Jedro

Pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Slovenj Gradec (prekrškovni organ) je dne 21. 9. 2010 M. A. izdala plačilni nalog, zaradi prekrška po točki b sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekla globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo določno navedel osebo (D. P.), ki naj bi dne 21. 9. 2010 storila prekršek z njegovim vozilom, ta oseba pa je navedeno izjavo tudi podpisala. Tak dokazni predlog je po oceni vrhovnega državnega tožilca materialnopravno relevanten, saj izkazuje alibi storilca, določen, saj vsebuje osebne podatke voznika, in verjeten, ker vsebuje tudi podpis D. P., s čimer se izkazuje resničnost storilčevih navedb. Sodišče bi moralo te navedbe šteti kot predlog storilca za zaslišanje D. P., če navedbam storilca ni sledilo. Storilec je tudi v okviru svojega zagovora, ko je bil zaslišan pred okrajnim sodiščem, navedel, da naj sodišče pokliče D. P., če njegovim navedbam ne verjame. Skladno z načelom materialne resnice bi sodišče moralo v okviru dopolnjenega dokaznega postopka zaslišati predlagano pričo. Ker sodišče navedb storilca, s katerimi je izkazoval svoj alibi, ni preverjalo, ker ni izvedlo očitno relevantnih dokazov, svoje odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložilo, je po presoji vrhovnega državnega tožilca podana kršitev tretje alineje 29. člena Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. Storilčevi zagovorniki iz Odvetniške pisarne M. S. in odvetniki d. o. o., v odgovoru z dne 29. 2. 2012 pritrjujejo navedbam v zahtevi in še dodajajo, da storilec ni bil poučen o pravici do navajanja in predlaganja dokazov v svojo korist. B.

4. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim tudi izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave).

5. Pravici kršitelja, da se v postopku izjavi in predlaga dokaze v svojo korist, na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da kršitelju omogoči izvajanje predlaganih dokazov. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegova pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti tudi določen, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje.(1) Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

6. Poseben procesni položaj daje kršitelju določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvi odstavek 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa), na podlagi katere se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. V skladu z napotki Ustavnega sodišča RS(2) citirane določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.

7. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je storilec dne 21. 9. 2010 v naselju vozil osebno vozilo s hitrostjo 69 km/h oziroma z upoštevanjem tolerance 64 km/h, s čimer je za 14 km/h prekoračil največjo dovoljeno hitrost (50 km/h). Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti. Ker vozilo na kraju prekrška ni bilo ustavljeno, je prekrškovni organ skladno z 233. členom ZVCP-1 plačilni nalog izdal lastniku vozila M. A. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da prekrška ni storil, saj je z vozilom tistega dne upravljal D. P. Navedel je njegov naslov ter v utemeljitev svojih navedb kot jamstvo priložil tudi podpis D. P. Sodišče je na naroku dne 22. 4. 2011 storilca M. A. tudi zaslišalo. Ta je v svojem zagovoru med drugim navedel, da če sodišče dvomi v resničnost tega, kar navaja, lahko pokliče D. P. in bo on jamčil za to.

8. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da je storilec v obravnavani zadevi zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 od njega pričakuje. Sodišče je namreč zmotno presodilo, da je storilec le trdil, da vozila v času prekrška ni upravljal in da v utemeljitev svojih navedb ni podal nobenega (konkretiziranega) dokaznega predloga. Res je, da njegovih navedb v zahtevi za sodno varstvo s priloženim podpisom D. P., ki naj bi v času prekrška upravljal z njegovim vozilom, ni mogoče obravnavati kot dokazni predlog za zaslišanje D. P. Nedvomno pa procesne zahteve, ki jih je glede dokaznega predloga izoblikovala sodna praksa (gl. 5. točka obrazložitve te sodbe), izpolnjuje zgoraj povzeta izjava storilca na naroku z dne 22. 4. 2011. Čeprav storilec v utemeljitev navedbe, da dne 21. 9. 2010 ni vozil svojega vozila in da je bil storilec D. P., ni izrecno predlagal zaslišanja D. P. z besedami „predlagam zaslišanje D. P.“, njegove izjave, da lahko sodišče v primeru dvoma pokliče D. P., ki bo jamčil za resničnost njegovega zagovora, ni mogoče razumeti drugače kot materialnopravno relevanten (identiteta storilca) in zadostno konkretiziran dokazni predlog za zaslišanje D. P., katerega naslov je storilec navedel že v zahtevi za sodno varstvo. Če se je sodišču pojavil dvom glede vprašanja, ali je storilec s to izjavo želel predlagati zaslišanje omenjene priče, pa bi moralo to nejasnost odpraviti skladno z načelom pomoči prava neuki stranki (drugi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1). Pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 namreč ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

9. Ker je sodišče zmotno presodilo, da omenjena storilčeva navedba na naroku z dne 22. 4. 2011 ne izpolnjuje v sodni praksi uveljavljenih standardov glede oblikovanja dokaznega predloga, je s svojo odločitvijo poseglo v storilčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS). Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V novem odločanju bo moralo sodišče po odpravi ugotovljene kršitve v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva (identitete storilca) ter v zadevi ponovno odločiti.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 45/2008 z dne 5. 6. 2008. Prim. tudi odločbo Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009. Op. št. (2): Prim. odločbo U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008.