zahtevek tožnikov, da sodišče razveljavi odločbo o nacionalizaciji z dne 8.11.1974 in odločbo okrajne komisije za agrarno reformo z dne 2.2.1947, je pravno neutemeljen, saj je predmet presoje tega upravnega spora lahko le odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku, zaradi katerega je bil sprožen upravni spor, torej odločba z dne 12.1.1995. Na podlagi navedenega je sodišče tožbi delno ugodilo in odpravilo 2. točko izreka izpodbijane odločbe na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).