Jedro

V skladu z drugim odstavkom 7. člena v relevantnem obdobju veljavnega ZPN se je s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za njeno redno uporabo. Temu ustrezna je bila vsebina 12. člena ZTLR, po kateri je imel lastnik stavbe (dokler je ta obstajala), ki je bila zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, pravico uporabe zemljišča, na katerem je bila stavba zgrajena, in zemljišča, namenjenega za njeno redno rabo. Z ozirom na vsebino pogodbe, ki sta jo tožnika sklenila s prodajalcem (investitorjem), sta postala ne le lastnika stavbe, ampak (posledično) tudi imetnika/subjekta pravice uporabe na zemljišču (predmetne parcele).

Vpis nepremičnin v družbeni lastnini in pravice uporabe na njih ni bil obvezen, niti ni imel konstitutivnih učinkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21.10.2015: - ugotovilo, da sta tožnika solastnika nepremičnine parc. št. 8/23 k. o. X (ID ...), ID znak ..., vsak do idealne ½ (I. točka izreka), - zavrnilo predhodno navedeni (primarni) zahtevek zoper tretje toženko (II. točka izreka), - zoper tretje toženko zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je bila zahtevana ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice (na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II D 52/2003 z dne 19.12.2005) neveljavna v delu, ki se nanaša na parcelo št. 8/23 k. o. X; zahtevana vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom vknjižbe lastninske pravice v korist prvo toženke in drugo toženca ter vknjižba lastninske pravice na ime A. A.; zahtevana ugotovitev, da je lastnica predmetne nepremičnine tretje toženka ter zahtevana vknjižba lastninske pravice v korist tožnikov (III. točka izreka), - odločilo, da sta dolžna prvo toženka in drugo toženec v roku 15-ih dni tožnikoma povrniti stroške postopka v višini 4.685,09 EUR (IV. točka izreka) ter da sta dolžna prvo tožnica in drugo tožnik v istem roku tretje toženki povrniti stroške postopka v višini 1.659,57 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper I. in IV. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta prvo toženka in drugo toženec, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Uvodoma navajata, kaj naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo (med drugim) odločilo, prav tako, kaj naj bi izhajalo iz 11. točke obrazložitve. Zaključek, ki iz omenjene obrazložitve izhaja, naj bi bil napačen. Sodišče naj bi napačno (nepopolno) ugotovilo dejansko stanje in se sploh ni opredelilo do dokazov (čeprav jih je izvedlo), ki sta jih toženca predložila sodišču ter izkazujejo nedobrovernost tožnikov. V nadaljevanju obširno pojasnjujeta, do katerih dokazov (kar velja tudi za njuni izpovedbi) se sodišče prve stopnje ni (ustrezno) opredelilo. Poudarjata, da bi GP ... teoretično lahko postalo lastnik na podlagi gradnje na tujem najhitreje 20.11.1993, ne pa že dne 20.11.1990 (saj niso potekla tri leta od konca gradnje). Po analogiji bi sodišče tudi glede izpovedb tožnika P., da so dali prijavo v stečaj GP ..., moralo sklepati, da tožnika v resnici mislita, da imata zahtevek do GP ..., ne pa do tožencev. Pritožnika navajata, da v primeru gradnje na tujem svetu ni možno govoriti o dobri veri graditelja. Neutemeljen naj bi bil zaključek sodišča, da ni verjetno in logično, da bi nekdo zavestno kupil hišo zgrajeno na tujem zemljišču, kot tudi da ni logično, da bi se pokojna A. A. desetletje in več mirno sprehajala mimo svojega zemljišča, na katerem bi tujci gradili hišo, in ne bi reagirala. Povsem napačno naj bi sodišče prve stopnje zaključilo, da naj bi bilo A. A. odvzeto zemljišče in da ji je bila izplačana odškodnina. Sodišče odsotnost kakršnekoli dokumentacije, ki bi izkazovala odvzem zemljišča A. A., pripiše izgubi arhiva Sklada stavbnih zemljišč. Pri tem pa ni pojasnilo, kako sta potem lahko tožnika v tej zadevi kljub izgubi arhiva predložila vse druge listine, tudi listine Sklada stavbnih zemljišč. Ključna listina, ki jo tožnika nista predložila, je domnevni odlok o prenehanju lastninske pravice, ki bi izkazoval odvzem le-te A. A. Četudi bi bil arhiv Sklada Stavbnih zemljišč izgubljen, to nima zveze z Odlokom o prenehanju lastninske pravice. Če bi ta res obstajal, ga ne bi izdal Sklad stavbnih zemljišč, temveč občinska skupščina Mestne občine Ljubljana. V nadaljevanju pritožnika opozarjata, do katerih njunih v tem oziru podanih trditev, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pojasnjujeta, zakaj naj bi bila izpovedba B. B. (na katero se je naslonilo sodišče prve stopnje) neprepričljiva. Tudi izpoved priče C. C., da naj bi bila po njegovem mnenju sporna parcela last GP ..., ki je ni preknjižil na kupca, je zgolj pavšalna domneva priče. Zato naj bi bil očitno napačen zaključek sodišča, da naj bi prišlo do pravno formalnega prenosa sporne nepremičnine od pokojne A. A. na občino in da naj bi bila Mestna občina Ljubljana lastnica predmetne nepremičnine do 4.1.1990. Pritožnika opozarjata na neverodostojnost tožnikov, ki se kaže iz njunih navedb in izpovedb, do česar se sodišče ni opredelilo. Iz dopisa z dne 26.3.2007 izhaja, da je bilo GP ... pripravljeno plačati za parcelo 8/23 40.000,00 EUR, tožnika pa za tri druge parcele 15.000,00 EUR. Vse to naj bi dokazovalo, da do jeseni 2007 (kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje) glede lastništva sporne parcele nista mogla biti v dobri veri. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, da je bil tožnik zaposlen kot vodja razvojne službe pri GP ... in da je bil seznanjen z gradnjo naselja na področju, kjer se nahaja sporno zemljišče. Nerazumljiva naj bi bila tudi obrazložitev sodišča v točki 18. Kakšne družbene spremembe in spremembe na področju zakonodaje naj bi narekovale dodatne aktivnosti, iz obrazložitve ni moč razbrati. Gre za povsem pavšalne navedbe, s katerimi skuša sodišče prevaliti krivdo na „neurejene razmere“. Pri tem je v konkretni zadevi situacija prav obratna, saj ni šlo za nobene neurejene razmere. Ugotovitev sodišča, da zemljiškoknjižno stanje pogosto ni odražalo pravega stanja, je pavšalna in v primeru sporne nepremičnine povsem napačna. Pritožba opozarja tudi, da naj bi sodišče pri odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek in odločalo o nečem, česar tožnika sploh nista zahtevala. Sodišče naj bi po uradni dolžnosti vneslo v izrek sodbe datum rojstva tožnikov ter ID znak ..., s čimer je bistveno kršilo določbe postopka.

