Jedro

Uporaba pravila o dokaznem bremenu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se poslej skupaj z neizpodbijanim delom odločitve glasi: " 1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2005/03152 z dne 21. 3. 2005 se v 1. in 4. točki razveljavi glede plačila glavnice 891,04 EUR (osemstoenaindevetdeset 04/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 213.528,83 SIT (dvestotrinajsttisočpetstoosemindvajset 83/100) od 7. 1. 2005 do 31. 12. 2006 po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v SIT, plačljive v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju in - od zneska 891,04 EUR (osemstoenaindevetdeset 04/100) od 1. 1. 2007 do plačila po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v EUR in in glede plačila izvršilnih stroškov v višini 44,34 EUR (štiriinštirideset 34/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 10.625,64 SIT (desettisočšestopetindvajset 64/100) od 21. 3. 2005 do 31. 12. 2006 po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v SIT, plačljive v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju in - od zneska 44,34 EUR (tiriinštirideset 34/100) od 1. 1. 2007 dalje do plačila po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v EUR.

V navedenem obsegu se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. I 2005/03152 z dne 21. 3. 2005 ostane v 1. in 4. točki izreka v veljavi za plačilo glavnice v višini 8.019,36 EUR (osemtisočdevetnajst 36/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 1.921.759,40 SIT (enmilijondevetstoenaindvajsettisočsedemstodevetinpetdeset 40/100) od 7. 1. 2005 do 31. 12. 2006 po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v SIT, plačljive v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju in - od zneska 8.019,36 EUR (osemtisočdevetnajst 36/100) od 1. 1. 2007 do plačila po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v EUR in za plačilo izvršilnih stroškov v višini 166,81 EUR (stošestinšestdeset 81/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 39.974,35 SIT (devtintridesettisočdevetstoštiriinsedemdeset 35/100) od 21. 3. 2005 do 31. 12. 2006 po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v SIT, plačljive v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju in - od zneska 166,81 EUR (stošestinšestdeset 81/100) od 1. 1. 2007 dalje do plačila po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v EUR.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 841,35 EUR (osemstoenainštirideset 35/100), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 202,02 EUR (dvestodve 02/100), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se delni umik tožbe za znesek 1.190,71 EUR spp, vzame na znanje in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2005/03152 v 1. tč. za glavnico v višini 1.190,71 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi razveljavi in se postopek v tem delu ustavi (I. tč. izreka); nadalje je odločilo, da se navedeni sklep o izvršbi v 1., 3. in 4. tč. izreka razveljavi tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 8.910,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v višini 211,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrne (II./1. tč. izreka); glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.744,80 EUR, v 15 dneh, po izteku tega roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi (II/2. tč. izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožil tožnik. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi. V pritožbi v bistvenem navaja, da stroškov za izvedenca ni plačal, ker je smatral, da je to nepotrebno. Ko je tožencu izstavil račun št. 61/04 z dne 27. 12. 2004, ga le-ta ni zavrnil; nikoli ni reklamiral del, ki so točno opisana v priloženem računu; logično bi bilo, da mu sodišče ne prizna le 20m2 postavke pod tč. 1 računa, kar je manj kot 10%; tudi nadzornik M. ni ovrgel postavk iz navedenega računa, razen, da je navedel, da je bilo nepokrite strehe 50m2, kar pa je izvajalec prepričljivo ovrgel, s tem ko je navedel, da je pokril samo 20m2; nobenega dokaza ni, da del, ki so predmet vtoževanega računa, ne bi opravil; meni, da je njegov zahtevek z izjemo manjšega dela, ki se nanaša na pokrivanje, utemeljen. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta imela sklenjeno pogodbo o delu št. 08/2004 z dne 13. 9. 2004 (priloga B5), na podlagi katere je toženec tožniku zaupal izdelavo in montažo strešne konstrukcije na stanovanjski hiši toženca, in sicer po predračunu št. 45/04 z dne 7. 9. 2004 (priloga B6), ki je sestavni del pogodbe (1. člen navedene pogodbe o delu).

