Jedro

Tožnik ni zahteval souporabe nepremičnine, slednje si celo niti ni zamišljal, niti ni zahteval delitve solastnine. Nasprotno pa je bila toženka tista, ki si je prizadevala za mirno rešitev spora, ponujala je souporabo, predlagala izplačilo, vendar je tožnik njene predloge zavrnil. Tožnikova ravnanja je tako treba šteti kot takšna, da je z njimi privolil v lastno prikrajšanje.

Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki toženko postavlja v vlogo zavezanke za plačilo uporabnine, vodi v brezizhoden in absurden pravni položaj, v katerem bi se toženka plačilu uporabnine lahko izognila le, če bi se ob vročitvi tožbe izselila iz nepremičnine, v kateri je živela več kot deset let.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. II., III., IV., V., VI., VII. in VIII. izreka odločbe) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu, torej v celoti.

II. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 3.175,60 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo, da mu plača uporabnino v skupni višini 22.243,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska uporabnine v višini 304,70 EUR dalje do plačila (tč. II., III., IV., V., VI., VII. in VIII. izreka odločbe). Kar je tožnik zahteval več, tj. mesečni obrok v višini 343,17 EUR in plačilo uporabnine od zapustnikove smrti dalje, je sodišče zavrnilo (tč. IX. izreka odločbe). Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.138,54 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožnica trdi, da tožniku ni nikoli preprečevala souporabe nepremičnine, nasprotno, tekom pravdnega postopka ga je tudi pozvala k njeni souporabi, vendar s tožnikom o tem ni mogla doseči dogovora. Tožnik ni nikoli predlagal načina souporabe, temveč le dejal, da si ne predstavlja, da bi v hiši živel. Graja odločitev sodišča, da naj bi nepremičnino posedovala nedobroverno. Drži, da je tožniku, ko je ta prišel po zapustnikove stvari, dejala, naj se prihodnjič najavi, vendar je sodišče iz njenih navedb napačno zaključilo, da mu s tem preprečuje souporabo nepremičnine. Celo tožnik je izpovedal, da ima ključ od hiše, da si ne predstavlja, da bi v hiši živel in da vanjo ni vstopil zaradi tožničine pravice do nedotakljivosti stanovanja. Iz navedenega izhaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v nasprotju z vsebino navedb pravdnih strank zaključilo, da naj bi tožniku preprečevala souporabo hiše. Pritožnica citira odločbo VSL I Cp 2140/2011, iz katere izhaja, da je uporabnina posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nezmožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu. Šele če je solastniku onemogočena souporaba, je upravičen do uporabnine. V predmetni zadevi pa tožniku souporaba ni bila onemogočena, tožnica mu jo je celo ponujala, vendar tožnik ni bil zainteresiran. Sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 508/2006 pritožnica trdi, da tožnik ni izkazal svojega prikrajšanja, zato ni upravičen do uporabnine. Pritožnica meni, da sta ji s tem, ko se jo obravnava drugače kot tožnika, kršeni tudi pravici iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Graja tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede višine uporabnine oziroma tožbenega zahtevka. Pritožuje se tudi zoper odmerjene pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša svoje nadaljnje stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, je pa pri sklepanju o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka delno napačno uporabilo materialno pravo.

7. Nesporno je, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnine parc. št. 422/2, k. o. ..., kar v naravi predstavlja enodružinsko hišo na naslovu G., pri čemer je tožnikov delež 28%, toženkin pa 72% nepremičnine. Nadalje je nesporno, da nepremičnino uporablja zgolj toženka. Tožnik zoper toženko uveljavlja verzijski zahtevek za plačilo uporabnine, saj slednja brezplačno uporablja tudi njegov solastniški delež, ki je nanj prešel z dedovanjem ob smrti njegovega očeta, toženkinega izvenzakonskega partnerja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega pravila o neupravičeni pridobitvi - 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), v povezavi s 198. čl. OZ, ki določa, da lahko imetnik stvari od drugega, ki je stvar uporabljal v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno tudi, ko je navedeni materialnopravni določbi OZ povezalo s stvarnopravnim določilom o upravičenjih solastnika (66. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ) in temeljnimi načeli obligacijskega prava. Vendar je ta načela in omenjene določbe napačno uporabilo.

