Jedro

Določba 195. člena OZ namreč varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je bil ob prejemu le - te pošten. V skladu z enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, pa je lahko pošten le tisti prejemnik odškodnine, ki se glede na okoliščine primera ni zavedal in tudi ni mogel zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in III. izreka potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 164648/2013 z dne 16. 10. 2013, ostane v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki (kot dolžnici, v nadaljevanju: toženki) naloženo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki (kot upnici, v nadaljevanju: tožnici) znesek v višini 17.689,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 13.392,48 EUR od dne 13. 9. 2013 dalje do plačila in od zneska v višini 4.296,56 EUR od dne 15. 10. 2013 dalje do plačila ter ji povrne stroške izvršilnega postopka v višini 42,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 10. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka). V preostalem delu, s katerim je bilo toženki naloženo, da tožnici v roku 8 dni plača zakonske zamudne obresti od zneska v višini 4.296,56 EUR za obdobje od dne 13. 9. 2013 do dne 14. 10. 2013 ter sodno odmerjene stroške izvršilnega postopka v višini 1,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 10. 2013 dalje do plačila, je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o izvršbi razveljavilo ter ga v delu, ki se nanaša na plačilo zneska v višini 694,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 9. 2013 dalje do plačila, zavrglo (točka II. izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje s citirano sodbo odločilo še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 464,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper točki I. in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico. Bistvo pritožbene graje je, da reforma revizijskega postopka, uveljavljena z novelo ZPP-D, ki je vpeljala institut dopuščene revizije, bistveno vpliva na pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje. Navedena zakonska novela je namreč strankam v postopkih, kjer vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000,00 EUR, omogočila vložitev revizije le v primeru objektivnega pomena zadeve za pravni red, saj je institut dopuščene revizije primarno namenjen zasledovanju objektivne koristi za pravni red, torej cilju, ki presega pomen konkretne zadeve in šele subsidiarno vprašanju, ali je v konkretni zadevi sodišče odločilo pravilno. Ob taki omejitvi pa je nujno potrebno razlikovati med obvestilom nasprotne stranke o vloženi reviziji in obvestilom nasprotne stranke o vložitvi predloga za dopustitev revizije. Slednje potrjuje tudi sodna praksa, na katero se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, saj iz le - te izhaja, da šele informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero prejemnika in mu hkrati nalaga breme, da prejetega zneska še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. Posledično prejemnik plačila v postopku dopuščene revizije ni v enakem položaju, kot prejemnik plačila v postopku dovoljene revizije, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč v bistveno slabšem položaju, saj je z dejstvom vložitve predloga za dopustitev revizije seznanjen šele s sprejemom revizije v odgovor, kateri je priložen tudi predlog nasprotne stranke in sklep Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi revizije. V vmesnem času pa noben predpis stranki ne nalaga dolžnega aktivnega ravnanja v smeri raziskovanja morebitne vložitve predloga nasprotne stranke za dopustitev revizije, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Razlogi sodišča prve stopnje v tej zvezi, da tožnica toženki izkustveno gledano ne bi kar tako navedla, da je vložila predlog za dopustitev revizije, pa so nezadostni in jih ni mogoče preizkusiti. Celo nasprotno tožnica, kakor tudi druge pravne osebe z enako dejavnostjo, pri poslovanju tretjim osebam posredujejo številne informacije, ki so pogosto brez dejanske in pravne osnove ter jih posledično ne gre jemati resno, dokler jih ni mogoče objektivno preveriti. Toženka je bila tako o vložitvi revizije dejansko obveščena šele dne 5. 5. 2011 in komaj od tega dne dalje je morala računati s tem, da bo morda podlaga za plačilo že izplačane odškodnine odpadla. Vse do takrat pa je bila toženka v dobri veri in je do tega dne upravičeno porabljala prejeti denar in ga tudi v celoti porabila, zato za vračilo morebitne koristi odgovarjala po obogatitvenem, in ne vrnitvenem principu. V nadaljevanju obravnavana pritožba navaja, da morebitna vložitev revizije ni bila in ni mogla biti tema pogovora med toženko in njenim pooblaščencem na razgovoru z dne 17. 5. 2010, saj revizija tedaj še ni bila vložena. Tema pogovora bi tako lahko bil le tožničin predlog za dopustitev revizije, o katerem pa pooblaščenec toženki ni mogel dati nobenih informacij, saj s predlogom ni razpolagal. Pooblaščenec je tako toženki lahko dal le informacijo, da je dopuščenih revizij malo in da je možnost uspeha s tem izrednim pravdnim sredstvom mala. Toženka kot 71 let stara upokojenka, ki je pred upokojitvijo delala kot prodajalka, pa kot povprečen pravno neizobražen človek tudi ni mogla biti seznanjena s samim postopkom revizije in njegovimi pravnimi posledicami. V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka pritožba še dodaja, da mora poleg vedenja o vložitvi revizije, na strani prejemnika plačila obstajati tudi vedenje, da nasprotna stranka plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, saj ji tako nalaga pravni red. V danem primeru pa toženka ni podala nobene zahteve za izvršitev pravnomočno dosojenega zneska, iz dopisa tožnice z dne 10. 5. 2010 pa tudi ni razvidno, da odreja nakazilo v izogib izvršbi.

3. Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih in s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne povzema vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kolikor se z njimi izrecno ne strinja, in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6. Pregled zadeve pokaže, da je toženka dne 22. 5. 2005 padla pri hoji po dvoriščnih stopnicah stanovanjske hiše, katere lastnica je zavarovanka toženke, in sicer tako, da je stopila na ročaj lopate, ki je bila odložena na stopnicah, pri čemer se je telesno poškodovala. Tožnica je toženkinemu predpravdnemu zahtevku delno ugodila in toženki dne 30. 8. 2006 nakazala nesporni del odškodnine v skupni višini 302.058,00 SIT (1.260,47 EUR), preostanek zahtevane odškodnine pa je toženka uveljavljala s tožbo v pravdnem postopku, ki se je naposled pravnomočno končal s sodbo sodišča druge stopnje, opr. št. I Cp 187/2010 z dne 17. 3. 2010 (priloga spisa B10). V skladu z navedeno sodbo je tožnica toženki dne 10. 5. 2010 izplačala odškodnino v višini 10.490,42 EUR, zakonske zamudne obresti za čas od 5. 9. 2006 do 10. 5. 2010 v višini 4.284,40 EUR, stroške pravdnega postopka v višini 2.902,06 EUR in zakonske zamudne od stroškov postopka v višini 12,16 EUR, skupaj 17.686,04 (pravilno 17.689,04 EUR). Tožnica je toženko in njenega pooblaščenca o izplačilu navedenega zneska obvestila z dopisom z dne 10. 5. 2010 (priloga spisa B11) ter ju hkrati obvestila, da je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije, pri čemer si v primeru uspeha z izrednim pravnim sredstvom pridružuje pravico zahtevati vračilo izplačanega zneska. Tožničinemu predlogu za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom, opr. št. II DoR 277/2010 z dne 31. 3. 2011 (priloga spisa B14), nato vloženi reviziji pa s sodbo, opr. št. II Ips 299/2011 z dne 2. 7. 2013 (priloga spisa B15), s katero je tožbeni zahtevek tožnice (v tem postopku toženke) v celoti zavrnilo kot neutemeljen in odločilo, da je dolžna toženki (v tem postopku tožnici) povrniti še skupno 694,30 EUR pravdnih, pritožbenih in revizijskih stroškov postopka. Na podlagi citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS tožnica v predmetnem pravdnem postopku zahteva povrnitev stroškov priznanih s sodbo Vrhovnega sodišča RS in zneska izplačanega na podlagi spremenjene sodbe sodišča druge stopnje, v skupni višini 18.383,34 EUR (17.689,04 EUR + 694,30 EUR) s pripadki.

7. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, pri čemer obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Izjemo od navedenega splošnega pravila predstavlja določba 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. V skladu z avtentično razlago citiranega člena, se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena (Uradni list RS, št. 32/2004 z dne 2. 4. 2004).

8. Glede na opisano dejansko stanje se kot bistveno za odločitev v zadevi pokaže vprašanje, ali je bila toženka ob prejemu zneska, izplačanega na podlagi sodbe sodišča druge stopnje, opr. št. I Cp 187/2010 z dne 17. 3. 2010, dobroverna ali ne oziroma ali je veljala za poštenega prejemnika. Določba 195. člena OZ namreč varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je bil ob prejemu le - te pošten. V skladu z enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, pa je lahko pošten le tisti prejemnik odškodnine, ki se glede na okoliščine primera ni zavedal in tudi ni mogel zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage(1). V kolikor pa je pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstajala, toda pozneje odpadla (kot je to v obravnavanem primeru), pa je odločilna oškodovančeva zavest o taki možnosti.