3. Tožnika sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta že v tožbi jasno navedla, da sta v posledici prodajne pogodbe, ki sta jo dne 20.11.1990 sklenila z Gradbenim podjetjem ... (v nadaljevanju prodajna pogodba), s katero sta kupila atrijsko stanovanjsko hišo z oznako A-1 (v III. gradbeni fazi), zgrajeno na (sedanji) parceli (št. 8/9 in parceli) št. 8/23 k. o. X (v nadaljevanju parcela), pridobila ne le lastninsko pravico na hiši, ampak tudi pravico trajne uporabe na zemljišču, na katerem objekt stoji, ter zemljišču, ki mu služi za normalno uporabo. Pritožnika pa sta v odgovoru na tožbo ugovarjala, češ da tožnika (ker naj bi jima bilo tako kot Gradbenemu podjetju ... ob sklenitvi prodajne pogodbe dobro znano, da je bila lastnica parcele pokojna A. A.) trajne pravice uporabe na parceli nista dobila. Da naj bi tožnika po prodajni pogodbi pridobila pravice, ki jih zatrjujeta, je razvidno iz 4. in 5. člena le-te (glej prilogo A8). Na drugi strani pa trditvam pritožnikov, da naj bi bila ves čas lastnica predmetnega zemljišča (sedaj pokojna) A. A. (in po njej kot njena dediča onadva sama), ni moč slediti. Slednja je bila namreč (kot sta zatrjevala tožnika) razlaščena (oziroma je njena lastninska pravica prenehala), zemljišče pa je postalo družbena lastnina. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč časovno odmaknjenost relevantnega dogajanja, (lastninsko-pravne) značilnosti obdobja, v katerem se je to odvijalo, postopanje oseb (tudi A. A.), ki jih je vse to zadevalo, kot tudi druga relevantna dejstva, podalo (glej predvsem 14. – 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) sklop konkretnih medsebojno povezanih okoliščin, ki (skupaj) utemeljujejo zaključek, da je temu bilo tako. Razloge, na katere opozarja sodišče prve stopnje, pritožba neupravičeno označuje za presplošne oziroma neutemeljene(1). Na drugi strani pa se pritožnika sklicujeta na okoliščine(2), ki (upoštevaje s strani sodišča prve stopnje podane razloge) v pravilnost njunega stališča ne prepričajo. Kljub zadostnim s strani sodišča prve stopnje podanim razlogom pa velja izpostaviti še naslednje.

