Jedro

Za predmetno odločitev je odločilno, da ogrožanje deklice s stiki, kot so že urejeni, ni podano, in zato začasna odredba ni potrebna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo primarni predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe, po katerem se stiki mld. A. A. z njenim očetom B. B. določijo na način: da se v obdobju dveh mesecev po izdaji sklepa redno osebno srečujeta, in sicer vsaj en dan v tednu (na vsakih 14 dni), pri čemer srečanje oziroma osebni stik traja najmanj dve uri oziroma po A. A. želji tudi dlje (cel dan); oče A. A. obišče na vnaprej dogovorjenem mestu v bližini njenega doma ali na drugem dogovorjenem mestu po predhodnem dogovoru z A. A. in njeno mamo, lahko pa jo odpelje tudi na slovensko obalo ali v C., v kolikor si A. A. to želi; po vsaj osmih izvedenih srečanjih se stiki med A. A. in očetom izvajajo na način, da A. A. preživi na očetovem domu vsak drugi vikend od sobote zjutraj do nedelje zvečer, predaja otroka se opravi v soboto ob 11.00 uri in v nedeljo ob 19.30 uri na parkirišču hotela D. v E.; med otrokom in očetom poteka tudi dodaten stik preko telefona, in sicer enkrat tedensko, v sredo ob 17.00 uri, ko oče pokliče A. A., začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi podredni predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe, da se med A. A. in očetom B. B. naprej pričnejo izvajati stiki pod nadzorom CSD in se šele po tako uspešno izvedenih stikih nadaljujejo samostojno (II. točka izreka). Odločitev o stroških je sodišče pridržalo do končne odločitve v zadevi (III. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje predlagatelj in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izda odredbo, da se z izdajo začasne odredbe pričnejo postopoma uvajati osebni stiki med A. A. in njenim očetom, izvajajo se ob predhodni in trajajoči strokovni pomoči in podpori obema sodelujočima s strani CSD ... in pod njegovim nadzorom. Sklep izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Predlagatelj meni, da se ob upoštevanju temeljne določbe Družinskega zakonika (DZ), tj. 6. člena, ter ob upoštevanju 53. člena Ustave RS od sodišča pričakuje podpora uresničevanju pravice iz naslova očetovstva in starševstva. Sodišče je postopalo mimo ustrezne vsebinske in materialnopravne presoje in zavrnilo stališča predlagatelja, da je ponovna vzpostavitev stikov očeta z otrokom nujna, zlasti z vidika dolgoročnih koristi sedaj še mld. A. A. Sodišče zgolj v dveh odstavkih zaključi, da procesna in materialnopravna predpostavka (tj. ogroženost otroka) za izdajo začasne odredbe ni podana. Takšen zaključek napravi zgolj ob sklicevanju na navedbe matere otroka in sledenju trenutno izraženega mnenja A. A., sedaj najstnice. Najstništvo je obdobje, ko bi se otroku morala dati priložnost, da svet spoznava skozi lastne izkušnje, četudi so morda te včasih težje sprejemljive. Sodišče ne prepozna in ne upošteva pomembnosti odnosa oče - hči tudi v smislu bodočih, z veliko verjetnostjo pričakovanih negativnih posledice večletnega osebnega nestikovanja. V obdobju najstništva je za otroka značilno, da se izogiba nelagodju. Oče je predmetni postopek sprožil, da prepreči popolno odtujitev svojega otroka, sodišče pa je z izdajo izpodbijanega sklepa podprlo odtujevanje, ki bo brez nadaljevanja osebnih stikov z gotovostjo pripeljalo do nepopravljivih posledic. Postopek bo trajal še nekaj let, kar bo pri A. A. in njenem nadaljnjem razvoju povzročilo popolno pozabo izkušnje in spomina na stikovanje z očetom. Osebnega stika z očetom ne bo imela možnosti vzpostaviti, brez poskusa vzpostavitve stika pa po oceni predlagatelja ni mogoče kar trditi, da bi jo ogrožal, posebej ob dejstvu, da je predlagal in se strinjal, da se osebni stiki ponovno uvedejo pod nadzorom CSD.