Tožnik na podlagi računa št. 61/04 z dne 27. 12. 2004 (priloga A2) od toženca vtožuje (po delnem umiku tožbe) znesek 8.910,40 EUR (2.135.289,90 SIT) na račun opravljenih del in dobavljenega materiala, kar mu toženec ni plačal. Toženec se je pred zahtevkom branil in navajal, da je zaradi zamude z izpolnitvijo odstopil od pogodbe; da tožnik pogodbene obveznosti (izdelava strešne konstrukcije) ni izpolnil; pogodba je bila razvezana po samem zakonu in sta tako stranki prosti svojih obveznosti; nadalje je navedel, da je vrednost del, ki jih je tožnik opravil na podlagi pogodbe, nižja od zneska, ki ga je nakazal tožniku; na opravljenih krovsko kleparskih delih so bile številne pomanjkljivosti.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Navedlo je, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede utemeljenosti izstavljenega računa št. 61/04 z dne 27. 12. 2004. Ker ni založil predujma za izvedenca, tožbenega zahtevka oziroma navedenega računa po temelju in višini ni moglo preveriti, ker ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi lahko ugotovilo, ali so bila dela po vtoževanem računu po vrsti in v takšnem obsegu oziroma izmerah res narejena, in kakšna je vrednost dejansko izvedenega.

Takšna ocena porazdelitve dokaznega bremena je napačna. Zato je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi celotnega vtoževanega zneska.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki vodijo do zaključka, da se toženec v obravnavani zadevi ne more uspešno sklicevati na posledice zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti in te razloge sprejema. Dokazni postopek je pokazal, da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe ter da toženec ni uspel dokazati, da je tožniku (neuspešno) določil nov rok za izpolnitev z opozorilom na posledice neizpolnitve oziroma dodatni rok za izpolnitev. Civilne sankcije za zamudo torej ni mogoče uporabiti, ker niso bile izpolnjene njene predpostavke za njeno uresničitev. Po določilu 648. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko naročnik vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, odstopi od pogodbe kadarkoli hoče, vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Zaradi navedenega je treba posledice toženčevega odstopa od pogodbe presojati na podlagi citiranega določila. Navedeno pomeni, da je tožnik kot podjemnik po tem, ko je toženec kot naročnik uresničil pravico odstopiti od pogodbe po 648. členu OZ, obdržal svoj izpolnitveni zahtevek - pravico od naročnika (toženca) zahtevati plačilo zneska, za katerega sta se stranki s pogodbo dogovorili za opravljen posel. Ta znesek pa se zmanjša za koristi, ki jih je podjemnik (tožnik) imel zato, ker mu posla ni bilo treba končati, kar v obravnavani zadevi predstavlja delo, potrebno za pokritje (po toženčevih trditvah) 50m2 strehe. Zaradi navedenega je tožnikov zahtevek po temelju utemeljen.

Kot je bilo že navedeno, pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu (212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pa tudi 1. odstavek 286. členu ZPP, ki nalagata izjavno breme obema strankama). Glede na navedeno je bil tožnik dolžan zatrjevati dejstva in predložiti dokaze, kolikor so se ti nanašali na izpolnitev njegovih pogodbenih dolžnosti; dolžnost tožene stranke pa je bila, zatrjevati dejstva in predložiti dokaze, ki so kazali na to, da dela sploh niso bila opravljena. Tožeča stranka je torej morala priskrbeti dejansko podlago za svoj tožbeni zahtevek, tožena stranka pa za svoje ugovore.

Tožnik je trdil, da je predmet vtoževanega računa delo in material, ki ga je opravil in dobavil za toženca. Toženec pa je zgolj posplošeno ugovarjal, da je vrednost del, ki jih je tožnik opravil na podlagi pogodbe, manjša od zneska, ki ga je nakazal tožniku. Nadalje je tudi zgolj posplošeno navajal, da mu material ni bil dobavljen niti v obsegu iz predračuna; na zaslišanju je izpovedal, da je bilo vgrajenih tudi nekaj manj snegolovov. Konkretneje je navedel le, da predračun glede količine dobavljenega blaga močno odstopa od podatkov pod točkami 1., 2. in 3. vtoževanega računa ter da je bilo približno 50 m2 strehe nepokrite. Na izrecno vprašanje, katera dela niso bila izvedena, pa je toženec na zaslišanju pojasnil, da je to navedeno v zapisniku nadzornega (priloga B1), iz katerega pa prav tako izhaja, da 50m2 strehe ni bilo pokrite, ostalo pa se nanaša na pomanjkljivosti izvedenega dela.

