Jedro

Po ZIKS, ki je izrecno urejal obseg in način vrnitve zaplenjenega premoženja po pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi te kazni, občina, ki je premoženje prevzela, ni mogla od upravičenca zahtevati povrnitve vlaganj, zaradi katerih je bila nepremičnina ob vrnitvi več vredna.

Podlaga takega zahtevka tudi ne more predstavljati zakon, ki je bil sprejet skoraj sedem let po vrnitvi zaplenjenega premoženja.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi prvotožene stranke ugodi in se tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša nanjo, zavrne.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovnem delu spremenita tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvotoženi stranki 9.657,34 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvotoženi stranki njene revizijske stroške v znesku 4.302,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na revizijo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 79.151,10 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 166.077 DEM po obrestni meri, kot se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled od 3. 10. 1998 do 31. 12. 1998 in od zneska 79.151,10 EUR po obrestni meri, kot se obrestujejo hranilne vloge v EUR na vpogled od 1. 1. 1999. V ostalem, tj. glede plačila 140.477,65 EUR z zamudnimi obrestmi in glede zamudnih obresti za čas do 3. 10. 1998 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 79.151,10 EUR, ki se obrestuje po 6 % obrestni meri v desetih letih v enakih polletnih obrokih. V ostalem je pritožbe tožencev in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo. Odločilo je, da pravdne stranke vsaka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da tožnica ni vložila pogojne nasprotne tožbe, vsak dvom o tem pa je odpravila z izjavo v vlogi z dne 24. 5. 1994, da naj se nasprotna tožba obravnava kot samostojna tožba. Opozorilo je še, da so se toženci spustili v obravnavanje po nasprotni tožbi in so vprašanje njene pogojnosti sprožili šele enajst let po njeni vložitvi. Nadalje je zavrnilo ugovor aktivne legitimacije. Tožničina pravna prednica je bila imetnica pravice uporabe sporne nepremičnine in je pred njeno vrnitvijo pravni prednici tožencev izvedla vlaganja vanjo. Zavrnilo je očitek retroaktivne uporabe petega odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ob vložitvi tožbe bi tožnica mogla zahtevati povrnitev večje vrednosti nepremičnine na podlagi klasičnih civilnopravnih institutov. Ker je zakonodajalec kasneje ta razmerja uredil v posebni zakonski ureditvi po ZDen v povezavi z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi teh določb. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tudi očitke glede ugotovljene večvrednosti sporne nepremičnine. Ker nobeden od tožencev ni trdil, da ne bi bil dedič po pokojni L. J., ki ji je bila nepremičnina vrnjena, ali da se je dedovanju odpovedal, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je k povrnitvi večvrednosti zavezalo vse tožence. S sklicevanjem na določbe ZDen je sodišče druge stopnje spremenilo le odločitev prvostopenjskega sodišča glede teka zamudnih obresti.