6. Da je bila v času sklenitve prodajne pogodbe na predmetni parceli do tretje gradbene faze s strani investitorja Gradbenega podjetja ... (p.o.) že zgrajena hiša, med pravdnima strankama ni bilo sporno. V skladu s prvim odstavkom 10. člena v obravnavanem obdobju veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ)(3) je na zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja ter na drugih območjih, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, lastninska pravica prenehala na podlagi odloka občinske skupščine. S takšnim odlokom se je (v skladu s srednjeročnim družbenim planom) določilo, katero zemljišče v mestu ali naselju mestnega značaja ali na območju namenjenem za kompleksno graditev, je stavbno zemljišče v družbeni lastnini. Lastninska pravica na zemljišču je prenehala, zemljišče pa je postalo družbena lastnina z dnem, ko je začel veljati takšen odlok(4) (glej drugi odstavek 10. člena ZSZ). Kako so se tovrstna stavbna zemljišča v družbeni lastnini nato oddajala za gradnjo(5), pa je bilo predvideno v 46. in nadaljnjih členih omenjenega zakona. V prvem odstavku 47. člena ZSZ je bilo izrecno določeno tudi, da stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja ter na območjih namenjenih za kompleksno graditev ni moč oddati v uporabo za gradnjo, če ni urejeno po določbah istega zakona. Tožnika sta v postopku na prvi stopnji (v zvezi s kupljeno atrijsko hišo) predložila tudi dne 5.2.1990 izdano lokacijsko dovoljenje (priloga A12), ki se v I. točki izreka sklicuje na Odlok o zazidalnem načrtu za del območja urejanja VS 3/2 Vič, ki ga je Skupščina Občine Ljubljana Vič-Rudnik sprejela 10. maja 1989 (priloga A51)(6). Dne 15.10.1990 pa je bil s strani Komisije za oddajo stavbnega zemljišča Sklada stavbnih zemljišč mesta Ljubljane(7) izdan sklep (glej prilogo A6), ki se sklicuje tudi na 46. člen ZSZ(8), s katerim je bila investitorju GP ... predmetna parcela(9) (v skladu z veljavnim prostorskim izvedbenim aktom za območje urejanja VS 3/2 Vič) oddana za gradnjo. Upoštevajoč okoliščine, ki jih upravičeno izpostavlja sodišče prve stopnje, tudi predhodno navedeno kaže na to, da je bil v zvezi s predmetnim zemljiščem očitno izpeljan postopek razlastitve (oziroma da je na njem prenehala lastninska pravica A. A.) in da je le-to prešlo v družbeno lastnino.