Slednje bi bilo sicer mogoče upoštevati v okviru odločanja o morebitnih jamčevalnih zahtevkih toženca, za presojo katerih pa toženec v obravnavanem postopku ni podal ustrezne trditvene podlage. Tudi določila 635. člena OZ v obravnavani zadevi ni moč uporabiti, ker niso bile zatrjevane vse predpostavke za uporabo te določbe.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo v obsegu, kot bo navedeno v nadaljevanju.

Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju trditev tožnika, ki niso bile konkretizirano prerekane ter ob upoštevanju konkretnih ugovorov toženca, na podlagi vtoževanega računa in predračuna, v katera je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo, in glede katerih sta pravdni stranki tako imeli možnost, da se izjavita, napravilo izračun vrednosti dobave in montaže opravil in del, ki so navedena v vtoževanem računu. Tako je sodišče druge stopnje pri izračunu upoštevalo toženčev ugovor, da v računu navedene količine ne ustrezajo pogodbeno dogovorjenim, zato je vzelo za podlago izračuna količine kot so navedene v predračunu, saj v tem delu tožnik niti trdil ni, da je za dobavo večje količine, kot je v pogodbi dogovorjena, toženca prej obvestil in dobil njegovo odobritev, zaradi česar je po določilu 642. člena OZ izgubil terjatev zaradi morebitnih večjih stroškov od tistih, ki jih je predvidel ob sklenitvi pogodbe o delu (pod tč. 1. računa namesto 248 m2 236 m2; ne pa manj kljub temu, da je tožena stranka navedla, da je bila v pogodbi dogovorjena prevelika količina glede na dejanski obseg, saj je treba upoštevati njun dogovor; pod tč. 2. pa 76 m2 namesto 80 m2). Prav tako pa je sodišče druge stopnje pod tč. 1. računa pri količini 236 m2 upoštevalo 50 m2 manj in s tem upoštevalo največji zatrjevani odmik od izvedenih del glede pokritja strehe. Cenam dobave in montaže, ki so navedene v spornem računu, toženec ni ugovarjal. Sodišče druge stopnje je tako izračunalo, da bi bil utemeljen zahtevek tožnika v znesku 8.433,60 EUR (2.021.027,90 SIT; pod tč. 1 računa je pomnožilo vrednosti (količino in ceno) 186 in 5.450,00; pod tč. 2. 76 in 7.600,00 ter pod tč. 3. 590 in 460,00; prišteti pa je treba še 8,5% DDV).

Sam tožnik je v tožbi navedel, da je njegov zahtevek utemeljen z izjemo manjšega dela, kar je ocenil na manj kot 10%. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje od vtoževanega zneska (8.910,40 EUR = 2.135.288,30 SIT) odštelo 10% in tako dobilo znesek 8.019,36 EUR (1.921.759,40 SIT), ki predstavlja vrednost izpodbijanega dela sodbe. Sodišče druge stopnje je tako pri svoji odločitvi upoštevalo, da je bilo 10 % vtoževanega zneska že pravnomočno zavrnjenega, kar pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje, o razveljavitvi Sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2005/03152 z dne 21. 3. 2005 v 1. točki glede plačila glavnice 891,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 213.528,83 SIT od 7. 1. 2005 do 31. 12. 2006 po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v SIT, plačljive v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju in od zneska 891,04 EUR od 1. 1. 2007 do plačila po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v EUR, že pravnomočna. Glede na to, da je sodišče druge stopnje na podlagi navedenega izračuna prišlo do višjega zneska, kot je izpodbijani znesek, je tožnikovi pritožbi ugodilo v višini izpodbijanega zneska, torej 8.019,36 EUR (350. člen ZPP).

