Jedro

Če sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne upošteva, da je obdolženec med postopkom umrl, bodisi da je podatek spregledalo ali zato, ker zanj ni vedelo, to pomeni kršitev temeljne procesne predpostavke, da je kazenski postopek mogoče voditi le zoper živega obdolženca, s tem pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 139. členom ZKP. Na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče zato postopek ustavi.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se kazenski postopek zoper M.P., obtoženega, da je: a) skupaj z D.V. vzel drugemu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilastita, tatvino pa sta storila na posebno predrzen način, s tem da sta se dne 20.8.1996 popoldan, potem ko sta skupaj posedala pred bifejem S.K. na R. ulici v N.G. in se dogovorila glede izvedbe tatvine, odšla do trgovine A. na Ulici G.b. in vanjo vstopila tako, da se je V. zadrževal ob prodajnem pultu ob vhodu v trgovino, kjer si je ogledoval plastenke s tekočim gnojilom, P. pa po poprejšnjem dogovoru v tistem času zvabil prodajalko v sosednji prostor trgovine in takrat je V. izkoristil njeno odsotnost, stopil za prodajni pult, kjer je iz odprte torbice, ki se je nahajala pod pultom, odvzel črno usnjeno denarnico, v kateri je bilo 3.800 SIT in črn usnjen etui, v katerem je bila kreditna kartica A., čekovna kartica banke N., osebna izkaznica in potrdilo o državljanstvu, vse na ime A.C. ter sedem bianco čekov, čeprav bi ga prodajalka lahko vsak trenutek zasačila, ter s plenom zapustil trgovino, takoj za njim pa je iz trgovine šel tudi P., s katerim sta se dobila pred C.P. ter si tako na škodo lastnice A.C. predmete protipravno prilastila; b) napravil kriv vrednostni papir ter ga uporabil kot pravega s tem, da je v menjalnici G. izpolnil ček za znesek 13.000 SIT, na dan 20.8.1996, ki je bil pridobljen v prostoru in času, opisanem pod točko I/a izreka sodbe ter ga podpisal s svojim imenom in priimkom in istega dne v menjalnici G. na K. ulici v N.G. vnovčil kot pravega, s čimer naj bi storil pod točko a) kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ ter pod točko b) kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena KZ na podlagi 139. člena ZKP u s t a v i. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice proračun.

Obrazložitev

S prvostopenjsko sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil obtoženi M.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let; oproščen pa je bil obtožbe kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic po tretjem odstavku 250. člena KZ. Višje sodišče v Kopru je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obtoženega M.P. spoznalo za krivega tudi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 250. člena KZ, mu za to dejanje v okviru pogojne obsodbe določilo kazen štiri mesece zapora, nato pa izreklo ob upoštevanju obeh določenih kazni enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 139. členom ZKP. Predlagala je, da Vrhovno sodišče kazenski postopek zoper obtoženega M.P. ustavi, ker iz podatkov spisa izhaja, da je med postopkom na drugi stopnji dne 17.9.2004 umrl, te okoliščine pa drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo, ker zanjo ni vedelo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 139. členu ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, to je od njegove uvedbe do pravnomočnosti odločbe. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Če sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne upošteva, da je obdolženec med postopkom umrl, bodisi da je podatek spregledalo ali zato, ker zanj ni vedelo, tako kot v obravnavanem primeru, to pomeni kršitev temeljne procesne predpostavke, da je kazenski postopek mogoče voditi le zoper živega obdolženca, s tem pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 139. členom ZKP.

Tako procesno kršitev v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja vrhovna državna tožilka. Iz izpiska iz matične knjige umrlih UE N.G. z dne 18.4.2005 izhaja, da je obtoženi M.P. dne 17.9.2004 umrl. Sodišče druge stopnje za to okoliščino v času odločanja na drugi stopnji ni vedelo, zato kazenskega postopka zoper obtoženca ni ustavilo, kar bi sicer moralo storiti. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti in uveljavljano procesno kršitev odpravilo tako, da je uvodoma navedeno pravnomočno sodbo, s katero je bil M.P. obsojen, spremenilo in kazenski postopek zoper obtoženca na podlagi 139. člena ZKP ustavilo.

Glede na takšen izid kazenskega postopka je bilo skladno z določbami prvega odstavka 96. člena in 98.a člena ZKP odločeno, da stroški kazenskega postopka v navedenem obsegu, potebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.