9. V izhodišču je treba razlikovati med situacijo, ko lastnik zahteva plačilo uporabnine od nelastnika, in situacijo, ko lastnik zahteva plačilo uporabnine od solastnika.1 Skladno s 1. odst. 66. čl. SPZ namreč velja, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Primarno je med solastniki torej predvidena souporaba skupne nepremičnine. Le takrat, ko je souporaba solastniku onemogočena (bodisi ker to ni objektivno mogoče bodisi ker mu solastnik to preprečuje), je zahteva za plačilo uporabnine lahko utemeljena. Uporabnina je tako posledica, ki sledi kršitvi pravice, in ne alternativa, ki bi jo solastnik lahko izbral. Torej le, če solastnik ne more souporabljati svoje nepremičnine brez svoje krivde, lahko zahteva plačilo uporabnine, saj le tedaj dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega (tu za toženko) in prikrajšanje za drugega (tu za tožnika).

10. Med pravdnima strankama dogovor o souporabi nepremičnine nesporno ni bil dosežen; nepremičnino je uporabljala zgolj toženka. Tako je bilo treba ugotoviti in oceniti, ali tožnik ni souporabljal solastne stvari prostovoljno, ali pa ga je tožnica s svojim ravnanjem samovoljno izključila iz souporabe. Ravnanja obeh solastnikov pa je treba presojati v luči temeljnih načel obligacijskega prava, načela vestnosti in poštenja (5. čl. OZ), prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. čl. OZ) in mirnega reševanja sporov (11. čl. OZ).2

11. Pritožnica utemeljeno opozarja, da tožniku souporabe ni preprečevala in da je ta tudi ni zahteval. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zvezi s tem sicer pravilno in popolno ugotovilo, nato pa napačno ocenilo oz. zaključilo, da iz toženkinih dejanj izhaja, da je tožniku preprečevala souporabo nepremičnine. Svoj zaključek je namreč oprlo na enkratni dogodek, ko naj bi toženka tožniku onemogočila vstop v hišo, saj je ravno odhajala ter mu dejala, naj se prihodnjič najavi, saj soposesti ne more nastopiti takrat, ko slučajno pride mimo hiše. Okoliščine o domnevnem preprečevanju souporabe nepremičnine je treba presoditi bolj celovito. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik razpolaga s ključem stanovanjske stavbe. Sodišče prve stopnje je zanemarilo pomen izjav tožnika, da ni nikoli razmišljal, da bi kdaj živel v predmetni nepremičnini; da ni nikoli od toženke zahteval souporabe; niti ni sam nikoli poskusil vstopiti v hišo, pa čeprav iz spoštovanja toženkine pravice do nedotakljivosti stanovanja. Na drugi strani ni sporno, da je toženka tekom pravde večkrat poudarila, da vseh prostorov v nepremičnini ne uporablja; da bi tožnik lahko souporabljal nepremičnino; celo vabila ga je, naj se v hišo preseli. Nadalje ne gre prezreti nespornega dejstva, da je toženka še pred vložitvijo tožbe tožniku ponudila, da njegov solastniški delež odkupi.

12. Toženka si je torej prizadevala spor rešiti izvensodno tako pred začetkom pravdnega postopka (ponudba za odkup solastniškega deleža), kot tudi tekom tega postopka (predlog souporabe). Tožnik je glede načina rešitve spora ostal pasiven, zavrnil je tako ponudbo za odkup (pri čemer ni izkazano, da bi podal vsaj nasprotno ponudbo), kot tudi predlagani način souporabe (pri čemer sam ni podal nasprotnega predloga souporabe). Tožnik je celo izjavil, da si sobivanja in souporabe nepremičnine ne predstavlja. V skladu z navedenim pritožbeno sodišče ocenjuje in zaključuje, da toženka tožniku souporabe ni preprečevala.

