Jedro

Ravno posebno premoženje toženca je tisto, ki je odločilno vplivalo na večji delež toženca na skupnem premoženju. ZZZDR namreč postavlja zakonsko domnevo v prvem odstavku 59. člena, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, lahko pa dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Toženec je to uspel dokazati in je njegov delež na skupnem premoženju ustrezno večji ravno za toliko, kolikršen odstotek v sorazmerju do celotne vrednosti predstavlja njegovo posebno premoženje, vloženo v skupno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica solastnica do 2/5 nepremičnin, vpisanih v vl.št... k.o..., ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Sodišče druge stopnje je sprejelo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, spremenilo pa je delež pravdnih strank na skupnem premoženju in je tožeči stranki dosodilo delež 45/100, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer določb prvega in drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR). Sodiščema očita, da nista upoštevali vseh za prispevanje k nastanku skupnega premoženja bistvenih okoliščin. Opozarja na toženčev redni in znatni zaslužek s čebelarjenjem in na podatke v spisu o tem. Toženec je podedoval znesek 6200 DEM, kar je njegovo posebno premoženje, ki ga je vložil v gradnjo hiše in torej v skupno premoženje, zaradi česar je njegov delež na slednjem bistveno večji. Pooblaščenka toženca ponuja preračun dohodka od čebel in podedovanega premoženja v primerjavi s povprečnimi dohodki tožnice. Ob predpostavki, da so bili dohodki obeh pravdnih strank približno enaki, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede dohodka od avtoprevozništva in bi bile potrebne posebne poizvedbe o tem. Toženčev večji delež je ovrednoten znatno prenizko, tožničin pa je bistveno previsok. Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev v novo sojenje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala ugotovitev, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve postopka in teh ni dovoljeno izpodbijati v revizijskem postopku (tretji odstavek 385. člena ZPP). Te ugotovitve so bile: - obseg skupnega premoženja pravdnih strank ni sporen; gre za nepremičnine vl.št... k.o... (stanovanjska hiša, njiva in gozd); - pravdni stranki sta k nastanku skupnega premoženja v delu in z dohodki iz delovnega razmerja prispevali enako; - sredstva iz kupnine za prodano stanovanje in sredstva iz pridobljenih kreditov sta pravdni stranki prispevali v enakem deležu; - fizična pomoč je bila nudena obema pravdnima strankama enako; - toženec je v skupno premoženje prispeval dohodek od čebelarjenja, vendar ne gre za upoštevanja vredno premoženje; pri čebelarjenju mu je pomagala tudi tožnica; - dohodek iz čebelarjenja je enakovreden tožničini skrbi za gospodinjstvo in za otroke; - toženec je podedoval znesek 3,800.000,00 takratnih din (protivrednost približno 6200 DEM), ki jih je vložil v skupno premoženje in je zato njegov delež višji; - ta delež predstavlja približno 10% vrednosti skupnega premoženja; - tožnica ni uspela dokazati, da sta pravdni stranki vlagali sredstva v adaptacijo hiše toženčeve matere, zato ni mogoče podedovanega premoženja iz zapuščine po toženčevi materi upoštevati kot prispevek obeh zakoncev v skupno premoženje.

Opisane ugotovitve ne dopuščajo nobenega dvoma o tem, da sta sodišči pravilno upoštevali določila 59. člena ZZZDR. Pri ugotavljanju deležev pravdnih strank na skupnem premoženju sta sodišči upoštevali dohodke vsakega zakonca, skrb za varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del in njune prispevke iz naslova posebnega premoženja. Ravno posebno premoženje toženca je tisto, ki je odločilno vplivalo na večji delež toženca na skupnem premoženju. ZZZDR namreč postavlja zakonsko domnevo v prvem odstavku 59. člena, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, lahko pa dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Toženec je to uspel dokazati in je njegov delež na skupnem premoženju ustrezno večji ravno za toliko, kolikršen odstotek v sorazmerju do celotne vrednosti predstavlja njegovo posebno premoženje, vloženo v skupno premoženje. To je 10% in je zato razmerje med deleži pravdnih strank 45:55, razlika je večji delež toženca.

Preračun, ki ga ponuja revizija, predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev. Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na ponujeni obračun vrednosti skupnega premoženja (hiše) v DEM.

Neutemeljen je očitek v reviziji, da sodišči nista upoštevali toženčevega dohodka od čebelarjenja. Okoliščina, da je bil toženec avtoprevoznik, je bila upoštevana, saj sta sodišči ugotovili, da so bili dohodki pravdnih strank iz delovnega razmerja približno enaki. Revizija ne zatrjuje nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, terja pa drugačno oceno dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljen revizijski razlog in zato ne terja odgovora.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizijsko sodišče je presodilo, da je bilo materialno pravo za presojo v tej zadevi pravilno uporabljeno in je zato neutemeljeno revizijo moralo zavrniti (393. člen ZPP).

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo terjala ugotovitev enakih deležev na skupnem premoženju, sama pa revizije ni vložila. Trditve in pojasnila, ki jih ponuja, niso z ničimer prispevala k odločitvi o utemeljenosti revizije, zato tožeča stranka tudi ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo (154. člen v zvezi s 166. členom ZPP).