Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženca, da mu je ukradeni avtoradio izročil slučajni znanec kot nadomestilo za posojeni denar, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil obdolžencu ukradeni avtoradio zasežen komaj uro in pol po storjenem kaznivem dejanju, prodajalec v trgovini pa je obdolženca spoznal kot tistega, ki si je avtoradio neposredno pred tem ogledoval. Ker tako tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da je storilec kaznivega dejanja prav obdolženec, je pritožbo obdolženčeve zagovornice glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega B.L. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter mu v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in povprečnino v višini 40.000,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kazenske sankcije in zaradi stroškov postopka ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj kazenski postopek ustavi.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima prav nikakršnih pomislekov glede ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prodajalcev Ma. K. in M.K ter dejstva, da je bil obdolžencu ukradeni avtoradio zasežen komaj uro in pol po storjenem kaznivem dejanju, ko je v drugi trgovini želel nabaviti konektorje in navodila za montažo avtoradia, zanesljivo ugotovilo, da je storilec kaznivega dejanja prav obdolženi L.. V življenju sicer res včasih prihaja do dogodkov, ki so na meji verjetnega, vseeno pa je varianta, ki jo je v svojem zagovoru ponudil obdolženec, že sama po sebi toliko neverjetna, da jo je sodišče prve stopnje že po tej plati utemeljeno zavrnilo. Ker ni dvoma, da je bil prav obdolžencu zasežen avtoradio, ki ga je že namestil v svoj osebni avtomobil in ki je bil le uro in pol pred tem ukraden iz trgovine na C. 111 v Ljubljani, bi naj, sledeč zagovoru obdolženca, ta avtoradio ukradel neznani znanec P., ga takoj izročil njemu kot vračilo zatrjevanega dolga, sam pa naj bi ob ugotovitvi, da ni ustreznih priključkov - konektorjev in slovenskih navodil, le-te odšel iskati prav v trgovino podjetja T., ki je bil edini distributer takšnih radijskih aparatov. Takšni neverjetni slučaji se seveda ne dogajajo, še posebej pa v obravnavanem primeru ne, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb obeh navedenih prič tudi ugotovilo, da je prodajalec iz trgovine v Š. obdolženca ob prijetju v trgovini na I. prepoznal kot tistega, ki mu je avtoradio dve uri pred tem pokazal, saj ga je celo vprašal, zakaj je kaznivo dejanje storil. Sam obdolženec pa o naključnem znancu, ki naj bi mu posodil 300 DEM, ni vedel povedati ničesar ter je zato takšen njegov zagovor sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nesprejemljiv. Pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice, ki gornje ugotovitve poskušajo omajati z nepomembnimi razlikami v opisu storilca in z neargumentiranimi predpostavkami o tem, kako bi "pravi" storilec moral ravnati, zato ne morejo biti upoštevne.

Ker je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje tedaj zanesljivo ugotovilo, da je storilec kaznivega dejanja prav obdolženi B.L., ni kršilo določil Zakona o kazenskem postopku, ko ni poskušalo ugotavljati, kdo naj bi bil neznani moški, ki naj bi si skupaj z obdolžencem ogledoval avtoradie nekaj ur pred storitvijo kaznivega dejanja, saj česa takšnega po vložitvi obtožnega akta nista predlagala niti zastopnik obtožbe, niti obdolženčeva zagovornica.

Nasprotno je sodišče prve stopnje izvedlo prav vse predlagane dokaze, jih ocenilo ter v obširnih razlogih sodbe tudi pojasnilo, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca. Zato nobena od zatrjevanih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku ni podana.

Pritožnica sicer ni obrazložila, zakaj se pritožuje zoper odločbo o kazenskih sankcijah, vendar je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo olajševalne in obteževalne okoliščine, ter zato obdolžencu v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo ustrezni zaporno kazen in preizkusno dobo. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožba ni utemeljena in ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz I. odstavka 383. člena ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker obdolženec s svojo pritožbo ni uspel, mora plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.