Zaradi navedenega je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2005/03152 z dne 21. 3. 2005 ohranilo v 1. točki izreka v veljavi za plačilo glavnice v višini 8.019,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 1.921.759,40 SIT od 7. 1. 2005 do 31. 12. 2006 po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v SIT, plačljive v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju in od zneska 8.019,36 EUR 1. 1. 2007 do plačila po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O 3. točki navedenega sklepa o izvršbi sodišče druge stopnje glede na določbo 2. odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ni odločalo, ker bi o razveljavitvi odločitve o postavitvi izvršitelja moralo odločiti izvršilno sodišče. Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo (3. točka 358. člena ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi izpodbijane odločitve se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem pravdnem postopku, zato je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tudi v delu, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov. O stroških postopka je sodišče odločalo glede na uspeh v pravdi (2. odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je s svojim zahtevkom deloma uspel, njegov uspeh sodišče druge stopnje ocenjuje na 79% (1.921.759,40 SIT/2.420.635,00 SIT (1)), zato mu v takšni višini gre tudi povračilo stroškov postopka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Priglašene stroške je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z veljavnim Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Sodišče je tožniku tako priznalo vse priglašene stroške, kot jih je specificiral pooblaščenec na stroškovniku (list. št. 103) z izjemo priglašenega stroška za sestavo ugovora z dne 4. 4. 2008 250 točk, ker iz spisa ne izhaja, da bi tožniku ta strošek nastal; nadalje je sodišče druge stopnje tožniku priznalo za trajanje naroka dne 19. 6. 2008 200 točk namesto priglašenih 250 točk (prvi odstavek 7. člena OT; narok je trajal od 11.00 do 13.30 ure); sodišče druge stopnje nadalje ni priznalo priglašenega stroška za trajanje naroka dne 10. 11. 2008 (prvi odstavek 7. člena OT; narok je trajal od 12.30 do 13.30 ure); prav tako pa tudi ni priznalo stroška za končno poročilo, ker ta ni potreben. Nagrada za delo pooblaščenca tako, ob veljavni vrednosti točke 0,459 EUR, znaša 1.237,00 EUR, povečano za 20% DDV 1.484,41 EUR. Temu znesku je sodišče druge stopnje prištelo še priglašene potne stroške v višini 44,40 EUR, tako da celotni pravdni stroški tožnika znašajo 1.528,81 EUR, upoštevaje njegov 79% uspeh pa 1.207,76 EUR. Tožencu je sodišče prve stopnje odmerilo pravdne stroške v znesku 1.744,80 EUR. Sama odmera teh stroškov ni bila predmet pritožbene graje. Upoštevaje njegov 21% uspeh pravdni stroški toženca znašajo 366,41 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako toženec dolžan plačati tožniku stroške v višini 841,35 EUR. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 841,35 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Enako usodo delijo stroški izvršilnega postopka, saj se je izkazalo, da je bil izvršilni predlog delno utemeljen, in sicer v delu 79%. Na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolguje torej toženec 79% izvršilnih stroškov, kar je 166,81 EUR. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo, da je bil sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2005/03152 z dne 21. 3. 2005 v 4. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov v višini 44,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z izpodbijano odločitvijo pravilno razveljavljen; v preostalem delu, tj. za znesek izvršilnih stroškov v višini 166,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je navedeni sklep o izvršbi ohranilo v veljavi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožnik uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, katerih višino je sodišče druge stopnje, odmerilo v znesku 202,02 EUR, kar predstavlja strošek za plačilo sodne takse za pritožbo. Sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo stroška za plačilo sodne takse v priglašeni višini (423,00 EUR), ampak zgolj v znesku 202,02 (glej zaznamek na list. št. 112).

(1) Glede na to, da tožnik dela zahtevka ni umaknil po toženčevi izpolnitvi, določila 158. člena ZPP v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti; šteje se, da tožnik v tem delu ni uspel. Za povračilo stroškov se uporabi splošne določbe glede na uspeh strank v pravdi.