13. Ob tem je treba upoštevati, da je toženka ob zapustnikovi smrti v hiši bivala že več kot desetletje. Tožnik je postal solastnik nepremičnine s smrtjo svojega očeta, toženkinega izvenzakonskega partnerja. Kot nov solastnik bi moral biti bolj aktiven in konstruktiven. Ob odsotnosti dogovora o načinu souporabe je bila toženka tista, ki je želela spor rešiti po mirni poti in je podajala konkretne predloge, na drugi strani pa je tožnik njene predloge o souporabi zavračal in vztrajal le pri zahtevku za plačilo uporabnine. Pritožbeno sodišče sicer razume, da tožnik ni želel bivati skupaj s toženkino družino, vendar je to enako (ne)sprejemljiva okoliščina na strani toženke, ki ne more iti v breme le njej. Če dogovor o spremembi zatečenega stanja, tj. dogovor o souporabi, ni bil mogoč, bi lahko tudi tožnik v nepravdnem postopku predlagal delitev solastnine ali določitev načina souporabe.3 Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki toženko postavlja v vlogo zavezanke za plačilo uporabnine, vodi v brezizhoden in absurden pravni položaj, v katerem bi se toženka plačilu uporabnine lahko izognila le, če bi se ob vročitvi tožbe izselila iz nepremičnine, v kateri je živela več kot deset let. Navedeni zaključek sledi ustaljenemu stališču sodne prakse, skladno s katero ni utemeljen zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve, če solastnik, ki stvari ne uporablja, od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe.4 Kot že pojasnjeno, je uporabnina posledica kršitve pravice do uporabe in ne alternativa, ki bi jo solastnik lahko izbral kot eno izmed dveh možnosti.

14. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče že v zadevi II Ips 508/2006, solastnikova obveznost plačevanja uporabnine nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od ravnanja strank, ki se, kot rečeno, presoja v luči temeljnih obligacijskega prava. Tožnik ni zahteval souporabe nepremičnine, slednje si celo niti ni zamišljal, niti ni zahteval delitve solastnine. Nasprotno pa je bila toženka tista, ki si je prizadevala za mirno rešitev spora, ponujala je souporabo, predlagala izplačilo, vendar je tožnik njene predloge zavrnil. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je treba šteti tožnikova ravnanja kot takšna, da je z njimi privolil v lastno prikrajšanje, zato skladno z načelom volenti non fit iniuria njegovemu zahtevku za plačilo uporabnine ne gre ugoditi.

15. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo treba pritožbi torej ugoditi in jo spremeniti (5. al. 1. odst. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

16. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Odločitev o stroških postopka temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP in 2. odst. 154. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške toženke na 2.021,60 EUR. Toženka je s pritožbo uspela v celoti. Skladno s prvo točko tarifne št. 21 v zvezi s tarifno št. 18 Odvetniške tarife je sodišče toženki priznalo strošek za pritožbo 1000 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR (pred 6. 4. 2019, pritožba je bila vložena 14. 9. 2018) znaša 459 EUR, povečano za 20 EUR materialnih stroškov in 675 EUR plačane sodne takse, skupno znaša 1.154 EUR. Kar je toženka zahtevala več (razlika od zahtevanih 942,40 EUR do priznanih 459 EUR stroškov za pritožbo) se kot neutemeljeno zavrne. Priznane stroške v višini 2.021,60 EUR (prva stopnja) in 1.154 EUR (druga stopnja), skupno 3.175,60 EUR, mora tožnik toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. člen ZPP).

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS (VS RS) v zadevi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. 2 Primerjaj sklep VS RS II Ips 295/2017 z dne 10.1.2019. 3 Ibid. 4 Prim. sodbo VS RS sodba II Ips 508/2006 z dne 17.12.2008 in mnoge kasnejše.