7. V skladu z drugim odstavkom 7. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami(10) se je s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za njeno redno uporabo. Temu ustrezna je bila vsebina 12. člena ZTLR(11), po kateri je imel lastnik stavbe (dokler je ta obstajala), ki je bila zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, pravico uporabe zemljišča, na katerem je bila stavba zgrajena, in zemljišča, namenjenega za njeno redno rabo. Z ozirom na vsebino pogodbe, ki sta jo tožnika sklenila s prodajalcem (investitorjem) Gradbenim podjetjem ... p.o., sta postala ne le lastnika stavbe, ampak (posledično) tudi imetnika/subjekta pravice uporabe na zemljišču (predmetne parcele). Pritožba se sklicuje na tretji odstavek 10. člena ZSZ, v skladu s katerim je pristojno sodišče v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti vpisalo družbeno lastnino na zemljišču, na katerem je lastninska pravica prenehala. Vendar pa ne upošteva, da zemljiška knjiga v obravnavanem obdobju ni opravljala funkcije (imela pomena), kot ga (znova) opravlja v današnjem (klasičnem) sistemu lastninskega (oziroma stvarnega) prava. Kot je to v okviru 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (in kot to izhaja iz same vsebine v tem obdobju veljavnega Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini(12)), vpis nepremičnin v družbeni lastnini in pravica uporabe na njih ni bil obvezen, niti ni imel konstitutivnih učinkov.

8. Iz predhodno omenjenih razlogov je v 20. točki podana (in prepričljivo obrazložena) ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta imela v času uveljavitve ZLNDL(13) na predmetni parceli pravico uporabe tožnika, pravilna. Zato se je v skladu z 2. členom omenjenega zakona(14) njuna pravica uporabe pretvorila v lastninsko pravico na zemljišču. Ker sta jo torej pridobila na omenjeni način, je vprašanje njune (ne)dobrovernosti oziroma obstoja drugih načinov izvirne pridobitve lastninske pravice na zemljišču (gradnja na tujem svetu(15) in priposestvovanje) za odločitev v tej zadevo brezpredmetno. Do obsežnega v zvezi s tem podanega pritožbenega utemeljevanja se zato pritožbeno sodišče ni opredeljevalo. Neutemeljen pa je tudi očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka. Če je podlaga za vpis pridobitve pravice sodna odločba, v njej navedba o rojstnem datumu osebe, v korist katere naj se vpis opravi, ni potrebna (glej tretji odstavek 31. člena ZZK-1(16), ki govori sicer o EMŠO, a ne more biti nič drugače glede rojstnega datuma). Ker gre torej za nepotreben podatek, je nerelevantno tudi dejstvo, da naj bi ga sodišče prve stopnje samo dodalo. V skladu z 12. členom ZZK-1 se nepremičnine v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom, pri čemer je v skladu s 4. točko prvega odstavka 3. člena istega zakona identifikacijski znak zemljiške parcele identifikacijska oznaka, kot je vpisana v zemljiškem katastru. Ker je v prvem odstavku 18. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN)(17) predvideno, da je identifikacijska oznaka parcele oznaka parcele v povezavi s šifro katastrske občine in ker je bila predmetna parcela že s strani tožnikov (v postavljenem zahtevku) opredeljena s tema dvema elementoma (torej parcelno številko in katastrsko občino), sta že sama podala njeno zadostno (z zakonom zahtevano) opredelitev(18). Oznaka (ID znak), ki jo je dodalo sodišče prve stopnje, je zgolj dodatna in zato nebistvena(19).

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP(20)). Zaradi neuspeha s pritožbo toženca sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnika sama krijeta svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): To velja za pritožbeno nasprotovanje ugotovitvam sodišča prve stopnje o (pravnih) značilnostih družbeno - lastninskega obdobja (na nepremičninskem področju), v katerem se je obravnavano dogajanje odvijalo (glej npr. 18. - 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), predvsem pa upoštevanju izpovedb prič B. B. in C. C., ki sta glede na svoje takratne funkcije, dogajanje (postopanje) v tovrstnih zadevah nedvomno dobro poznala (zaradi česar pritožbenemu očitku o presplošnosti njunih izpovedb ter dejstvu, da ne temeljijo na lastnih zaznavah, ni moč slediti).