3. Prvi toženec v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ker je bila nasprotna tožba vložena pogojno, pogoj pa se ni izpolnil, z njeno vložitvijo ni nastala litispendenca in je dne 13. 9. 1993 postala neobstoječa. Tožnica bi morala vložiti novo tožbo, tega pa doslej ni storila. Ker pogoj ni bil izpolnjen, tožničina izjava z dne 24. 5. 1994 ne more predstavljati nove tožbe. Toženec nadalje trdi, da je bil kot podlaga zahtevku v nasprotju z ustavno prepovedjo retroaktivne uporabe zakonov uporabljen ZDen. Njegovi pravni prednici je bila namreč nepremičnina vrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 27. 2. 1991, ne da bi ji bile naložene kakršnekoli obveznosti, ZDen pa je pričel veljati šele 7. 12. 1991. Tožnica ni bila zavezanka za vrnitev nepremičnine, niti ni bila njen najemnik. Upoštevaje 543. člen tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku, po katerem se tožba za povrnitev škode vloži zoper državo, je za povrnitev škode zaradi eventuelnih vlaganj odgovorna država in ne toženčeva pravna prednica. Večvrednost nepremičnine se ne bi smela ugotavljati na podlagi metodologije, ki jo predpisuje ZDen, marveč na podlagi predpisov, ki so veljali ob vrnitvi nepremičnine. Tako ni bilo upoštevano, da je zgradba manj vredna zaradi porušenja betonske in kovinske ograje z izvoznimi vrati, zunanjih stopnic in glavnega vhoda v zgradbo in balkonov. Napačno je tudi stališče sodišč, da je nepremičnina več vredna zaradi tega, ker je bila predelana v poslovno zgradbo, toženci pa so jo kot tako sprejeli in jo oddajajo v najem. Toženci so bili namreč to dejstvo prisiljeni sprejeti kot manjše zlo, saj bi bila preureditev zgradbe v stanovanja nesorazmerno draga, sicer pa bi gotovo raje sprejeli zgradbo v stanju, v kakršnem je bila ob zaplembi, tj. z vsemi luksuznimi stanovanji s kuhinjami, kopalnicami, balkoni in nepoškodovanim ter nezazidanim vhodom. Ob upoštevanju predpisov, veljavnih ob vračanju nepremičnine in ob vložitvi pogojne tožbe, je tožbeni zahtevek zastaran. Sodišči v nasprotju s četrtim odstavkom 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) nista odločili, kolikšna je eventuelna obveznost vsakega od dedičev, in nista za primer, da te obveznosti kateri od dedičev v paricijskem roku ne bi izpolnil, določili, do katere višine je za dolg odgovoren vsak posamezen dedič. Zapuščinski postopek po njihovi pravni prednici namreč še ni pravnomočno končan in dedni delež posameznih dedičev še ni določen, iz delnega sklepa o dedovanju pa je razvidno, kdo so dediči in v kakšnem deležu dedujejo doslej ugotovljeno zapustničino premoženje. Prvotoženec predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in tožbo zavrže ter tožnici naloži povrnitev pravdnih stroškov toženih strank, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Toženci so dediči po pokojni L. J., ki ji je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 12. 1948 izrečena kazen zaplembe premoženja. Odvzeta ji je bila nepremičnina, ki je v času zaplembe predstavljala stanovanjsko stavbo s sedmimi stanovanji in pripadajočimi prostori. S sodbo Vrhovnega sodišča z dne 27. 2. 1991 je bila na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti sodba z dne 31. 12. 1948 spremenjena tako, da se kazen zaplembe premoženja ne izreče. S sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 5. 1991 je bila z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja nepremičnina vrnjena pravni prednici tožencev. V tem postopku, (po stališču nižjih sodišč) pričetem v letu 1993, tožnica zahteva plačilo denarnega zneska iz naslova vlaganj v navedeno nepremičnino, zaradi katerih je bila – po njenih trditvah – nepremičnina ob vrnitvi več vredna kot ob zaplembi.

7. V izpodbijanih sodbah je zavzeto stališče, da je podlaga tožbenega zahtevka v petem odstavku 25. člena ZDen, ki je bil vnesen z novelo ZDen (Uradni list RS, št. 65/98 – v nadaljevanju ZDen-B), ob vložitvi tožbe pa je tožnica mogla zahtevati povrnitev večje vrednosti nepremičnine na podlagi klasičnih civilnopravnih institutov. To stališče je materialnopravno zmotno.

8. ZIKS, veljaven ob vrnitvi zaplenjenega premoženja, je v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja določal, (1) da se v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja premoženje vrne obsojencu oziroma dedičem, in (2) da se v primeru, ko vrnitev premoženja ali posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe. Zavezanec za plačilo je bila družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela (prvi in drugi odstavek 145. člena ZIKS). Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZIKS (Uradni list RS, št. 10/98), ki je pričel veljati 13. 2. 1998, je zakonodajalec ureditev vračanja zaplenjenega premoženja po ZIKS približal ureditvi po ZDen. V 145.a členu je določil, da se za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja tedaj veljavnega ZDen. ZIKS-G je tudi delno drugače določil zavezance za vrnitev zaplenjenega premoženja oziroma za plačilo odškodnine (145. člen) in izključil odškodninske zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, iz naslova vzdrževanja nepremičnin in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov za čas od zaplembe do vložitve zahteve za povrnitev škode (145.c člen). Po prehodni določbi 3. člena ZIKS-G se določbe novele uporabljajo tudi v nepravdnih in pravdnih postopkih v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred njeno uveljavitvijo, pa do dneva njene uveljavitve še niso pravnomočno končani.