Najlažje je prenesti krivdo na očeta in mu očitati, da je sam kriv za nastalo situacijo. Četudi bi oče redno pisal pet razglednic na leto, to ne bi spremenilo danes nastale situacije. Tudi očitek očetu, da je leta 2020 sam pristal na sklenitev sodne poravnave, ni opravičilo za odločitev, da osebnih stikov ni treba nemudoma vzpostaviti. Dejstvo preteklega pristanka na sklenitev sodne poravnave danes ne more biti razlog za izdajo izpodbijane odločitve. Sodišče niti CSD se nista ukvarjala s tem, ali ni morda tudi na nasprotni udeleženki krivda za nastalo situacijo, saj sama A. A. ni v ničemer pomagala, da bi ponovno vzpostavila stik z očetom. V vsem času tudi ni nikoli poročala očetu o otroku. Mati A. A. podpira pri zavračanju stikov z očetom. Koristim otroka je bila storjena velika škoda, ki jo jo posredno zakrivilo tudi sodišče v zadevi II N 143/2018, ko je dopustilo sklenitev sodne poravnave, ki je bila nedvomno v škodo otroka. Zato bi moral biti sedanji postopek usmerjen v odpravo že zagrešenih napak, tudi z morebitno odločitvijo, da se pristojnim strokovno usposobljenim osebam naloži, da očetu in še posebej A. A. nemudoma ponudijo pomoč za ponovno vzpostavitev osebnega stika.

Oče je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, nasprotna udeleženka pa stikov z ničemer ne vzpodbuja, kar zbuja dvom v njene starševske kapacitete. Očeta o ničemer glede A. A. ne obvešča, izogiba se tudi odgovarjati na vprašanja o A. A. izobraževanju. Mati izpove, da ima A. A. težave z glavoboli, ki pa očitno ne prenehajo tudi v času nestikovanja z očetom. Nasprotna udeleženka je zelo nezanesljiva v izpovedovanju, psihološko pomoč za A. A. pa je iskala zgolj po dogodku nasilja predlagatelja nad materjo (leta 2016).

Vsak otrok potrebuje oba starša, četudi živita ločena. A. A. oče zaenkrat predstavlja tujca, čeprav ji ni storil ničesar žalega. Prav zaradi nerazumevanja bivših partnerjev in borbe za stike z otrokom je prišlo do neljubega dogodka iz leta 2016. Do A. A. pa oče ni bil nikoli nasilen. Sodišče ni sledilo vsebini načela največjih otrokovih koristi, s čimer je kršilo materialno pravo. Tudi dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Do izpovedbe matere se ni kritično opredelilo. Dogodek nasilja nad materjo je bil le enkraten dogodek, ki izvira iz leta 2016, predlagatelj si zato ne zasluži "kaznovanja" v smislu, da ne sme nikoli več videti otroka. Nasprotna udeleženka bi morala ukrepati v smislu vzpodbujanja ponovnih osebnih stikov, vendar pove, da tega ne more. Še več, sodišču predlaga, naj očetu trajno odvzame stike. Če bi sodišče zadevo proučilo v luči podanih pritožbenih navedb, ki izpolnjujejo vsebino pravnega standarda in 7. člena DZ, bi prepoznalo trenutno ogroženost otroka, ki traja že več let in se zgolj stopnjuje. Predlogu predlagatelja bi bilo treba ugoditi, vsaj v delu podrejenega zahtevka.

3.Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 161. členom DZ sodišče za varstvo koristi otroka izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Po določbi drugega in tretjega odstavka 157. člena DZ je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju. V teh izjemnih primerih ni mogoče čakati na končno odločitev in mora sodišče otrokov položaj oziroma njegove pravice zavarovati z začasno odredbo.

