Jedro

Po četrtem odstavku 44. člena ZDavP je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, s potrdilom o izvršljivosti; potrdilo o izvršljivosti se ne izpodbija v postopku davčne izvršbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožničino (revidentkino) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 10. 2004, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja iz naslova neplačane denarne kazni in stroškov postopka Davčnega urada L. z dne 29. 4. 2004. S slednjim je bilo na podlagi 256. člena Zakona o prekrških – ZP in 42. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP odločeno, da se iz naslova neplačane denarni kazni in stroškov postopka o prekršku revidentki opravi prisilna izterjava dolžnega zneska denarne kazni po plačilnem nalogu z dne 13. 2. 2004, ki je postal izvršljiv dne 23. 2. 2004 in znaša 16.000,00 SIT (denarna kazen 15.000,00 SIT, stroški izterjave 1.000,00 SIT).

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene.

3. Revidentka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnava kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem oziroma sodnem postopku, če sodišče samo ugotavlja dejansko stanje. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi revidentka izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče in na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bil revidentki izdan plačilni nalog Policijske postaje – L.Š. z dne 13. 2. 2004, zaradi storjenega prekrška (izvršilni naslov), s katerim ji je bila naložena denarna kazen v višini 30.000,00 SIT. Revidentka je znesek v višini 15.000,00 SIT plačala dne 24. 2. 2004 kot izhaja iz potrdila o plačilu, ki ga je priložila kot dokazilo plačila naložene ji denarne kazni. Omenjeno plačilo ni prispelo na račun organa v roku 8 dni od prejema plačilnega naloga, zato revidentka po stališču policijske postaje ni bila upravičena do plačila le polovice denarne kazni, izrečene na kraju prekrška (enajsti odstavek 241. člena ZP). Plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti z dne 23. 2. 2004, je bil zato poslan davčnemu organu v izterjavo na podlagi 256. člena ZP.

10. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo denarne kazni za prekršek zoper revidentko, ker denarne kazni za prekršek po pravnomočnem in izvršljivem plačilnem nalogu ni plačala v celoti. Prisilna izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi (42. člen ZDavP), ki mora vsebovati vse v 43. členu ZDavP predpisane sestavine, torej tudi izvršilni naslov (plačilni nalog za izrečeno denarno kazen zaradi prekrška) z navedbo, kdaj je nastopila njegova izvršljivost (2. točka prvega odstavka 43. člena ZDavP). Po četrtem odstavku 44. člena ZDavP je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, s potrdilom o izvršljivosti.

11. V obravnavani zadevi, glede na dejanske ugotovitve iz 9. točke te obrazložitve, revidentka izpodbija pravilnost potrdila o izvršljivosti na plačilnem nalogu. Potrdilo o izvršljivosti se lahko razveljaviti le v posebnem postopku po ZP, za katerega pa ni pristojen davčni organ, ampak organ, ki je izvršilni naslov opremil s potrdilom o izvršljivosti. V tem revizijskem postopku se presoja sodba prvostopnega sodišča, ki se nanaša na sklep o prisilni izterjavi denarne kazni po plačilnem nalogu št. 0000063151561 z dne 13. 2. 2004. Zato revizijske navedbe, ki se nanašajo na izvršljivost samega plačilnega naloga, ne morejo biti predmet presoje v tej zadevi.

12. Ostale revizijske navedbe, ki se nanašajo na: splošne pogoje poslovanja banke; diskriminatorno obravnavanje osebe, ki je kazen na podlagi plačilnega naloga plačala, v primerjavi z osebo, ki je v zakonskem roku vložila ugovor zoper plačilni nalog; posredovanje vloge o priglasitvi udeležbe državnega pravobranilca pa Vrhovno sodišče ocenjuje za pravno nebistvene, ker na odločitev o reviziji ne morejo vplivati, zato nanje ne odgovarja (prvi odstavek 22. člena ZUS-1 v zvezi s 383. členom v zvezi s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

13. Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revidentka ne navede. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora o kršitvi pravil postopka ni presojalo.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo revidentke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

15. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).