Jedro

V primeru večletne protipravne dejavnosti (prodaje, nakupa) mamila gre za eno kaznivo dejanje, saj je izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja po členu 196/I določeno z nedovršnimi glagoli.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega F. B. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o pravni opredelitvi, kazenski sankciji ter odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se ravnanje obtoženega F. B., opisano pod točko 1 in 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ in se obtožencu po tem zakonitem določilu izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

Izrek o odvzemu premoženjskopravne koristi se odpravi.

V ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo so bili obtoženi I. H., F. B. in D. K. spoznani za krive - obtoženi I. H. kaznivega dejanja po členu 196/I KZ, za katero mu je sodišče izreklo štiri leta zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za dobo petih let, obtoženi F. B. dveh kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ, pri čemer mu je sodišče za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka pa pet mesecev zapora, nakar mu je po določilih o steku izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora; obtoženemu D. K. pa je izreklo kazen eno leto zapora. V izrečeno kazen je obtoženemu I. H. vštelo čas prebit v priporu od 21.3.2001 dalje, obtoženemu D. K. pa čas prebit v pridržanju dne 21.6.2000 od 9.25 do

14.45 ure. Po IV. odstavku 196. člena KZ je sodišče odvzelo 0,32 g zaseženega heroina. Na podlagi 95. in 96. člena KZ je sodišče vsem trem obtožencem odvzelo premoženjsko korist, tako da jim je v nerazdelno palčilo naložilo znesek 35.000,00 DEM po tečaju na dan plačila, obtoženemu H. pa še tako, da se mu naloži v plačilo znesek

5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po tečaju na dan plačila.

Obtožencem je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sicer povprečnino obtoženemu I. H. 100.000,00 SIT, obtoženemu F. B. 80.000,00 SIT in obtoženemu D. K. 60.000,00 SIT.

Višje sodišče v L. je v tej kazenski zadevi že odločalo o pritožbah zagovornika obtoženega I. H. in D. K. ter o pritožbi obtoženega F. B. in s sodbo opr. št. I Kp 1362/2001 z dne 14.4.2005 delno ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega K. ter po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe obtoženega F. B. in zagovornika obtoženega I. H. sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ravnanje obtoženega F. B., opisano pod točko 1 in 2 pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje po členu 196/I KZ in obtožencu izreklo kazen dve leti zapora. Na podlagi IV. odstavka 196. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je izreklo varnostni ukrep odvzema 684,44 g heroina ter odpravilo izrek o odvzemu protipravne premoženjske koristi, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

V navedeni kazenski zadevi pa je sodišče moralo ponovno odločati na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 81/2002 in I Ips 87/2002, s katero je Vrhovno sodišče Republike Slovenije o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obtoženega F. B. odločilo, da se odločba o pravnomočnosti sodbe glede obtoženega F. B. razveljavi in je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v postopek s pritožbo obtoženčevega zagovornika. Sodišče prve stopnje je pritožbo obtoženčevega zagovornika vročilo nasprotni stranki - državnemu tožilcu in nato predložilo v reševanje pritožbenemu sodišču.

V pritožbi zagovornik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP in predlaga, naj se njegovi pritožbi ugodi tako, da se obtoženega F. B. oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje, v nadaljevanju pa tudi predlaga izrek pogojne obsodbe z znižanjem določene kazni.

Višji državni tožilec je v svojem predlogu, podanem po II. odstavku

377. člena ZKP predlagal delno ugoditev pritožbi. S predlogom sta bila seznanjena obtoženec, ki je na predlog odgovoril in njegov zagovornik.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obtoženega F. B. prvenstveno očita sodišču prve stopnje, da je sodbo oprlo na nedovoljen dokaz - izpovedbo tajnega policijskega sodelavca (pravilno delavca), ki naj bi izvajal posebne ukrepe zoper F. B. brez pooblastil. Enako kršitev je v svoji pritožbi uveljavljal tudi F. B., vendar je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo v tej smeri zavrnilo kot neutemeljeno. Podatki predkazenskega postopka namreč dokazujejo, da so se izvajali ukrepi tajnega policijskega delovanja zoper več oseb, med njimi tudi obtoženega I. H. v času od 19.1. do

19.4.1999 in da je okrožna državna tožilka iz Slovenj Gradca dne

10.3.1999 z odredbo (priloga A42) dovolila, da UKS MNZ izvrši enkraten ukrep navideznega odkupa mamil od I. H., ker je bilo iz obrazložitve predloga MNZ mogoče utemeljeno sklepati, da je Ilfad Hodžič vpleten v kriminalno dejavnost s kaznivim dejanjem po členu 196/I KZ. Ukrep navideznega odkupa naj bi se izvršil v času od

