Jedro

Glede na 1. odstavek 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) za čas po 15.5.1945, torej po končanju druge svetovne vojne, ni več mogoče priznavati učinkovanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov druge svetovne vojne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2304/97-10 z dne 6.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 24.7.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote B. z dne 10.1.1997, s katero je bilo odločeno, da se zahtevku tožeče stranke ne ugodi in se ji ne prizna status žrtve vojnega nasilja in iz njega izhajajočih pravic do doživljenjske rente in zdravstvenega varstva in njen zahtevek zavrže. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po določbi 3. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) status žrtve vojnega nasilja prizna tudi osebi, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1.in 2. odstavka tega člena. Prvi odstavek 2. člena ZZVN kot prisilne ukrepe opredeljuje v tem členu taksativno navedene ukrepe, izvršene v času od. 6.4.1941 do 15.5.1945. Ker je bila tožeča stranka rojena po 15.5.1945, in sicer dne 22.9.1945, torej po prenehanju prisilnih ukrepov zoper njene starše po 1. in 2. odstavku 2. člena ZZVN, ji status žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN ne pripada. Tožbena navedba, s katero tožeča stranka pravico do statusa smiselno utemeljuje z določbo 16. člena ZZVN, je neutemeljena. Ta določba je v ZZVN uvrščena v poglavje "Varstvo žrtev vojnega nasilja" in se upošteva le pri ugotavljanju obsega pravic osebe, ki ji je status žrtve vojnega nasilja priznan po določbah I. poglavja ZZVN, v katerem so določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Zato določbe 16. člena ZZVN, po kateri se čas trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja šteje v dejanskem trajanju do povratka v domovino; če se je žrtev vojnega nasilja vrnila v domovino po 31.12.1945, pa se ji čas po tem datumu prizna le, če dokaže, da se pred tem ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama povzročila, v obravnavanem primeru za priznanje statusa ne more upoštevati. Zato je tožena stranka pritožbo tožeče stranke utemeljeno zavrnila. To, da s svojo odločitvijo ni odpravila odločbe organa prve stopnje v delu zavrženja zahtevka tožeče stranke, pa ni takšna kršitev pravil postopka, ki bi vplivala ali mogla vplivati na odločitev.

V pritožbi navaja tožeča stranka, da bi sodišče prve stopnje moralo v obravnavanem primeru presojati, ali so zoper njo trajali prisilni ukrepi najmanj tri mesece, kot to zahteva 3. člen ZZVN. Njeni starši in sestre so bili prisilno izseljeni dne 10.1.1942 v taborišče K., kar zadostuje pogoju po 2. členu ZZVN, da so morali biti prisilno izseljeni v času od 6.4.1941 do 15.5.1945. Zoper njih je prisilni ukrep trajal 57 mesecev, to je do 30.9.1946, ko so se vrnili iz taborišča K. v Slovenijo. Ona pa se je rodila v izgnanstvu v Nemčiji, zato je zoper njo prisilni ukrep trajal do povratka v Slovenijo, to je 12 mesecev. Za čas trajanja prisilnih ukrepov je po 3. členu ZZVN odločilen uradni dokument vrnitve iz izgnanstva in ne datum 15.5.1945. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče odloči v njeno korist in ji prizna status žrtve vojnega nasilja.

V odgovoru na tožbo navaja tožena stranka, da je organ prve stopnje oprl svojo odločitev na ugotovitev, da je bila tožeča stranka sicer rojena v Nemčiji, kamor so bili starši med drugo svetovno vojno prisilno izseljeni že v letu 1942, vendar se je rodila v času, ko je bilo že konec prisilnega ukrepa. Takšna odločitev je po mnenju tožene stranke pravilna, pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Svojo odločitev je oprlo na pravilno razlago določb ZZVN. Pritožbeni ugovor, da bi moralo pri svoji presoji upoštevati predvsem določbe 3. člena ZZVN, je neupošteven. Teh določb, ki za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določajo minimalen čas trajanja prisilnega ukrepa, ker zakonska ureditev temelji tudi na dejstvu, da so posledice praviloma nastale pri tistih, kjer je prisilni ukrep trajal določeno časovno obdobje, ni mogoče uporabiti samostojno in brez ustrezne vsebinske povezave z določbami drugih členov v I. poglavju ZZVN, ki določajo pogoje za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča določb ZZVN ni mogoče razlagati tako, kot to navaja pritožnica, in sicer, da bi ji bilo mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja v času po končani drugi svetovni vojni, od njenega rojstva dne 22.9.1945 do 30.9.1946. Glede statusa žrtve vojnega nasilja je v 1. členu ZZVN določeno, da je to državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, kot čas trajanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov pa je v 1. odstavku 2. člena ZZVN glede druge svetovne vojne določen čas od 6.4.1941 do 15.5.1945. Po tem datumu, to je po končanju druge svetovne vojne, po določbah ZZVN torej ni več mogoče priznavati učinkovanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov druge svetovne vojne. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje se po določbah ZZVN čas po končanju druge svetovne vojne upošteva le pri odločanju o pravicah iz priznanega statusa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.