6.Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da ogroženost deklice, ki bi narekovala uvedbo osebnih in telefonskih stikov s predlagateljem, ni verjetno izkazana. Sodišče prve stopnje je med drugim upoštevalo: da osebni stiki med predlagateljem in A. A. ne potekajo od leta 2016 in predlagatelj tudi ni izvajal neosebnih stikov, kot so bili določeni v sodni poravnavi iz leta 2020; da je nasprotna udeleženka izpovedala, da A. A. ne želi imeti stikov z očetom, očeta se boji, po dogodku v letu 2016 je obiskovala psihološko pomoč in psihologinja je ocenila, da bi bilo treba pred organiziranjem morebitnih stikov celostno oceniti prednosti in tveganja, ki bi jih stiki imeli za nadaljnji razvoj deklice; da je v postopku N 143/2018 sodna izvedenka ugotovila, da ima deklica negativen odnos do očeta in odklanja stike z njim, na poskusnih srečanjih je kazala intenzivno čustveno stisko, izražala strah, stike je bilo treba prekiniti, njeno zavračanje stikov z očetom je posledica slabih travmatskih izkušenj in ne indoktrinacije, oče pa je izkazoval pomanjkljivo kontrolo čustvovanja in svojih vedenj, da bi stiki lahko primerno potekali, kot primerne je izvedenka ocenila le občasne pisne stike; da je v tej zadevi CSD podal mnenje in dopolnitev mnenja ter zavzel stališče, da A. A. pri izvrševanju stikov skladno s poravnavo iz leta 2020 ni ogrožena, da izdaja začasne odredbe ni potrebna in tudi stiki pod nadzorom ne bi bili v A. A. korist; da je A. A., ki je stara 15, na razgovoru pred CSD povedala svoje mnenje, ni pa želela, da se starša z njim seznani, na vabilo sodišča, če želi samostojno sodelovati v postopku, je povedala, da tega ne želi, vztrajala pa je pri mnenju, ki ga je povedala na CSD, da ne želi imeti nobenih stikov z očetom, da jo to, da bi morala videti očeta in govoriti z njim oziroma pred njim, spravlja v stres in slabo voljo; podobno je A. A. povedala v neformalnem razgovoru na sodišču: da si stikov ne želi, ker se očeta boji, da se v F., kjer živi oče, ne počuti dobro, izrazila je strah, da bi jo oče odpeljal ali znova udaril mamo ali njo, povedala, da ne želi, da bi izvedel, kam hodi v šolo, da ne bi prišel tja, ko dobi od očeta pismo, se počuti slabo in joka.

7.Ob upoštevanju izvedenih dokazov in povzetih ugotovitev je tudi po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da verjetnost ogroženosti A. A., kot pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe, ni podana. Sodišče je utemeljeno zaključilo, da zaradi neizvrševanja osebnih (tudi telefonskih) stikov A. A. ni ogrožena, saj jo nasprotno v stisko spravlja misel, da bi se morala z očetom videti in z njim ponovno vzpostaviti osebne stike. A. A. tako ni v stiski zaradi pomanjkanja stikov, saj je v postopku večkrat izrazila, da se z očetom ne želi niti videti niti slišati, kar je treba (po tem, ko osebnih stikov ni že več kot osem let, s pošiljanjem pisem pa je oče pričel šele med postopkom) spoštovati v izogib povzročanju stiske pri A. A., ki je odsotnost v začasni odredbi predlaganih stikov ne ogroža.