9. Po prvotni ureditvi ZDen, ki je veljala tudi ob uveljavitvi ZIKS-G, je denacionalizacijski upravičenec v primeru, ko se je vrednost stvari v času od podržavljenja bistveno povečala (sodna praksa je kot bistveno štela 30 % povečanje vrednosti(1)), imel pravico izbirati med tremi upravičenji: (1) da se mu plača odškodnina, (2) da se v višini vlaganj vzpostavi lastninski delež, ali (3) da se mu stvar vrne, sam pa plača odškodnino. Zavezanec (se pravi pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so predmet vračanja) je moral sprejeti izbiro upravičenca. Novela ZDen, ki je pričela veljati 3. 10. 1998, je položaj zavezanca izboljšala. V primeru, da se vrednost nepremičnine zaradi zavezančevih vlaganj ni bistveno povečala, pa je presegala znesek, določen z zakonom,(2) ima zavezanec pravico zahtevati razliko v vrednosti nepremičnine ob podržavljenju in ob vrnitvi. Določba se je uporabljala za vse postopke, ki še niso bili pravnomočno končani. Poleg tega je novela določila enoletni rok, v katerem so lahko upravičenci podali zahtevo za povrnitev vlaganj ob pogojih novele.

10. Ustavno sodišče je že presojalo tako spremembe po ZIKS-G kot spremembe po ZDen-B.(3) V obeh primerih je zavrnilo utemeljenost ustavnopravnih pomislekov glede odločitve zakonodajalca, da po ugotovitvi o obsegu premoženja, zaplenjenega v sodnih (kazenskih) postopkih, in premoženja, odvzetega v upravnih postopkih, v največji možni meri izenači pogoje za vračanje premoženja, odvzetega v sodnih in v upravnih postopkih oziroma izenači položaj upravičencev in zavezancev v prvi in v drugi skupini zadev. Ker pa so bili zakoni spremenjeni v času, ko so tako denacionalizacijski postopki kot postopki za vračanje premoženja na podlagi ZIKS že nekaj let tekli, je pri presoji, v katerih primerih se uporabljajo nove določbe in v katerih prvotno veljavne, potrebna posebna skrbnost. Spreminjanje pogojev za vračanje premoženja potem, ko je zakonodajalec že zagotovil določeno premoženjskopravno upravičenje, je namreč dopustno le, če je skladno z načelom sorazmernosti.

11. Prvo vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi, je, ali obravnavani postopek sodi med postopke "v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja", za katerega pridejo v poštev določbe 145.a, 145.b in 145.c člena ZIKS.

12. Člen 3 ZIKS-G se nanaša na odprte nepravdne in pravdne postopke v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja. Glede na to, da se o vrnitvi zaplenjenega premoženja odloča v nepravdnem postopku,(4) je jasno, da v omenjeno skupino sodijo postopki, v katerih se odloča o zahtevi za vrnitev zaplenjenega premoženja. V pravdnih postopkih so se – izhajajoč iz določb ZPP o naravi sporov, o katerih se odloča v pravdnem postopku – mogli uveljavljati odškodninski in obogatitveni zahtevki. Upoštevaje 145.c člen ZIKS, ki izključuje določene "odškodninske zahtevke", se 3. člen ZIKS-G nanaša tudi na spore, ki so posledica odločb o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja. V to skupino bi mogel soditi tudi obravnavani zahtevek. Naslednje vprašanje je, ali pravno podlago obravnavanega zahtevka lahko predstavljajo določbe ZDen.

13. Nepremičnina, na katero se nanaša obravnavani zahtevek, je bila pravni prednici tožencev zaplenjena s sodbo, izrečeno pred 31. 12. 1958, se pravi v času, na katerega se nanaša novela ZIKS-G. Vrnjena ji je bila maja 1991, tj. šest mesecev pred sprejemom ZDen in nekaj manj kot sedem let pred uveljavitvijo ZIKS-G. Vrnjena je bila brez omejitev in ne da bi bile določene kakršnekoli obveznosti prednice tožencev v razmerju do tožničine pravne prednice. Ne glede na to, ali je v postopkih v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja sploh možno uporabiti določbe ZDen-B ali le določbe ZDen, ki so veljale ob uveljavitvi ZIKS-G (novela zakona namreč odkazuje na uporabo ZDen v besedilu, ki je veljal ob njenem sprejemu), bi uporaba ZDen v obravnavanem primeru mogla priti v poštev le v primeru, če je imel zahtevek podlago že v pravilih, veljavnih ob vrnitvi zaplenjene nepremičnine (oz. vsaj ob vložitvi tožbe). Domala sedem let po vrnitvi nepremičnine (torej še po izteku petletnega roka kot tistega obdobja, po preteku katerega je obveznostno razmerje po splošnih civilnopravnih pravilih vzpostavljeno kot dokončno) bi bilo namreč nedopustno upravičenca obremeniti z zahtevkom, povezanim s to nepremičnino.