10.3.1999 do 10.4.1999. Ker se je pri izvajanju odobrenega tajnega policijskega delovanja in navideznega odkupa zoper I. H. in druge osumljence ugotovilo, da naj bi se kot aktiven član združbe uveljavljal tudi F. B., ki naj bi ponudil organizacijo prevoza mamil, je na predlog MNZ z dne 30.3.1999 okrožna državna tožilka na podlagi

II. odstavka 49. člena Zakona o policiji dne 31.3.1999 odobrila izvajanje ukrepa tajnega policijskega delovanja z uporabo prirejenih listin in identifikacijskih oznak zoper tega osumljenca (priloga A8) za čas od 31.3.1999 do 19.4.1999. Stik tajnega policijskega delavca z osumljenim F. B. v času, ko so se izvajali ukrepi zoper I. H., ki je ponudil prodajo mamila, pa ne pomeni, kot zmotno meni pritožnik, da je tajni policijski delavec deloval brez odobritve generalnega direktorja policije in da je bilo zato njegovo delovanje nezakonito, saj je državna tožilka ukrep po II. odstavku 49. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 46/98) lahko odobrila šele potem, ko so obstajali razlogi za sum, da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje po členu 196 KZ. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika, da se je ukrep potrjeval za nazaj. Prav v času, ko je bil odobren ukrep zoper F. B. in tudi odrejen enkraten navidezni odkup mamil od I. H., pa je tudi prišlo do nakupa mamila v Z. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je že v sodbi I Kp 1362/2001 zavrnilo kot neutemeljene pritožbene navedbe o nepoštenem sojenju, ker je bil tajni policijski delavec zaslišan na način predpisan v VII. odstavku 331. člena ZKP v zvezi s členom 240. ZKP-a. Priča tajni policijski delavec J. je bil zaslišan na glavni obravnavi, njegovo zaslišanje pa je bilo opravljeno na predpisan način. Pri takšnem zaslišanju, utemeljenem le v izjemnem primeru, pa seveda soočanja kot ga nakazuje pritožnik, ni mogoče izvesti.

Ker je koordinator akcije potrdil, da je zaslišana oseba tajni policijski delavec J. in je sodišče preverjalo njegovo izpovedbo tudi s tem, da je od anonimne priče zahtevalo osebne opise obdolžencev in nihče ni ugotovil bistvenih neskladnosti, so neutemeljene navedbe pritožnika, da obstaja dvom ali je to res oseba, s katero je bil obdolženi B. v stiku. Zato so vsa namigovanja o tem, da naj bi morebiti izpovedoval nekdo, ki je bil seznanjen s poročili nadrejenega vodja, neutemeljena. Pritožnik si tudi po svoje razlaga dejstvo, da tajni policijski delavec na zaslišanju dne 4.10.2001, torej več kot dve leti po dejanju, ni vedel povedati ničesar o prodaji 0,32 g heroina dne 7.5.1999 (kaznivo dejanje pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje). Anonimna priča se tudi ob predočitvi poročila tega dogodka ni spomnila, oziroma navajala, da se spominja prihoda B. v stanovanje in razdelitev vzorcev, drugega pa ne. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je poročilo napisal koordinator, priča pa ga ni avtorizirala, edini dokaz, saj so vsebine zapisov poročil skladne z zagovorom obtoženega B. v postopku. Iz dopisa MNZ UKS z dne 26.5.1999 (list. št. 74) pa izhaja, da so delavci policije pri operativnem delu dne 7.5.1999 pridobili vzorec mamila 0,32 g in da je analiza pokazala, da vzorec vsebuje heroin in spremljajoče spojine heroina in je v poročilo priložena tudi fotografska priloga (list. št. 75 do 76). Ker je obdolženi B. sam povedal, da mu je vzorec pripravil K. D. in ta vzorec prinesel J. v stanovanje v C., kar se ujema s poročilom tajnega policijskega delavca, ni nobenega dvoma, da je do predaje tega vzorca prišlo dne 7.5.1999 in so neutemeljena zatrjevanja pritožnika, da obstaja realna nevarnost, da je tajni policijski delavec dal v analizo mamilo, ki ga je dobil od koga drugega ali na kakšen drug način. Še istega dne je policija predlagala državnemu tožilcu, da zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti odloži odvzem prostosti osumljenih oseb in izvrševanje drugih ukrepov in je državna tožilka dne 10.5.1999 (priloga A55) začasno odložila izvršitev ukrepov z odločbo Kttr 3/99 zoper osumljene I. H., V. H., D. N., F. B. in D. K. Dne 16.6.1999 (torej po predaji vzorca) pa je ponovno začasno odložila podajo kazenske ovadbe zoper F. B. (priloga A5) prav tako za čas do 10.5.2001 na podlagi podatkov policije, da je F. B. izročil dne 7.5.1999 tajnemu policijskemu delavcu 0,32 g heroina.

