Jedro

Sodišče se strinja z očitkom tožnika, da izpodbijana odločba temelji na ustavno neskladni razlagi 28. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Po prvem odstavku tega člena se pooblaščencem, ki so člani stanovskega združenja, stroški odmerijo po pravilih njihovega stanovskega združenja, vendar ne več, kot je določeno za odvetnike po odvetniški tarifi, medtem ko se po drugem odstavku pooblaščencem, ki niso člani stanovskega združenja, stroški odmerijo po predpisih, ki urejajo povračilo stroškov pooblaščencev v upravnem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4221-571/2019-3 z dne 5. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevek tožnice za povrnitev priglašenih stroškov postopka v zvezi s pritožbo zoper odločbo o odmeri davka od premoženja na območju Mestne občine Ljubljana za leto 2018, ki jo je vložila po pooblaščencu, članu A. Ker pooblaščenec ni odvetnik in po presoji davčnega organa tudi ni član nobenega stanovskega združenja, tožnica ni upravičena do povračila stroškov po določbah 27. oziroma 28. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik 1), temveč po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Pravilnika o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik 2), po katerih se pooblaščencem, ki niso odvetniki, stroški, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov in stroškov za bivanje, odmerijo v skladu z določbami tega pravilnika, ki določajo povrnitev teh stroškov za priče, izvedence in tolmače. 2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-10-111/2019-2 z dne 3. 12. 2019 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev in razloge organa prve stopnje kot pravilne in skladne z zakonom ter na njegovi podlagi izdanim Pravilnikom 1 in 2. Pravilna je namreč ugotovitev, da A., katerega član je pooblaščenec, ne šteje za stanovsko združenje. Glede združenj, kot tudi glede klubov, veljajo določbe Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1). Iz ustanovitvenega akta A. z dne 3. 9. 2018 je razvidno, da gre za strokovno združenje ljudi, ki se ukvarjajo z davčnim svetovanjem, vendar pa iz njega izhaja tudi, da nima statusa pravne osebe. Iz akta tudi ni razvidno, da bi bil A. v skladu z določbami 17. in 18. člena ZDru-1 registriran na upravni enoti na območju katere ima sedež. Tožnica torej ni izkazala, da je njen pooblaščenec član stanovskega združenja in je zato o povrnitvi stroškov utemeljeno odločeno skladno z drugim odstavkom 28. člena Pravilnika 1. 3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja, ker temelji na napačni uporabi materialnega zakona. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev priglašenih stroškov upravnega spora v roku 15 dni, od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je uspela s pritožbo, njen pooblaščenec pa je član Kluba davčnih svetovalcev, ki združuje fizične osebe, ki se ukvarjajo z davčnim svetovanjem, vendar pa to združenje nima pravne subjektivitete, ustanovljeno je bilo na podlagi ustavne svobode združevanja. V zadevi je sporna interpretacija 28. člena Pravilnika 1, vsebina Pravilnika 1 glede na vsebino 79. člena ZDavP-2 in vsebina 79. člena ZDavP-2, vse v povezavi z določbami Ustave RS. Razlaga drugostopenjskega organa, da sporni klub ni strokovno združenje v smislu 28. člena Pravilnika 1, je napačna in arbitrarna, ker niti ZDavP-2 niti Pravilnik 1 ne opredeljujeta, kaj naj bi strokovno združenje bilo, in ne določata, da mora imeti pravno subjektiviteto. To tudi ne bi bilo skladno s stališči Ustavnega sodišča RS, ki je že zavzelo stališče, da pravna osebnost za svobodo združevanja ni odločilna in ustavno varstvo uživajo tudi popolnoma zasebna in neformalna združenja. Ne glede na navedeno pa je drugi odstavek 28. člena Pravilnika 1 tudi v nasprotju z Ustavo RS. Ta odstavek je bil dodan sredi leta 2018 (dotlej so imele stranke pravico do enakega povračila stroškov za zastopanje s strani davčnih svetovalcev ne glede na to, ali so ti bili člani stanovskih združenj ali ne), zakaj pa je temu tako, ni znano, saj novela ne vsebuje obrazložitve. Smoter razlikovanja ni znan. To je v nasprotju s 14. in 15. členom Ustave RS. Šesti odstavek 79. člena ZDavP-2 ne daje podlage za razlikovanje med odvetniki in davčnimi svetovalci, ki so člani stanovskih združenj, in tistimi, ki to niso. To razlikovanje si je izmislil minister brez zakonske podlage. Drugi odstavek 28. člena Pravilnika 1 krši več ustavnih načel in svoboščin, saj sili davčne svetovalce v združevanje, če želijo, da jih stranke najamejo, saj bodo le v tem primeru imele v primeru uspeha pravico do povračila stroškov zastopanja. Za takšno razlikovanje in omejevanje ni razumnega razloga. Tudi šesti odstavek 79. člena ZDavP-2 nasprotuje ustavi, saj vsebuje le golo pooblastilo (izvršilno klavzulo) ministru, brez postavitve omejitev pri določitvi omejitve višine stroškov pravnega zastopanja in strokovne pomoči. Že zakonodajalec je predpisal, da je stranka v primeru uspeha upravičena do povračila stroškov. Zato predlaga še, da sodišče po potrebi vloži zahtevo za oceno ustavnosti šestega odstavka 79. člena ZDavP-2. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V šestem odstavku 79. člena ZDavP-2 sodišče zatrjevane neskladnosti z določbami Ustave RS ne ugotavlja. Prav tako ne ugotavlja neskladnosti 28. člena Pravilnika 1 z določbami zakona, ki bi v obravnavanem primeru narekovala uporabo instituta exceptio illegalis.

7. Se pa sodišče strinja z očitkom tožnika, da izpodbijana odločba temelji na ustavno neskladni razlagi 28. člena Pravilnika 1. Po prvem odstavku tega člena se pooblaščencem, ki so člani stanovskega združenja, stroški odmerijo po pravilih njihovega stanovskega združenja, vendar ne več, kot je določeno za odvetnike po odvetniški tarifi, medtem ko se po drugem odstavku pooblaščencem, ki niso člani stanovskega združenja, stroški odmerijo po predpisih, ki urejajo povračilo stroškov pooblaščencev v upravnem postopku.

8. Pravilnik 1 v 28. členu definicije stanovskega združenja ne podaja, takšne definicije pa tudi ne opredeljuje kakšen drug, področni zakon, zlasti upoštevaje, da je bil upravni postopek, v katerem je tožnico zastopal pooblaščenec, davčni postopek, dejavnost njegovega pooblaščenca pa je davčno svetovanje, ki pa v Republiki Sloveniji ni reguliran poklic, denimo na način, da bi bilo predpisano članstvo v določeni organizaciji, denimo zbornici kot „stanovskem združenju“. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča pri razlagi tega pravnega pojma treba izhajati le iz besedila 28. člena Pravilnika 1 in upoštevati, da se izraz stanovsko nanaša na poklic, združenje pa v najširšem pomenu besede na skupino subjektov, ki jih druži skupna ideja, interes. Drugačna, zožujoča, razlaga navedene določbe je brez podlage v zakonu in povzroča ustavno neskladno razlikovanje med davčnimi svetovalci, ki so člani stanovskih združenj s pravno subjektiviteto in stanovskih združenj brez pravne subjektivitete.

9. Ker izpodbijani sklep temelji na napačni uporabi materialnega prava, ga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločitev v skladu s pravnim mnenjem te sodbe.

10. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe jasno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).