Jedro

Sodišče bo odločalo o delitvi stvari v solastnini v okviru predloga predlagateljice. Predlog nasprotnih udeležencev, da se delitev opravi tudi med njima, nima elementov iz 21. člena ZNP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod tč. 1. odločilo, da se šteje za umaknjen predlog nasprotnih udeležencev, podan na naroku 14.10.2009, da se nepremičnina deli na tri dele in da prejme predlagateljica ½, od nasprotnih udeležencev pa vsak ¼. Pod tč. 2. je predlagateljici naložilo založitev celotnega predujma, vendar to ni predmet pritožbe.

Zoper sklep pod tč. 1. se pritožujeta nasprotna udeleženca. Navajata, da v zvezi s sklepom z dne 15.10.2009, ko je bil postavljen sodni izvedenec S. J., ni bil potreben predujem v znesku 1.000,00 EUR. Tak predujem bi bil potreben le zaradi ponovne cenitve, ta pa ni potrebna. Na stroških izvedenca sta pripravljena participirati le v okviru izdelave predloga o smiselnosti razdružitve v naravi. Predlagateljica se je strinjala s cenitvijo 30.6.2003. Na pritožbo je predlagateljica odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Na naroku 14.10.2009 sta J. A. in M. A. res predlagala, da se razdelitev opravi tudi med njima, vendar glede na vsebino predloga, podanega na tem naroku, še nista postala predlagatelja v smislu 19. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP. Njun predlog tudi nima elementov iz 21. člena istega zakona. Predlagateljica v tem postopku je še vedno le Z. A., medtem ko sta J. A. in M. A. nasprotna udeleženca. Le Z. A. bi sodišče prve stopnje lahko naložilo plačilo predujma v smislu 1. odstavka 36. člena ZNP. Ker je torej ona predlagateljica, mora sodišče prve stopnje odločiti o njenem predlogu, da iz solastnega premoženja dobi svoj del. Vprašanje, ali se bo hkrati opravila tudi delitev med nasprotnima udeležencema, je zaenkrat drugotnega pomena. Odločitev o tem, da se o njunem predlogu ne bo odločalo zato, ker nista založila svojega dela predujma, je zato prenagljena, kajti, kot rečeno, njun predlog zaenkrat nima elementov iz 21. člena ZNP, zato ga je mogoče vzeti le kot predlog o možnem načinu razdelitve, o katerem pa je nepotrebno med postopkom odločati s posebnim sklepom. Tak sklep utegne biti celo ovira za nadaljnji postopek.

Povzetek povedanega je torej: Ker predlog nasprotnih udeležencev nima elementov iz 21. člena ZNP, tudi niso mogoče posledice iz 1. odstavka 36. člena ZNP. Sodišče prve stopnje bo torej moralo odločati o delitvi v okviru predloga Z. A., ki je podan v skladu z 21. členom ZNP. Možnost, da se v istem postopku opravi tudi razdelitev med nasprotnima udeležencema, ostaja odprta, vendar je to izključno stvar dogovora oziroma soglasja med nasprotnima udeležencema. Če tega soglasja ne bo, bo sodišče prve stopnje imelo podlago, da delitev opravi le v razmerju predlagateljice na eni strani in obeh nasprotnih udeležencev na drugi strani. Odločitev o tem, da je predlog nasprotnih udeležencev umaknjen, bi torej sodišče prve stopnje lahko sprejelo le v razmerju med samima nasprotnima udeležencema, ne pa v razmerju Z. A. kot predlagateljice na eni strani ter J. in M. A. kot nasprotnih udeležencev na drugi strani.

Zgoraj zapisane razloge je sodišče druge stopnje upoštevalo uradoma v okviru pravilne uporabe procesnih določb ZNP, torej 21. in 36. člena. Pritožbenih trditev pa ni moglo upoštevati, ker niso odločilne v zvezi s tistim delom sklepa, ki je predmet pritožbe. Odločitev sodišča druge stopnje tako temelji na že navedenih določbah ZNP v zvezi s 3. odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku ter 37. členom ZNP.