8.Predlagatelj neutemeljeno navaja, da se je sodišče oprlo le na navedbe matere in trenutno izraženo mnenje otroka, saj je bilo za odločitev med drugim odločilno tudi mnenje centra za socialno delo, glede katerega je sodišče prve stopnje navedlo in utemeljeno upoštevalo, da se po določbi 108. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) navedbe CSD štejejo za izpovedbo osebe, ki ima o dejstvih glede varstva koristi mladoletnih otrok posebno strokovno znanje. Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali ni morda za situacijo kriva nasprotna udeleženka, saj je že predhodno sodna izvedenka ugotovila, sodišče prve stopnje pa je to upoštevalo, da A. A. zavračanje stikov z očetom ni posledica indoktrinacije, pač pa dekličinih slabih travmatskih izkušenj. Glede na že navedeno je neutemeljena navedba, da je sodišče mimo ustrezne presoje zavrnilo stališča predlagatelja, da je ponovna vzpostavitev stikov nujna, zlasti z vidika dolgoročnih koristi za A. A. Sodišče je namreč odločalo o začasni odredbi in predlog predlagatelja, glede na to, da ni bila izkazana A. A. ogroženost, utemeljeno zavrnilo, o utemeljenosti ponovne vzpostavitve osebnih stikov pa bo odločalo s končno odločbo. Iz navedb predlagatelja izhaja, da meni, da sodišče v letu 2020 ne bi smelo dopustiti sklenitve sodne poravnave, ki je bila v škodo otroka, a predlagatelj, ki je sodno poravnavo podpisal, te ni izpodbijal. Osebni stiki predlagatelja z A. A. pa že več let (od leta 2016 dalje) tudi pred podpisom sodne poravnave niso potekali. Glede na mnenje CSD, da A. A. pri izvrševanju stikov po sodni poravnavi ni ogrožena, je pravilen zaključek, da izdaja začasne odredbe ni potrebna, tudi glede podredno predlaganih stikov pod nadzorom, glede katerih je CSD izrecno navedel, da ne bi bili v A. A. korist. Glede na ugotovitev psihologinje (že v letu 2016), da bi bilo treba pred organiziranjem morebitnih stikov z očetom celostno oceniti prednosti in tveganja, ki bi jih stiki imeli za nadaljnji razvoj deklice, predlagatelj neutemeljeno opozarja, da brez poskusov vzpostavitve stika ni mogoče trditi, da bi predlagatelj A. A. ogrožal, ker ni odločilo glede predlagane začasne odredbe. Za predmetno odločitev je odločilno, da ogrožanje deklice s stiki, kot so že urejeni, ni podano, in zato začasna odredba ni potrebna.

9.Ali in kakšni (tudi osebni) stiki so v največjo A. A. korist, bo predmet končne odločitve, v zvezi s tem pa je že predlagana tudi postavitev izvedenca klinične psihologije.

10.Glede na obrazloženo so neutemeljene navedbe predlagatelja, da je sodišče mimo ustrezne presoje zavrnilo njegova stališča, da je nujna ponovna vzpostavitev predlaganih stikov očeta z A. A. (z začasno odredbo), zlasti z vidika njenih dolgoročnih koristi, da bi institucije morale A. A.pomagati in da sodišče ni sledilo vsebini načela največjih otrokovih koristi in je zato kršilo materialno pravo.

11.Glede na pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Kot že navedeno, bo ostalo predmet končne odločitve. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

12.Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker za odločitev o začasni odredbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta 15. 6. 2020 v zadevi 143/2018 sklenila sodno poravnavo, po kateri osebni stiki med očetom in A. A. ne potekajo, neosebni stiki pa potekajo tako, da oče A. A. petkrat v letu pošlje čestitko ali razglednico s krajšo vsebino.

2

Sodišče je ugotovilo, da A. A. stikov ne odklanja zaradi indoktrinacije, pri čemer 15-letna A. A., za katero je sodišče ocenilo, da je sposobna razumeti izraženo voljo ter njene posledice, stike odločno odklanja. Upoštevati je treba tudi, da otrokova pravica do stikov ne vsebuje le upravičenja otroka, da vzdržuje stike z obema staršema, temveč tudi upravičenje, da se iz utemeljenih razlogov stikom upre, v koliziji med upravičenjem otroka in pravico staršev do stika pa je odločilna otrokova korist, primerjaj sklep VSL IV Cp 2631/2016.

3

Predlagatelj je predlagal tudi postavitev izvedenca psihiatra za otroke in mladostnike.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 161 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 108

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.