Jedro

Vlažna tla na krovu ladje so brez dvoma spolzka. Sodna praksa pa je že večkrat zavzela stališče, da so spolzka tla kot stvar, iz katere izvira pri redni rabi in pri običajni pazljivosti večja nevarnost za uporabnike, nevarna stvar (2. odst. 154. čl. in 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 1.464.275,50 SIT z obrestmi, in sicer od zneska 1.460.000,00 SIT v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 10.6.2004 in od 11.6.2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, na znesek 4.275,50 SIT pa zakonske zamudne obresti od 1.8.1994 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 405.139,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2004 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v delovni nezgodi dne 6.4.1994, ko je vodil skupino delavcev, ki je nalagala les na sprednjem delu krova ladje B. Ker se je ladja že nekoliko nagnila, je s tovorom nameraval napolniti še drugo stran ladje, stopil je čez pokrov ladijskega žrela, ki je bil visok kakih 50 ali 60 cm in pri tem mu je spodrsnilo zaradi vlage na pokrovu, tako da je padel in se poškodoval. Hoja po vlažni ladji predstavlja povečano nevarnost nastanke škode, zato je sodišče zaključilo, da je tožena stranka tožniku objektivno odgovorna in ker ni dokazala kakšnega od oprostilnih razlogov iz 177. čl. ZOR, ji je naložilo v plačilo tožnikove škode, ki jo je utrpel v tem škodnem dogodku.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na razliko med navedbo v tožbi, kako je prišlo do padca in med tožnikovo izpovedjo. V tožbenih navedbah je tožnik navedel, da je do padca prišlo pri odpiranju pokrova, sodišče pa je ugotovilo, da naj bi do padca prišlo pri stopanju čez rob pokrova ladijskega žrela. Dogodka ni videl nihče, tožnikov opis pa je bistveno različen med seboj. Že to kaže, da je bila v tem primeru podana njegova izključna odgovornost za nastali škodni dogodek. Tožnik kot delovodja ni opravljal konkretnega dela v smislu, da bi natovarjal tovor v ladijsko skladišče, ampak je samo nadzoroval potek del. Ker je bila na ladijskem krovi rosa, bi svojo pozornost pri hoji moral prilagoditi temu. V rokah ni imel ničesar, kar bi ga oviralo. Nihče od delavcev, ki jih je tožnik nadziral, ni padel zaradi vlažnih tal, prav tako ne priča P. K., ki mu je priskočil na pomoč. Ta priča ni niti zatrjevala, da bi imela kakšne težave pri hoji po palubi. Vse to kaže na izključno odgovornost tožnika za nastalo škodo. Tožnik je bil delovodja, zato je bil on tisti, ki bi moral skrbeti za varno opravljanje dela in ustrezno ukrepati, če razmere na ladji niso dopuščale varnega dela. Očitno je kot delovodja ocenil, da so razmere primerne za delo njemu podrejenih delavcev, kaj šele za njegovo prosto hojo po ladji. Tudi glede obsega škode, odločitev ni pravilna. Sodišče je angažiralo izvedenca medicinske stroke. Tožnik ni kot dokaz priložil zdravstveno dokumentacijo o svojem zdravljenju, niti ni predlagal pribave te v zdravstvenih ustanovah, zato izvedenec ni imel podlage za izdelavo izvedenskega mnenja. Izvedenec se v izvedenskem mnenju sklicuje na zdravstveno dokumentacijo v Splošni bolnišnici I., ki jo je za izdelavo mnenja poiskal sam. Gre za dokaz, ki je bil izveden v nasprotju z določbo 286. čl. ZPP. Brez pribave tega dokaza, izvedensko mnenje ne bi bilo možno, zato tožena stranka meni, da izvedenskega mnenja dr. T. sodišče ne bi smelo upoštevati, ker ga je, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Tudi odločitev glede zamudnih obresti ni pravilna, saj je sodišče tožniku prisodilo zamudne obresti od 1.1.2002, ko je upoštevalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 26.6.2002, vendar tožnik ni zatrjeval zamude tožene stranke s plačilom odškodnine, zato je obrestni del zahtevka nesklepčen. Samo postavljeni obrestni del zahtevka, brez ustreznih trditev, ne more zadostovati, da se priznajo obresti. Iz vseh teh razlogov tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Držijo pritožbene navedbe, da se v tožbi zatrjevano dejansko stanje o okoliščinah, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, ne pokriva v celoti s tožnikovo izpovedjo. V tožbi je zapisano, da je tožnik pri pripravi dela in odpiranju pokrova na ladji, zdrsnil, zaradi česar je padel in se pri tem poškodoval. Ko je bil tožnik zaslišan kot stranka v tem pravdnem postopku, je natančno opisal, kako je prišlo do škodnega dogodka. Povedal je, da je delal na prednjem delu ladje, da se je tam nakladal les in ko se je ladja že nagnila, je želel napolniti še drugo stran. Zato se je odločil stopiti na drugo stran ladje in je to povedal delavcem. Ko je stopil čez rob pokrova, ki je na eni strani visok 30, na drugi strani pa 60 cm, mu je spodrsnila leva noga, tako da je