9. Nesporno je, da je tožnica toženko z dopisom z dne 10. 5. 2010, s katerim jo je obvestila o nakazilu zneska v višini 17.689,04 EUR tudi izrecno opozorila, da je (oziroma bo, saj je bil predlog za dopustitev revizije dejansko vložen dne 12. 5. 2010, priloga spisa B13) zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije in da si v primeru uspeha z izrednim pravnim sredstvom pridružuje pravico uveljavljati vračilo izplačanega zneska. Toženka se je tako v času prejema spornega zneska nedvomno morala zavedati možnosti, da lahko Vrhovno sodišče RS tožničinemu predlogu za dopustitev revizije ugodi in da lahko tožnica nato v postopku z izrednim pravnim sredstvom uspe, ter da bo posledično zaradi odpadle pravne podlage dolžna prejeti znesek vrniti.

10. To velja tako v primeru postopka dovoljene revizije, kjer je revizija po predhodnem preizkusu nemudoma vročena nasprotni stranki (toženki) v odgovor, kakor tudi v primeru postopka dopuščene revizije. V slednjem je nasprotna stranka z vložitvijo predloga za dopustitev revizije in s sklepom Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi revizije res seznanjena šele s sprejemom revizije v odgovor, kot to opozarja pritožba, kar pa njene zavesti o možnosti uspeha nasprotne stranke z izrednim pravdnim sredstvom ne zmanjšuje. To še posebej velja v primeru, ko je stranka hkrati s sprejemom nakazila obveščena o (nameravani) vložitvi predloga za dopustitev revizije. Revizija ji je namreč v tem primeru vročena v odgovor le nekoliko kasneje kot v postopku dopuščene revizije, saj sta roka za vložitev dovoljene revizije oziroma predloga za dopustitev revizije enaka, in sicer 30 dni od vročitve prepisa sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 367b. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije pa mora stranka revizijo vložiti v 15 dneh od vročitve sklepa Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP). V obeh primerih se nato izvod dovoljene oziroma dopuščene revizije (skupaj s predlogom za dovolitev revizije in sklepom Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi revizije) vroči nasprotni stranki v odgovor (375. člen ZPP), zato je slednja z dejstvom vložitve dopuščene revizije, v primerjavi z dejstvom vložitve dovoljene revizije, seznanjena le toliko kasneje, kot je to potrebno za odločitev Vrhovnega sodišča RS o strankinem predlogu za dopustitev revizije. Prejemnik plačila na podlagi v revizijskem postopku izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje, je tako v obeh revizijskih postopkih v relativno enakem položaju, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe v smeri, da je novela ZPP-D, ki je uvedla institut dopuščene revizije, bistveno vplivala na pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, neutemeljene. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je institut dopuščene revizije res primarno namenjen zasledovanju objektivne koristi za pravni red, torej cilju, ki presega pomen konkretne zadeve, kot to opozarja pritožba, saj je pravno-formalni učinek obeh revizijskih postopkov v končni fazi enak. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da je tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti v smislu 195. člena OZ ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil slednji dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je lahko (glede na okoliščine konkretnega primera) odločilen trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen(2). V konkretnem primeru pa je bila toženka o nameri tožnice, da vloži izredno pravno sredstvo nedvomno obveščena že z dopisom z dne 10. 5. 2010, pri čemer ni bistveno ali je bil predmetnemu dopisu priložen tožničin predlog za dopustitev revizije ali ne.

11. Za odločitev v zadevi tako ni bistveno, da je toženka revizijo tožnice prejela šele dne 5. 5. 2011, saj je bila z dejstvom vložitve predloga za dopustitev revizije seznanjena že s sprejemom dopisa z dne 10. 5. 2010, s pomenom tega procesnega dejanja pa najkasneje dne 17. 5. 2010, ko se je na poziv svojega pooblaščenca zglasila v njegovi odvetniški pisarni. Iz izpovedbe toženke na naroku za glavno obravnavno z dne 1. 4. 2014 namreč izhaja, da se je s svojim pooblaščencem pogovarjala o tem, kaj vložitev revizije (oziroma predloga za dopustitev revizije) pomeni, pri čemer pa možnosti uspeha tožnice s tem pravnim sredstvom ni jemala resno. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da so pritožbene navedbe v smeri, da je toženka o razgovoru z dne 17. 5. 2010 izpovedovala skoraj štiri leta po samem dogodku in da kot 71 letna upokojenka ni mogla razumeti pomena vloženega izrednega pravnega sredstva, neutemeljene, saj toženka ob zaslišanju ni zatrjevala, da se teme pogovora ne spomni več, celo nasprotno je o tem določno izpovedala, prav tako pa ni zatrjevala, da ni razumela pravnih posledic tožničinih dejanj, temveč le, da jih ni jemala resno. Zakaj ne, toženka ne pojasni, pavšalne pritožbene navedbe v smeri, da tožnica, kakor tudi druge pravne osebe z enako dejavnostjo, pri poslovanju tretjim osebam posredujejo številne informacije, ki so pogosto brez dejanske in pravne osnove ter jih posledično ne gre jemati resno, dokler jih ni mogoče objektivno preveriti, pa dolžnega skrbnega ravnanja toženke ne zmanjšujejo. Tako ni dvoma, da je bila toženka seznanjena s tem, da si tožnica prizadeva pravnomočno sodbo, na podlagi katere je bilo izvršeno plačilo, izpodbiti v revizijskem postopku, zato je lahko tudi kot pravni laik sklepala, da postopek še ni povsem končan. V kolikor pa pravnih posledic tožničinega predloga res ni razumela, pa bi se bila dolžna pri svojem pooblaščencu pozanimati o vseh pravnih posledicah revizije, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje. Vse pritožbene navedbe v tej smeri so tako neutemeljene.