Op. št. (2): V ta okvir sodi pojasnjevanje pritožnikov, da naj bi odlok o prenehanju lastninske pravice (na katerega nepredložitev oziroma neobstoj se pritožnika sklicujeta) izdala občinska skupščina Mestne občine Ljubljana in da naj bi, ker ga slednja kljub pozivu (kateri poziv ima pritožba točno v mislih, ni jasno; v IX. točki vloge z dne 14.2.2011 sta tožnika zaradi ugovora prvo toženke in drugo toženca o nečitljivosti pozvala tretje toženko k predložitvi originalne listine/sklepa Mestne občine Ljubljana, sklada stavbnih zemljišč) ni predložila, to (po mnenju pritožbe avtomatično) pomenilo, da ne obstaja. Podobno velja za očitani neobstoj trditev o tem, kdaj naj bi bil odlok o prenehanju lastninske pravice sprejet oziroma kdaj naj bi začel veljati ter da nobena stranka ni navedla ničesar o opravilih, ki bi jih bilo potrebno izvesti po relevantnem Zakonu o stavbnih zemljiščih (11. - 28. člen). Pojasnjevanje tožnikov o izvedenih opravilih bi bilo potrebno zgolj v primeru, če bi toženca konkretno (in pravočasno v postopku na prvi stopnji) ugovarjala, da takšna opravila niso bila opravljena. To pa ni razvidno (njuna trditev, podana v pripravljalni vlogi z dne 22.8.2012, češ da Gradbeno podjetje ... kot tožena stranka v pravdi P 2904/2008, o tem navedb ni podalo, v tem oziru prav gotovo ni zadostna). Očitno neprepričljiv je pritožbeni argument, da naj bi ne-izdajo odloka o prenehanju lastninske pravice dokazovala B. izjava (na katerem mestu v okviru svoje izpovedbe naj bi slednji podal izjavo o naknadno vloženi prošnji GP ..., iz zapisnika o njegovem zaslišanju z dne 21.10.2015 tudi sicer ni razvidno) o naknadno vloženi prošnji še za tri objekte (saj da nepremičnine A. A. prvotno niso bile mišljene kot del naselja). Iz omenjene izjave (tudi če bi bila v omenjeni obliki res podana) takšnega izrecnega zaključka, kot ga naredi pritožba, prav gotovo ni moč narediti. V celoti neizkazano je nadalje (tudi sicer premalo konkretizirano) pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi drugotožnik z zvezami, ki naj bi jih glede na svoj položaj imel, izposloval gradbeno dovoljenje za gradnjo na nerazlaščeni zemlji.

Op. št. (3): Uradni list SRS, št. 18/1984, s kasnejšimi spremembami Op. št. (4): S tem dnem pa je občina na zemljišču pridobila pravico upravljanja (drugi odstavek 10. člena ZSZ).

Op. št. (5): O čemer je (kot izhaja iz drugega odstavka 46. člena ZSZ) odločala komisija za oddajo stavbnega zemljišča (ki jo je imenoval upravni odbor Sklada stavbnih zemljišč).

Op. št. (6): Uradni list SRS, št. 20/89 Op. št. (7): V zvezi s sklepom istega organa z dne 4.1.1990 (priloga A7).

Op. št. (8): Le-ta v prvem odstavku kot „prejemnike“ takšnega za gradnjo predvidenega zemljišča na prvem mestu navaja temeljne (in druge) organizacije združenega dela.

Op. št. (9): Prej parcela št. 1840/10 k. o. Y (glej odločbo Mestne geodetske uprave Ljubljana z dne 27.12.1990 v prilogi A19).

Op. št. (10): Uradni list SRS 19/76, s kasnejšimi spremembami Op. št. (11): Uradni list SFRJ, št. 6/80, s kasnejšimi spremembami Op. št. (12): Uradni list SRS, št. 43/73 Op. št. (13): Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS 44/1997, s kasnejšimi spremembami Op. št. (14): Torej po samem zakonu.

Op. št. (15): V zvezi s slednjim sodišče prve stopnje (ob sklicevanju na vsebino 24. člena ZTLR) v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi sicer ugotavlja, zakaj v konkretnem primeru (zaradi obstoja družbene lastnine) ni prišel v poštev.

Op. št. (16): Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami Op. št. (17): Zakon o evidentiranju nepremičnin, Uradni list RS, 47/2006, s kasnejšimi spremembami Op. št. (18): Glej tudi VSL sodbo II Cp 2473/2014 z dne 10.12.2014 Op. št. (19): Vse komponente ID znaka so namreč vsebovane v označbi, ki sta jo podala že sama tožnika.

Op. št. (20): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.