Jedro

Okoliščine, da so oškodovanke na predobravnavnem naroku izjavile, da premoženjskopravnih zahtevkov ne uveljavljajo, kasneje, na glavni obravnavi pa so premoženjskopravne zahtevke vendarle uveljavljale, ne pomeni v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega E.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi E. M. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega E.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1E), za kar mu je bila izrečena pogojna obsodbe, znotraj katere mu je bila določena kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v roku 6 mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancem povrne zneske, natančneje navedene v izreku izpodbijane sodbe. V primeru, če obdolženec ne bo izpolnil posebnega pogoja, se mu lahko rok za izpolnitev obveznosti podaljša v mejah preizkusne dobe, ali pa se pogojna obsodba prekliče in kazen izreče. Obdolžencu je nadalje bila izrečena v skladu s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 tudi denarna kazen 30 dnevnih zneskov, v skupni višini 675,90 EUR, kar je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V primeru neizterljivosti se bo denarna kazen izvršila tako, da se bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska denarne kazni določil 1 dan zapora. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno tudi o stroških kazenskega postopka, v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP pa tudi o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovank.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pritožnik je nadalje predlagal tudi, da ga pritožbeno sodišče, v kolikor bo izvajalo dokaze, priložene pritožbi oziroma dokaze, ki so bili predlagani že pred sodiščem prve stopnje, obvesti o seji pritožbenega senata.

3. Ker pritožbeno sodišče ni izvajalo nobenih novih dokazov, ki ne bi bili pretreseni na prvi stopnji, obdolženca in zagovornika ni obveščalo o seji pritožbenega senata, saj njune navzočnosti ni štelo za potrebno, poleg tega, pa je kot že navedeno, zagovornik predlagal, da se o seji obvestita le, če bo prišlo do izvajanja dokazov.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Okoliščine, da so oškodovanke na predobravnavnem naroku izjavile, da premoženjskopravnih zahtevkov ne uveljavljajo, kasneje, na glavni obravnavi pa so premoženjskopravne zahtevke vendarle uveljavljale, ne pomeni v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kot je to v točki 14 izpodbijane sodbe navedlo že tudi prvostopno sodišče, ima namreč oškodovanec pravico priglasitve premoženjskopravnega zahtevka do konca glavne obravnave, sicer pa sta bila tako obdolženec kot njegov zagovornik s tem, da oškodovanke uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek, seznanjena že takoj na začetku glavne obravnave (l. št. 229), ko je obdolženec tudi povedal, da priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov ne priznava. Ne držijo torej pritožbene trditve, da se obdolženec o priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih ni mogel izjasniti. Tudi ne držijo pritožbene trditve, da obramba ni mogla "predložiti nasprotnih dokazov, da so oškodovanke dejansko regres prejele". Obtožni predlog, ki je obdolžencu očital storitev obravnavanega kaznivega dejanja, torej med drugim tudi neizplačilo regresa, je bil obdolžencu vročen že 9. 10. 2019 (povratnica pripeta l. št. 155), torej skoraj mesec dni pred predobravnavnim narokom, ki je bil opravljen 7. 11. 2019. Obdolžencu je bilo predočeno, da lahko predlaga dokaze, pa le-teh, ki jih izpostavlja v pritožbi, ne on ne zagovornik nista predlagala. Tudi na glavni obravnavi 21. 11. 2019 obramba ni imela dodatnih dokaznih predlogov, obdolženec pa je pred besedo strank izpostavil le, da je višina priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov sporna, zaradi česar je sodišču predlagal, da oškodovanke v tem delu napoti na pot pravde. Zato so pritožbene navedbe v smeri, da sodišče obdolžencu ni dalo možnosti, da se o tem izjasni, brez podlage. Sicer pa tega, kateri konkretno so tisti dokazi, ki bi naj izkazovali, da so oškodovanke regres dejansko prejele, pritožnik ni podrobneje pojasnil niti v pritožbi. V kolikor pa ima v mislih nežigosane in nepodpisane računalniške izpise priložene pritožbi, pa pritožnik ne pojasni, kaj konkretno bi naj navedeno sploh izkazovalo, kot tudi ne, zakaj navedenega ni predložil že prej. Kar se tiče dokaznega predloga, da naj sodišče pri FURS-u ugotovi preostanek dolga glede neplačanih prispevkov v času, ko je družba G... d.o.o. od 14. 7. 2018 do 4. 12. 2018 bila blokirana in ni mogla opravljati plačilnega prometa, pa je prvostopno sodišče v točki 3 izpodbijane sodbe, z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, obdolžencu že odgovorilo.