12. V skladu z navedenim sodišče druge stopnje zaključuje, da bi toženka vse od obvestila z dne 10. 5. 2010, pa do prejema sodbe Vrhovnega sodišča RS, morala s prejetim denarjem ravnati tako, da ga ne bi (v celoti) porabila na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi(3). Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da toženka ob prejemu obvestila še ni razpolagala s tožničinim predlogom za dopustitev revizije, saj ga je prejela šele z vročitvijo revizije v odgovor, niti statistična možnost tožnice, da z izrednim pravnim sredstvom uspe. Pa tudi v kolikor bi bila tožnica s predlogom za dopustitev revizije neuspešna, je že samo dejstvo, da je vedela za vložitev predloga za dopustitev revizije narekovalo določeno skrbnost toženke v smeri, da se pozanima o uspehu tožnice s predlogom, saj je bila od tega odvisna njena dobra vera. Sodna praksa(4) in pravna teorija(5) sta namreč zavzeli enotno stališče, da kadar stranka na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa nasprotno stranko obvesti, da namerava vložiti revizijo in plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to že samo po sebi izključuje dobro vero stranke, ki je plačilo prejela, zato je na njej, da to dobro vero ohrani in dokaže. Toženka je dopis tožnice z dne 10. 5. 2010 nesporno prejela dne 15. 5. 2010 in se je od tedaj naprej morala zavedati možnosti, da lahko pravna podlaga za prejeto plačilo, v primeru dopustitve revizije in uspeha tožnice z njo, odpade. Stranka, ki ve za takšno možnost pa mora še posebno skrbno ravnati s prejetim denarjem in ga ne sme porabiti, saj ga je dolžna v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago tudi vrniti.

13. Prav tako je sodišče druge stopnje prepričano, da je toženka izplačilo zneska v višini 17.689,04 EUR opravila izključno zato, da bi se izognila izvršbi, saj jo je k temu zavezovala pravnomočna sodna odločba. V nasprotnem primeru bi bila namreč tožnica dolžna trpeti še nadaljnje zakonske zamudne obresti in stroške morebitnega izvršilnega postopka. Navedeno stališče potrjuje tudi dejstvo, da je tožnica takoj po plačilu navedenega zneska vložila predlog za dopustitev revizije in si hkrati s plačilom pridržala pravico zahtevati plačano nazaj(6).

14. Toženka tako ob prejemu in porabi izplačane odškodnine ni bila v dobri veri, saj se je glede na okoliščine primera morala zavedati možnosti, da lahko v nadaljevanju odpade pravna podlaga za prejeto plačilo, zato za vračilo izplačanega zneska odgovarja po vrnitvenem in ne obogatitvenem principu, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

15. Toženka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, brez vsebinske utemeljitve, zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Glede na obrazloženo in dejstvo, da višina tožničine terjatve in z izpodbijano sodbo dosojeni tek zakonskih zamudnih obresti nista pritožbeno sporna, je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013. Op. št. (2) : Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 371/2006 z dne 11. 12. 2008. Op. št. (3) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 731/2007 z dne 23. 6. 2010. Op. št. (4) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 532/2009 z dne 8. 4. 2010. Op. št. (5) : Aleš Galič: Kdaj je prejeto mogoče obdržati - neupravičena obogatitev in 195. člen OZ, Odvetnik št. 4, letnik 2003. Op. št. (6) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013.