padel. Navedbe tožbe in izpoved tožnika po povzetem kažejo, da je tožnik izpovedal res nekoliko drugače o okoliščinah škodnega dogodka, kot je bilo napisano v tožbi, vendar samo zato njegovi izpovedi še ni mogoče odreči verodostojnosti in iz tega zaključiti, da je tožnik sam odgovoren za padec, kot trdi pritožba. Tožbo je pisal odvetnik. V njej je napisal povzetek tega kar naj bi mu tožnik povedal. V praksi ni neobičajno, da pride pri takšen zapisu do nesporazuma ali do nenatančnega povzetka strankine pripovedi, sploh ker se običajno tožba ne piše direktno s povzemanjem strankine pripovedi ob njeni navzočnosti, ampak se sestavi tožba tudi z določenim časovnim zamikom. Čeprav se dejanja stranke in dejanja njenega pooblaščenca štejejo kot dejanja ene osebe, pa je v primeru kot je konkreten bistveno to kar je sodišče ugotovilo iz izpovedi stranke. Za ugotovitev dejanskega stanja v sodbi je namreč odločilno tisto dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo v dokaznem postopku. V tem primeru ga je ugotovilo z zaslišanjem tožnika. Sodišče ni podvomilo v tožnikovo verodostojnost. Tožena stranka ob izpovedi tožnika ni imela zanj kakšnih vprašanj, da bi se pojasnilo, zakaj se izpoved ne ujema povsem z v tožbi zapisanim potekom dogodka. Na drugi strani tožnikova izpoved v dokaznem postopku tudi ni v nasprotju z zapisom v prijavi poškodbe pri delu, da je med hojo po odloženih pokrovih ladijskega žrela na krovu tožniku, na od rose vlažnem pokrovu, zdrsnilo, zaradi česar je padel. Zato pritožba ne more omajati v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje o tem, v kakšnih okoliščinah je tožnik padel in se poškodoval. Tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ni odškodninsko odgovorna, ker je tožnik samo nadzoroval potek dela, da ni imel pri hoji ničesar v roki, da bi to oviralo njegov pogled na mesto, kamor je stopil, pa tudi zato, ker nihče drug ni imel težav pri hoji po pokrovu, ne morejo omajati sprejete odločitve. Da je bil pokrov, čez katerega je tožnik stopil zato, da bi prišel na drugi del krova, vlažen od rose ni bilo sporno. Vlažna tla na krovu ladje so brez dvoma spolzka. Sodna praksa pa je že večkrat zavzela stališče, da so spolzka tla kot stvar, iz katere izvira pri redni rabi in pri običajni pazljivosti večja nevarnost za uporabnike, nevarna stvar (2. odst. 154. čl. in 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Takšna tla so v skladu s sodno prakso sama ob sebi nevarna, ker povzročajo večjo možnost padcev, zato dejstvo, da je tožnik nadzoroval dela, ni mogoče šteti v njegovo škodo. Tudi, če je delo nadzoroval, je še vedno moral iz enega dela krova ladje na drugi del, saj je on organiziral nalaganje lesa. Zato je bil tudi on tisti, ki je prvi šel na drugo stran krova, kamor so za njim odšli še ostali delavci, da bi enakomerno naložili les v podpalubje. Ker je padel zaradi spolskih tal, tudi dejstvo, da ni imel ničesar v rokah, ni pomembno. Prav tako pa se tožena stranka ne more utemeljeno sklicevati pri razbremenitvi na okoliščino, da nihče drug od delavcev ni padel. Drugi so zaradi tožnikovega padca bili brez dvoma veliko bolj pazljivi, kot bi bili običajno. Da nihče drug niti težav ni imel pri hoji, pa se v tem sporu ni raziskovalo, zato gre za trditev, ki je brez dokazne podlage. Pritožbenega sodišča zato pritožba tožene stranke, kolikor izpodbija temelj odgovornosti, ni prepričala in jo je iz teh razlogov zavrnilo, saj je na ugotovljeno dejansko stanje ob ugotovljenih okoliščinah škodnega dogodka sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe, da sodišče v tej zadevi ne bi smelo uporabiti izvedenskega mnenja dr. J. T., ki naj bi sam mimo sodišča poiskal oz. vpogledal v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, niso točne. Sodišče je v sklepu, s katerim je imenovalo dr. J. T. za izvedenca v tej zadevi (sklep na list. št. 34 spisa) izvedencu naložilo, da osebno pregleda tožnika, da pregleda spisovno dokumentacijo in tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, ki se nahaja v bolnišnici in na podlagi vsega tega poda izvedensko mnenje. Izvedenec je zato imel pooblastilo za vpogled v dokumentacijo tožnika, ki se nahaja v Splošni bolnišnici Izola v naročilu sodišča. Neutemeljeno pa pritožba napada tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Tožnik je postavil trditve o zamudi tožene stranke s plačilom odškodnine, zamudo je utemeljeval že od 1.4.1994 dalje. Sodišče prve stopnje, ki mu je v skladu z načelnim pravnim mnenjem priznalo zamudne obresti šele od 1.1.2002 je zato odločilo v okviru postavljenega zahtevka in materialnopravno pravilno. Ker je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kakšnih absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).