14. Obravnavani zahtevek niti ob vrnitvi zaplenjene nepremičnine niti ob postavitvi zahtevka ni imel podlage v splošnih civilnopravnih predpisih. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ZIKS namreč izčrpno ureja obseg in način vrnitve zaplenjenega premoženja po pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi te kazni.

15. V obravnavanem primeru je premoženje prešlo v last države na podlagi oblastnega akta. Po razveljavitvi tega akta (praviloma zaradi njegove nezakonitosti) je nastal položaj, ki je podoben – ne pa enak – položajem iz četrtega odstavka 210. člena ZOR. Odpadla je podlaga za prehod premoženja v državno last, ki pa ni imela civilnopravne narave, marveč je kot oblastni akt sodila v sfero javnega prava. Zakonodajalec je imel – ob upoštevanju ustavnih določb o odgovornosti države za neupravičeno obsodbo in za protipravno (prej: nezakonito ali nepravilno) ravnanje organov države(5) – več možnosti za izravnavo tako nastalega položaja.(6) Odkazilo na uporabo civilnopravnih pravil (tj. s področja obligacijskega in stvarnega prava) je bila le ena od možnosti, ki pa se je zakonodajalec ni poslužil. Uporaba teh pravil tudi ni bila izrecno izključena, vendar pa je to izhajalo iz ureditve vračanja zaplenjenega premoženja po ZIKS, veljavnega v času, ko je bila zaplenjena nepremičnina vrnjena pravni prednici tožencev (in v času vložitve obravnavane tožbe).

16. Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče sta že zavzeli stališče, da 145. člen ZIKS izključuje uporabo določb ZOR o neupravičeni pridobitvi, ki v primeru vrnitve daje le zahtevek za nadomestitev vrednosti dosežene koristi, in samostojno ureja obseg in način vrnitve zaplenjenega premoženja, potem ko je bila kazen zaplembe premoženja s pravnomočno odločbo razveljavljena.(7) To pa ni veljalo le v razmerju do pravila iz 210. člena ZOR, marveč v razmerju do vseh civilnopravnih reparacijskih zahtevkov. Zakon je kot pravilo določal vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi. Če premoženje ni obstajalo več (stvarne ovire) ali če ni bilo več v sferi države (pravne ovire),(8) je bilo treba plačati odškodnino. Stvar se je torej vračala v stanju, v kakršnem je je bila ob vrnitvi. Edina razloga, ki sta to preprečevala, sta bila posebej določena in druge omejitve (npr. povrnitev večvrednosti nepremičnine(9) niso prišle v poštev. Taka ureditev je imela svoj smisel: premoženje je bilo nezakonito odvzeto in se je zato vračalo v stanju, v kakršnem je bilo, ne da bi bil upravičenec obremenjen z zahtevki tistih, ki so upravljali s premoženjem v obdobju od njegove zaplembe do vrnitve. Naslovnik za vse druge zahtevke je (lahko le) država, ki je tudi sicer odgovorna za odpravo posledic nezakonite zaplembe.(10) Država je bila tista, v katere last je odvzeto premoženje prešlo in ki je to premoženje bodisi neodplačno bodisi odplačno dala v upravljanje področnim ljudskim odborom, občinam kot njihovim pravnim naslednicam ali drugim osebam. V primeru, da je bilo premoženje ob razveljavitvi odločbe o zaplembi oziroma ob postavitvi zahteve za njegovo vrnitev v sferi drugih oseb, tj. niti države niti občine (kot družbenopolitične skupnosti), je imel upravičenec le pravico do povračila v denarju. V primeru, da je premoženje še obstajalo in je bilo v sferi države, pa je bila izravnava dosežena z vrnitvijo premoženja. Tako kot upravičenec ni imel zahtevkov iz naslova nemožnosti uporabe (analogno 219. členu ZOR), občina ni imela zahtevkov iz naslova povrnitve stroškov (analogno 215. členu ZOR ter 38. in 39. členu ZTLR).

