Jedro

Prisojene odškodnine zaradi izgube vonja (sposobnosti vohati), za popolno izgubo vonja, ter da je zaradi tega pri vrsti dejavnosti tožnik prikrajšan tako v osebnem kot poklicnem življenju, pri čemer mu lahko izguba sposobnosti vohanja v določenih okoliščinah celo škoduje. 2.000.000,00 SIT je po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji in drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlagano ugotovitev ničnosti sklenjene poravnave z dne 5.8.1993. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 292.585,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnik, iz vseh treh zakonitih pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik se ne strinja z prvostopnim stališčem, da poravnava, ki sta jo izvensodno sklenili tožnik in zavarovalnica, ni nična, ker ne predstavlja oderuške pogodbe. Že iz prejete odškodnine po poravnavi v višini 210.000,00 SIT je jasno razvidno, da poravnava vsebuje vse elemente oderuštva, saj je korist, ki si jo je s podpisom in izvršitvijo te poravnave izgovorila nasprotna tožena stranka, v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala. Glede na poškodbe, ki jih je tožnik imel in glede na izplačano odškodnino je jasno, da je tožeča stranka pogodbo o poravnavi podpisala v stanju čustvene pretresenosti, neizkušenosti in težkega gmotnega stanja. Tožnik je res na obravnavi povedal, da je denar potreboval, kar pomeni, da je bil v težkem gmotnem položaju, ob podpisu poravnave pa so mu bile predočene tudi vse slabosti morebitnega sodnega postopka, kot so dolgotrajnost, stroški itd. Ne glede na to, ali je tožečo stranko pri sklepanju poravnave zastopal odvetnik ali ne, je pri presoji elementov oderuštva potrebno prvenstveno upoštevati enakovrednost vzajemnih dajatev. Sodišče brez argumentiranih razlogov zaključi, da v konkretnem primeru ne more iti za oderuško pogodbo, zaradi česar sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je zato ne da preizkusiti.

Kar pa se tiče prisojene odškodnine za tako imenovano naknadno škodo zaradi izgube voha, je treba poudariti v skladu z izvedencem, da gre za popolno izgubo vonja, kar pritožniku povzroča številne neugodne situacije ter ga moti pri vsakdanjem življenju. Ne glede na to ali se je tožnik deloma na to prikrajšanje navadil, trajne posledice ostajajo in ni pričakovati nikakršnega izboljšanja. Dosojeni znesek odškodnine ne predstavlja zadostne satisfakcije v smislu čl. 200 ZOR, s čimer je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Da bi tožnik uspel s svojim tožbenim zahtevkom po ugotovitvi ničnosti sklenjene poravnave iz razlogov oderuškosti, bi torej moral po čl. 141. ZOR v zvezi z 1093 čl. ZOR dokazati, da je pri sklenitvi izvensodne poravnave zavarovalnica izkoristila njegovo stisko ali težko gmotno stanje ali njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (sicer pogodbe ne bi sklenil) in šele, če bi dokazala katerega izmed pravkar naštetih elementov oderuškosti, bi morala v nadaljevanju dokazati še izgovorjeno očitno nesorazmerje med izplačano odškodnino in svojo koristjo oziroma ustrezno odškodnino, kakršno se je (po zavarovalnih pogojih) zavezala izplačati. Ob presoji pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da sklenjena pogodba ni oderuška pogodba, ker pri njeni sklenitvi niso bili izpoljeni našteti elementi, saj je tožnika zastopal celo odvetnik, prejeto odškodnino v znesku 210.000,00 SIT pa je tožnik porabil za nakup osebnega avtomobila. Tudi nasprotne neutemeljene pritožbene trditve pravilnosti materialno pravnega zaključka prvostopnega sodišča ne morejo omajati. Pritožniku je bilo že v zvezi z navedbo pravne podlage tožbenega zahtevka po 141. čl. ZOR pojasnjeno, da samo eventuelno nesorazmerje dajatev za oderuškost pogodbe ne zadostuje, tudi če bi bilo podano. Zato je prvostopno sodišče prav storilo, ko se ni ukvarjalo z ustreznostjo prejete odškodnine s strani zavarovalnice. V zvezi s tem pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da je tožnik za poškodbe, ki jih našteva v svoji tožbi, po času izplačila prejel približno 3.000 DEM. Kar pa se tiče ponovno zatrjevane tožnikove neizkušenosti (nezadostne izkušenosti), pa je potrebno pojasniti, da tožnik, ki ni pravnik, gotovo ne more biti dovolj izkušen za samostojno sklepanje pogodb in presojo ustreznosti ponujene odškodnine, prav iz tega razloga pa je poiskal strokovno pomoč odvetnika, ki mu je svetoval glede sklenitve sedaj izpodbijane poravnave. Tožnik se torej neuspešno sklicuje na svojo neizkušenost, v tej povezavi pa tudi na čustveno pretresenost. Nadalje je prvostopno sodišče pravilno tožniku že enkrat pojasnilo, da glede na to, da je prejeti denar porabil za nakup osebnega avtomobila, nikakor ni mogoče govoriti o njegovem težkem gmotnem stanju v času sklenitve izpodbijane poravnave. Težko gmotno stanje namreč ne pomeni, da si ne moreš privoščiti osebnega avtomobila, pač pa, da težko zadovoljiš najosnovnejše življenjske potrebe, med katere pa vožnja z osebnim avtomobilom nedvomno ne sodi. Na podlagi povedanega je tudi že zavrnjen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba glede oderuškosti nima razlogov, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Ker je prvostopno sodišče navedlo razloge o odločilnih dejstvih ugotovitve, da sklenjena poravnava ni nična, torej ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Kar pa se tiče pritožbe proti višini prisojene odškodnine zaradi izgube vonja (sposobnosti vohati), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče ustrezno ovrednotilo v prvem postopku ugotovljena dejstva, ki jih pritožba le poudarja in sicer, da gre pri tožniku za popolno izgubo vonja, ter da je zaradi tega pri vrsti dejavnosti tožnik prikrajšan tako v osebnem kot poklicnem življenju, pri čemer mu lahko izguba sposobnosti vohanja v določenih okoliščinah celo škoduje. Upoštevano je tudi dejstvo, da je to prikrajšanje dokončno, saj je to dejstvo logično vsebovano v obrazloženi diagnozi popolne izgube sposobnosti vohanja, ki ji prvostopno sodišče sledi. Za psihične bolečine, ki jih tožnik trpi zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti oziroma navedenih prikrajšanj, predstavlja prisojena odškodnina v znesku 2.000.000,00 SIT po presoji pritožbenega sodišča pravično denarno odškodnino glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (čl. 200 ZOR). Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih škod prisojajo slovenska sodišča. Na podlagi povedanega se izkaže, da je pritožba glede zavrnitve ugotovitvenega ter višjega odškodninskega zahtevka neutemeljena, ker je v obeh primerih materialno pravo prav uporabljeno in ker sodišče ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP/77, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP/77).