Jedro

Pri verižni kompenzaciji gre za odpust dolga, zato do odpusta obveznosti in s tem tudi do veljavne verižne kompenzacije ne more priti, če obveznost ob času podpisa še ni nastala oziroma je bil račun izdan šele kasneje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom št. DT 4295-0072/11-1-08021-26-PO z dne 25. 1. 2011 odločil, da se zoper družbo A. d.o.o., kot davčno dolžnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska davčnih obveznosti na podlagi izpisa odprtih postavk z dne 16. 12. 2010 po računu št. 20100093-delno z dne 16. 12. 2010 v znesku 7.742,52 EUR z rubežem terjatev, ki jih ima do tožnika, družbe B. d.d. Pri tem je dolžnici prepovedal razpolaganje s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožniku pa naložil, da plača zarubljeni znesek dolga. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da davčni dolžnik, kot je razvidno iz knjigovodskih evidenc davčnega organa, ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v seznamu izvršilnih naslovov. Prvostopenjski organ je zato skladno s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Pojasni da, kot je razvidno iz pridobljene dokumentacije, obstajajo terjatve, ki jih ima davčni dolžnik do tožnika v skupnem znesku 10.764,16 EUR, ter da se davčna izvršba opravi z rubežem dela dolžnikovih terjatev v višini 7.742,52 EUR na podlagi izpisa odprtih postavk z dne 16. 12. 2010. Nato se sklicuje še na 152., 94. in 173. člen ZDavP-2. Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil ugovor, ki ga je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-29-237/2011-4 z dne 27. 12. 2012 zavrnilo. Kot ugotavlja drugostopenjski organ, v zadevi ni sporno, da je davčni dolžnik tožniku dne 16. 12. 2010 izstavil račun št. 20100093 v višini 10.764,16 EUR, ki ga je tožnik popravil in datum plačila spremenil na 16. 3. 2011. Iz priložene naročilnice je namreč razvidno, da je rok plačila 90 dni po dobavi. Kot dokaz, da je bila obveznost v višini 10.161,00 EUR plačana, je predložil predlog verižne kompenzacije, ki je bila podpisana 4. 3. 2010, kar je prej, kot je bil dogovorjen rok plačila po verižni kompenzaciji. Drugostopenjski organ nato pojasnjuje naravo verižne kompenzacije in se sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ-1). Meni, da gre pri tem za vrsto sporazumov o odpustu dolgov in ne za pobotanje po določbah OZ-1, saj vzajemnost, kot ena od predpostavk, ni izpolnjena. Do prenehanja obveznosti vsakega udeleženca verižne kompenzacije (ne da bilo izvedeno plačilo) pride lahko samo tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. V tem primeru pa verižna kompenzacija ni bila sklenjena v celoti, kar kaže, da medsebojne terjatve niso bile zaprte in sporna obveznost ni prenehala. Dodaja še, da tožnik ne more odpustiti obveznosti, ki še ni zapadla v plačilo oziroma obveznosti, za katero sploh še ni bil izstavljen račun. Tožnik pa tudi ni mogel davčnemu dolžniku odpustiti dolga dne 16. 3. 2011, kot izhaja iz upravnih spisov, kajti tedaj je bila terjatev že zarubljena (z dnem 3. 2. 2011). Sklicuje se še na 144. člen ZDavP-2 in dodaja, da v času, ko je bil izdan izpodbijani sklep, nad tožnikom še ni bil začet stečajni postopek.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo. V njej navaja, da je dne 26. 3. 2010 z naročilnico davčnemu dolžniku naročil izvedbo asfalterskih del. Za dela je davčni dolžnik pripravil obračunski list za 10.764,16 EUR in dne 16. 12. 2010 izstavil račun št. 20100093 v višini 10.764,16 EUR. Tožnik je račun potrdil, plačal pa ga je že pred izstavitvijo dne 13. 4. 2010 z verižno kompenzacijo, ki je bila podpisana 4. 3. 2010 za znesek 10.161,00 EUR. Plačilo je bilo izvedeno prej, kot je bil dogovorjen rok plačila po verižni kompenzaciji. To pomeni, da znesek še ni zapadel v plačilo, čeprav je bil že poravnan. Za plačilo je ostala razlika v višini 603,16 EUR, za katero se je tožeča stranka zavezala k plačilu ob zapadlosti. Terjatev, ki jo ima tožnica do davčnega dolžnika, ki še ni bila plačana, je zato bistveno nižja od zneska, ki ga tožena stranka terja. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da je verižna kompenzacija pravni posel, za katerega veljajo določbe obligacijskega prava, zavezuje pa od trenutka, ko pogodbo o verižnem pobotu potrdijo vse stranke. V obravnavanem primeru pa iz predloženega predloga verižne kompenzacije ni razvidno, da bi ga potrdile vse stranke in so zato medsebojne terjatve ostale odprte. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka v zvezi z odgovorom na tožbo vztraja pri navedbah in dodaja, da ni potrebno, da stranka verižne kompenzacije podpiše večkrat. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru ni sporno, da je davčni dolžnik tožniku dne 16. 12. 2010 izdal račun za storitve (polaganje asfalta) za znesek 10.764,16 EUR. Prav tako ni sporno, da je tožnik ta račun potrdil. Ne glede na navedeno je tožnik tako v postopku kot v tožbi zatrjeval, da terjatev po računu z dne 16. 12. 2010 ne more biti predmet davčne izvršbe, ker je v večjem delu prenehala, in sicer na podlagi verižne kompenzacije z dne 13. 4. 2010 (torej že pred izdajo računa).

Ker gre pri verižni kompenzaciji glede na določbe obligacijskega prava za odpust dolga, kar navaja tudi drugostopenjski organ, tudi po presoji sodišča do odpusta obveznosti in s tem tudi do veljavne verižne kompenzacije ne more priti, če obveznost ob času podpisa (tožnik je namreč priložil listino o verižni kompenzaciji na dan 13. 4. 2010 za znesek 10.161,00 EUR) še ni nastala oziroma je bil račun izdan šele kasneje (16. 12. 2010). S tem tožeča stranka izvedbe zatrjevane verižne kompenzacije glede terjatve po računu št. 20100093 z dne 16. 12. 2010 in s tem smiselno tega, da terjatev ne obstoji, ni dokazala. Čim je pa tako, je odločitev, da se davčna izvršba opravi z rubežem terjatve po računu z dne 16. 12. 2010 pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glede tožbenih navedb, da je tožnik z naročilnico davčnemu dolžniku dne 26. 3. 2010 naročil izvedbo asfalterskih del, za katera je bil nato dne 16. 12. 2010 izdan račun v višini 10.764,16 EUR, ki ga je že poravnal (z verižno kompenzacijo) še pripominja, da ob takem dejanskem stanju davčni dolžnik ne bi mogel izkazovati odprte terjatve do tožnika v navedenem znesku. Ob tem pa tudi ni nepomembno, da iz predloga verižne kompenzacije, ki se nahaja v upravnih spisih ni razvidno, da bi ga potrdile vse stranke.

Sicer pa se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi zavrača tudi sodišče, v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).