6. Kaj konkretno ima pritožnik v mislih, ko v pritožbi navaja, da se zaradi že navedenih kršitev sodba v odločilnih razlogih ne da preizkusiti, kar bi naj predstavljalo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa se iz pritožbe ne da razbrati, saj pritožnik ne pove niti tega, katere odločilne razloge ima v mislih. Prav tako ni konkretizirano katera nasprotja med vsebino listin in izjavami prič ima v mislih, ko uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb ZKP. Glede nadaljnje pritožbene trditve, ko se sklicuje na izpovedbe oškodovank in informativne izračune dohodnine, pa pritožnik očitno meni, da je sodišče napačno ocenilo dokaze, predvsem izpovedbe prič, ki so obremenjevale obdolženca. S takšnimi navedbami pa pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Ob navedenem je tako potrebno zaključiti, da prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in tudi ne z Ustavo varovanih pravic obdolženca.

7. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje navedeno kaznivo dejanje. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na ustrezne razloge prvostopnega sodišča tudi v celoti sklicuje in le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

8. Bistvo pritožbe v delu, ko graja dejansko stanje, je v ponavljanju zagovora v smeri zanikanja obravnavanega kaznivega dejanja in prikazovanju, da sodišče oškodovankam ne bi smelo verjeti, pri čemer se pritožnik sklicuje na posamezne, iz konteksta izvzete dele izpovedb oškodovank, s čimer skuša prikazati, da so oškodovanke regres vendarle dobile izplačan. Pri tem pa pritožnik prezre, da okoliščine, da je M.B. "na roke prejela nagrado od prometa", da je tudi N.M. "prejela tudi dodatno dogovorjeno nagrado", da je bila S.I. v osebnem stečaju in da je M.P. "koristila usluge", N.V. pa bi naj koristila usluge v avtomehanični delavnici, T.S. pa se je zaposlila v nosečnosti …, kar vse v pritožbi izpostavlja pritožnik, obdolženca nikakor ne odvezuje, da ravna po predpisih, navedenih v izreku izpodbijane sodbe. Da regresa navedene delavke niso prejele, pa so skladno potrdile vse izpostavljene delavke, pri čemer, kot je že navedeno, obdolženca okoliščine, da so delavke ob plači občasno prejele tudi nagrade od prometa ali jim je bilo popravljeno vozilo, ne pomeni, da obdolženec ni bil dolžan izplačati tudi regresa, kot je to določeno z Zakonom o delovnih razmerjih. Glede okoliščine, da je obdolženec sicer šele v času pisanja pritožbe v svojem računalniku "odkril" listine, ki bi naj izkazovale, da so nekatere oškodovanke za leto 2018 prejele regres za letni dopust, pri čemer gre po navedba pritožbe za povzetke obračuna o dohodkih delavk za leto 2018, ki jih je obdolženec posredoval FURS-u, pritožbeno sodišče dodaja še, da je tudi v kolikor bi šlo za listine, ki so bile posredovane FURS-u, kot to zagotavlja pritožnik in bi v njih bilo navedeno, da so delavke dobile regres, to nikakor ne pomeni, da so regres tudi dejansko prejele, zaradi česar tudi ni bilo nobene potrebe po širitvi dokaznega postopka v tej smeri. Pa tudi okoliščine, da oškodovanke niso ugovarjale informativnim izračunom dohodnine, kar v pritožbi prav tako izpostavlja pritožnik, nikakor ne izkazuje tega, da so oškodovanke regres tudi dejansko dobile, o čemer skuša prepričati obdolženčev zagovornik.

9. Ob vsem navedenem in razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

10. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko navaja, da je obdolžencu izrečena kazenska sankcija prestroga, zaradi česar jo naj sodišče zniža za polovico, kakor tudi skrajša preizkusno dobo na eno leto. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju tako olajševalnih kot obteževalenih okoliščin obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo. Prvostopno sodišče je namreč ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin kljub dejstvu, da je bilo z obravnavanim kaznivim dejanjem oškodovanih več delavk, obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 11. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja odločbo o plačilu premoženjskopravnih zahtevkov oškodovankam. Pritožnikovo zavzemanje, da se oškodovanke s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na pot pravde, je namreč neutemeljeno. Višina oškodovankam dolgovanih zneskov namreč ni sporna, o čemer skuša prepričati pritožnik, saj so zneski, ki so tudi sicer povzeti v izreku izpodbijane sodbe, bili ugotovljeni tako na podlagi izpovedb oškodovank kot listinskih dokazov, pretresenih na glavni obravnavi.

12. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.