Sklicevanje v odločbi državne tožilke glede podaljšanja ukrepa tajnega policijskega delovanja zoper F. B. z dne 16.7.1999 pa je očitno pomotno, vendar ne vpliva na ugotovitev, da je državna tožilka ravnala v skladu z določbo 159. člena ZKP.

Zagovornik ponavlja obdolženčev zagovor, da je bil obtoženi B. za nakup mamila prisiljen s strani tajnega policijskega delavca, da je od dejanja želel odstopiti in da je nadaljeval le na njegov nagovor na podlagi njegovih prikritih in neprikritih groženj. Že sodišče prve stopnje je v sodbi prepričljivo obrazložilo zakaj takšnega zagovora ne sprejema. Obtoženi F. B. je v nakup mamila vložil svoj denar, pripeljal k poslu še D. K., ki ga tajni policijski delavec pri tem ni poznal. D. K. je nato sprejel 1 kg mamila v Ljubljani. Po izvedenem nakupu sta tajnemu policijskemu delavcu pripeljala mamilo in del tega mamila zadržala zase. Nato pa je obtoženi F. B. le dober mesec po tem dogodku tajnemu policijskemu delavcu v C. prepeljal še nov vzorec mamila. Okoliščine tega je F. B. v preiskavi podrobno opisal. Zato so ob ugotovitvi, da obtoženi F. B. konkretnih groženj s strani tajnega policijskega delavca ni navajal, neutemeljene pritožbene trditve, da je bil v nakup mamila prisiljen. Pri tem pa tudi obtoženi F. B. ob zaslišanju tajnega policijskega delavca njegove

izpovedbe, da je bila vloga F. B., da je organiziral prevoz, kasneje pa, da bo tudi sam dal del denarja, ni izpodbijal, zatrjeval je le, da vztraja pri svojem zagovoru.

Odločitev sodišča prve stopnje, da obtoženi F. B. k storitvi kaznivega dejanja torej nakupu mamila ni bil napeljan ali celo prisiljen, je tako pravilna in prepričljiva, zato so neutemeljena vsa zatrjevanja o tem, da je bila kriminalna dejavnost izzvana. Če obtoženi F. B. ne bi hotel sodelovati kot kupec mamila, bi v navedenih okoliščinah lahko denar tudi tajnemu policijskemu delavcu posodil, o čemer pa v postopku obtoženi F. B. nikoli ni govoril, kar pa vse kaže na pripravljenost tega obtoženca, da ne samo organizira prodajo mamila v L., ampak da tudi del mamila kupi.

V zvezi s trditvijo zagovornika, da prodaja vzorca ni samostojno kaznivo dejanje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak ugovor utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožnik. Pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa po I. odstavku 196. člena KZ je izvršitveno ravnanje določeno z nedovršnimi glagoli. Zato gre v primeru večkratne protipravne dejavnosti, ko je izkazana subjektivna komponenta le za eno (kolektivno) kaznivo dejanje, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika, ki uveljavlja kršitev kazenskega zakona ugodilo tako, da je ravnanje obtoženca opredelilo kot eno kaznivo dejanje, upoštevajoč težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde, okoliščine, ki jih navaja zagovornik, da obtoženec pred storitvijo kaznivega dejanja ni bil kaznovan in pa pomembna okoliščina, da je od storitve kaznivega dejanja preteklo že skoraj sedem let, zato je pritožbeno sodišče obtožencu po določbi I. odstavka 196. člena KZ izreklo kazen eno leto zapora. Zavrnilo pa je prizadevanja obtoženčevega zagovornika, da se obtožencu izreče pogojna obsodba, saj okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje izvršeno, predvsem pa okoliščina, da je obtoženec k storitvi pritegnil še D. K., upoštevajoč količino mamila pri nakupu katere je sodeloval ter vrsto mamila, ne opravičujejo izreka pogojne obsodbe, torej zaključka, da bi že pogojna obsodba na obtoženca vplivala, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal.

Utemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko napada odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Že iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta kupnino 35.000,00 DEM za 1 kg heroina prejela V. H. in D. N., od tega zneska pa je I. H. izročila znesek 5.000,00 DEM. Zato kupnine, ki so jo prejeli sostorilci ni mogoče šteti kot premoženjsko korist, ki jo je pridobil F. B., saj ta (ki je v nakup vložil

10.500,00 DEM) s kaznivim dejanjem ni bil okoriščen. Ker je torej sodišče prve stopnje odvzem premoženjske koristi izdalo nepravilno - v nasprotju z določilom člena 95 in 96 KZ, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je izrek o odvzemu premoženjske koristi temu obtožencu odpravilo.