Jedro

O materialnem zahtevku, podržavljenem premoženju bivših lastnikov, je bilo v celoti odločeno, odločba je pravnomočna od 7. 1. 2000. Procesna podlaga za izdajo dopolnilne odločbe pa ni podana. Upravičenje po 12. členu ZDen ne pomeni samostojnega materialnega zahtevka. Prvostopni organ je pravilno navedena dejstva ocenil za pravno relevantna ter pravilno predlog zavrgel, ker je bilo o zahtevi za denacionalizacijo v celoti odločeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin – predlog za izdajo dopolnilne odločbe, po prejšnjih lastnikih A.A. in B.B. V obrazložitvi je navedel, da je tožeča stranka dne 22. 12. 2010 predlagala izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z odprtim vprašanjem vstopne pravice C.C. po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V predlogu se sklicuje na odločbo št. 321-033/93-147 z dne 14. 12. 1999. Organ ugotavlja, da je bilo o denacionalizacijski zadevi po prejšnjih lastnikih A.A. in B.B. že odločeno z odločbo št. 321-033/93-147 z dne 14. 12. 1999, ki je pravnomočna od dne 7. 1. 2000. Zahtevo za denacionalizacijo so dne 20. 1. 1993 vložili tožeča stranka D.D., E.E., F.F., vsi iz Avstrije. V postopku po prejšnjih lastnikih je bilo ugotovljeno, da nista štela za upravičenca do denacionalizacije, ker nista izpolnjevala pogoja državljanstva, kot je izhajalo iz ugotovitvene odločbe. Pred izdajo odločbe pa je organ pooblaščenko vlagateljev z dopisom obvestil o zakonskih določbah 12. člena ZDen in 3. odstavka 60. člena ZDen in pozval k dopolnitvi vloge. O navedenem je bila dne 18. 6. 1999 obveščena tudi tožeča stranka. Dne 30. 6. 1999 je ena od vlagateljic F.F. obvestila upravni organ, da ni slovenska državljanka ter prosi, da se postopek ustavi. C.C. pa se na obvestilo ni odzvala, kljub temu, da ga je osebno prejela, kar dokazuje povratnica z dne 25. 6. 1999. Na odločbo z dne 14. 12. 1999 se tudi ni pritožila. Ker iz navedenega izhaja, da je bilo o zahtevi stranke po prejšnjih lastnikih že pravnomočno odločeno, je zahtevo stranke v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbija sklep zlasti zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oz. napačnega sklepa o dejanskem stanju. Dne 21. 12. 2010 je podala predlog za izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z odločbo z dne 14. 12. 1999. V postopku, ki se je zaključil z izdajo te odločbe, se vprašanje njenega državljanstva in pravica do denacionalizacije ni ugotavljala in zatorej se o tej zadevi z izdano odločbo ni moglo odločiti. Tožeča stranka je vložila zahtevo za denacionalizacijo po pokojnih A.A. in B.B., ne pa na podlagi pravice iz 12. člena ZDen. V postopku pred izdajo odločbe z dne 14. 12. 1999 se torej o njenih pravicah ni odločalo in tako odločba ne more vsebovati opredelitve glede tega vprašanja. Prav tako so opredelitve organa iz odločbe z dne 14. 12. 1999 neresnične in prikrojene, saj je upravni organ kršil pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost oz. pravilnost odločitve, zato naj brez predhodnega preverjanja ne služijo kot podlaga za sprejetje odločitve. Predlaga, da sodišče zasliši tožečo stranko, tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Predmet preizkusa v upravnem sporu je prvostopni sklep, s katerim je organ vlogo za denacionalizacijo nepremičnin – predlog za izdajo dopolnilne odločbe, po prejšnjih lastnikih A.A. in B.B., ki ga je vložila tožeča stranka, zavrgel. Sporno med strankami je, ali odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Dne 22. 12. 2010 je tožeča stranka vložila predlog za izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z odprtim vprašanjem vstopne pravice C.C. po 12. členu ZDen. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga prvostopnega organa za odločitev – zavrženje predloga za izdajo začasne odločbe po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP sestavljajo dejstva, ki izhajajo iz odločbe z dne 14. 12. 1999 in postopka katerega rezultat je bila. S to odločbo je bila zavrnjena denacionalizacija istega premoženja za katerega tožeča stranka zahteva izdajo dopolnilne odločbe, premoženja bivših lastnikov A.A. in B.B. O materialnem zahtevku, podržavljenem premoženju bivših lastnikov, je bilo torej v celoti odločeno, odločba je pravnomočna od 7. 1. 2000. Procesna podlaga za izdajo dopolnilne odločbe – 220. člen ZUP ni podana. Upravičenje po 12. členu ZDen ne pomeni samostojnega materialnega zahtevka. Prvostopni organ je po mnenju sodišča pravilno navedena dejstva ocenil za pravno relevantna ter pravilno predlog po 4. točki 1. odstavka 129. člena zavrgel, ker je bilo o zahtevi za denacionalizacijo v celoti odločeno. Po mnenju sodišča je bil izpodbijani sklep izdan na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in napravljen tudi pravilen sklep o dejanskem stanju.

Tožeča stranka ugovarja, da se v postopku z odločbo z dne 14. 12. 1999 vprašanje državljanstva tožeče stranke ni ugotavljalo in zato se v tej zadevi z izdano odločbo ni moglo odločiti. Kot je sodišče že zgoraj navedlo, je v zadevi bistveno, da je bilo o materialnem zahtevku – podržavljenem premoženju že pravnomočno odločeno z odločbo 14. 12. 1999. Tudi v kolikor bi bilo res, da se vprašanje državljanstva C.C. v tem postopku ni ugotavljalo, to dejstvo ne bi bilo podlaga za izdajo dopolnilne odločbe, ker upravičenje po 12. členu ZDen ne pomeni samostojnega zahtevka. Podrejeno, ker pri presoji izpodbijanega sklepa ni bistveno, pa sodišče navaja, da je iz odločbe z dne 14. 12. 1999 razvidno, da je bila tožeči stranki dana možnost, da upravičenje po 12. členu uveljavlja. Kolikor pa je ob prejemu te odločbe menila, da je bilo v postopku napačno ugotovljeno, da je poziv organa za uveljavljanje zahtevka po 12. členu ZDen prejela, bi lahko nepravilnost uveljavljala s pritožbo zoper to odločbo. Zato sodišče tudi ne more slediti dokaznemu predlogu po zaslišanju tožeče stranke, kot ga uveljavlja v tožbi, ker to dejstvo (sedanje zatrjevanje državljanstva RS) ni relevantno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1