17. Do uveljavitve ZIKS-G oziroma ZDen-B torej tožnica ni imela podlage za uveljavljanje zahtevka, ki ga je postavila v obravnavani tožbi. Zato ni mogoče reči, da je obravnavani postopek "postopek v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja" v smislu 3. člena ZIKS-G. 18. Ker ima že utemeljenost ugovora zmotne uporabe materialnega prava za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvotoženca, se v presojo o utemeljenosti ostalih revizijskih očitkov ni bilo treba spuščati.

19. Toženci, ki so vstopili v pravdo kot dediči po prvotni toženki in odgovarjajo za vtoževano terjatev iz naslova odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove, so solidarni dolžniki, niso pa enotni sosporniki. Upnik namreč lahko dolg odpusti samo nekaterim dedičem (kar pomeni, da so ti prosti obveznosti, obveznost preostalih pa se zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dediči pade na tiste, ki jim je bil dolg odpuščen). Razen tega so velikosti (in s tem vrednosti) dednih deležev, ki omejujejo odgovornost za zapustnikove dolgove, lahko različne.(11) Ker je vsak od dedičev samostojna stranka, njihova dejanja ali opustitve ne koristijo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Uspeh prvotoženca v reviziji zato ne učinkuje na drugotoženca in tretjetoženko.

20. Po navedenem je revizijsko sodišče prvotoženčevi reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se njegovi pritožbi ugodi in se tožbeni zahtevek zoper njega zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP).

21. Ker se je z odločitvijo revizijskega sodišča spremenil prvotoženčev uspeh v pravdi, je bilo treba ustrezno spremeniti odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica mu je dolžna povrniti potrebne stroške postopka, ki znašajo do pravnomočnosti sodbe skupno 9.657,34 EUR (podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnikov, ki so v spisu na l. št. 154, 187-188, 206, 249-250, 266, 388-389 in 440), na revizijski stopnji pa 4.302,98 EUR (1.018,98 EUR za sestavo revizije in poročilo o revizijski odločbi, skupno z 20 % davkom na dodano vrednost, in 3.284 EUR za sodno takso za revizijo). Glede na to, da je prvotoženec z revizijo v celoti uspel, mora tožnica sama nositi stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča U 162/96 z dne 22. 10. 1998 (sklicujoč se na analogijo s prvim odstavkom 72. člena in drugim odstavkom 90. člena ZDen).

Op. št. (2): Za vlaganja fizičnih oseb ta prag ne velja (sedmi odstavek 25. člena ZDen).

Op. št. (3): Odločbi U-I-60/98 z dne 7. 8. 1998, Uradni list RS, št. 56/98, in U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, Uradni list RS, št. 76/98. Op. št. (4): Prim. načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 12. in 21. do 22. 12. 1992, Poročilo o sodni praksi VS RS, št. II/92, str. 21-23. Op. št. (5): Člena 30 in 26 Ustave RS ter peti odstavek 181. člena in 199. člen Ustave SFRJ iz leta 1974. Op. št. (6): Tako stališče potrjujejo tudi ureditev vračanja podržavljenega premoženja po ZDen in različne ureditve vračanja premoženja, zaplenjenega s kazenskimi sodbami, ki so bile kasneje razveljavljene, od katerih za nobeno ni bilo ugotovljeno, da bi bila v neskladju z Ustavo.

Op. št. (7): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 558/2002 z dne 23. 10. 2003 in odločba Ustavnega sodišča U-I-60/98 z dne 7. 8. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98).

Op. št. (8): Sledeč sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča je bila tudi občina kot družbenopolitična skupnost dolžna vrniti zaplenjeno premoženje, občina kot lokalna skupnost pa ni zavezanka za plačilo odškodnine.

Op. št. (9): Drugačen je primer, ko je zaradi vlaganj spremenjena identiteta stvari in je zaradi njih nastala nova stvar. To bi namreč moglo predstavljati pravno oviro za vrnitev v naravi.

Op. št. (10): Tak sklep utrjuje tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-43/96 z dne 3. 7. 1997 (Uradni list RS, št. 45/97 in 67/97), po kateri občine (kot samoupravne lokalne skupnosti) niso zavezanci za plačilo odškodnine.

Op. št. (11): Prim. sodbo II Ips 217/2003 z dne 25. 9. 2003.