Jedro

Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo opravilo v obdolženčevi nenavzočnosti, potem ko je ugotovilo, da je bil pred tem že zaslišan, da je vabilo na glavno obravnavo prejel osebno in pravočasno in da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. S tem so bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP, zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravic obrambe.

Če nihče od upravičencev ne napove pritožbe, ni potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev (3. odstavek 368. člena ZKP). Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan kot stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti plačati povprečnino v znesku 120.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 13.9.2000 M.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 4 mesece zapora ter preizkusno dobo 1 leto. Oškodovanega M.B. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenemu M.K. pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot v njej navaja, absolutne kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi zahteve povzema navedbe iz izpodbijane sodbe, da je bilo M.K. sojeno v nenavzočnosti in da nihče od upravičencev do pritožbe v zakonskem roku pritožbe ni napovedal. Vložnik nato navaja, da je sodišče prezrlo dejstvo, da si je pred glavno obravnavo takrat še obdolženi M.K. vzel zagovornika, ta pa se je s priporočenim dopisom sodišču pravočasno opravičil, da se obravnave ne bo mogel udeležiti zaradi skoraj istočasne službene zadržanosti na drugem sodišču. Dopisu je priložil pooblastilo za zastopanje v tej zadevi ter predlagal preložitev za nedoločen čas. Vložnik navaja, da je sodišče s tem, ko je kljub temu opravilo obravnavo, na katero obdolženec brez zagovornika ni pristopil, absolutno kršilo ZKP in sicer obdolženčevo pravico do obrambe z zagovornikom. Navaja tudi, da je sodišče kršilo tudi druga določila ZKP in sicer obdolženčevo pravico do pritožbe, ker je ugotovilo, da naj bi bila sodba pravnomočna, čeprav obdolženi, ki opravičeno ni pristopil z zagovornikom, niti ni mogel napovedati pritožbe. Meni še, da je sporna sodba tudi nejasna, saj ne vsebuje nobenih razlogov za obsodbo.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega M.K., ni utemeljena. Meni, da sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka, saj so obstajali vsi razlogi oziroma pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Šlo je za sumarni postopek, kjer obramba ni obvezna, obdolženi na glavno obravnavo ni pristopil, bil pa je v redu povabljen in predhodno zaslišan, njegova navzočnost pa ni bila nujna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi odredbe sodnice z dne 14.7.2000 povabilo obdolženega M.K. na glavno obravnavo na dan 13.9.2000. Vabilo je obdolženec prejel 27.7.2000. Dne 5.9.2000, torej nekaj manj kot po dveh mesecih, je prvostopno sodišče prejelo zaprosilo odvetnika A.R. za preložitev glavne obravnave v kazenski zadevi zoper M.K. z obrazložitvijo, da ima odvetnik skoraj istočasno pred Okrajnim sodiščem v Celju razpisano obravnavo. Iz tega dopisa, opremljenega s prejemnim žigom, ni razvidno, da bi zaprosilu priložil pooblastilo. Originalno pooblastilo je bilo sodišču predloženo šele po večih pozivih ter urgencah tako odvetniku kot obsojencu 19.3.2001 (oddano priporočeno po pošti 16.4.2001).

Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo dne 13.9.2000 opravilo v nenavzočnosti obdolženega M.K., potem ko je ugotovilo, da je bil pred tem že zaslišan, da je vabilo na glavno obravnavo prejel osebno in pravočasno in da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da so bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP za opravo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca. Sodišče prve stopnje s tem ni kršilo pravic obrambe, kot to zatrjuje vložnik. Obdolženčev zagovornik, obdolženec ga je angažiral po razpisu glavne obravnave, je za narok vedel, saj je zaprosil za njegovo preložitev. Ne glede na vprašanje obstoja pooblastila, ki je bilo kasneje izkazano za nazaj, čeprav ni bilo pravočasno predloženo sodišču, je treba ugotoviti, da sodišče prve stopnje predlogu za preložitev ni ugodilo. Vložnik se glede vprašanja, ali je o takšni odločitvi sodišča seznanil svoje klienta, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izjavil. Kot razlog za preložitev glavne obravnave je vložnik navedel le trditev, da ima skoraj v istem času narok v pravdni zadevi na drugem sodišču. V obravnavani zadevi formalna obramba ni bila obvezna. Zaprosilu zagovornika obdolženca za preložitev obravnave sodišče ni ugodilo, ta kljub temu ni prišel na glavno obravnavo. Zagovornik ne takrat ne po opravljeni glavni obravnavi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazal, da se glavne obravnave v tej zadevi dejansko ni mogel udeležiti in da je sodišče zato s tem, ko obravnave ni preložilo, onemogočilo obdolžencu obrambo z zagovornikom in tako kršilo pravice obrambe.

Tudi ni mogoče pritrditi neobrazloženemu stališču, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do pritožbe. Obdolženec se je z neudeležbo na glavni obravnavi odrekel pravici do aktivne obrambe, oziroma pravicam, ki bi jih lahko uveljavljal, če bi bil na njej navzoč.

Pravnomočnost sodbe je v tem primeru nastopila s potekom roka za napoved pritožbe, od tega trenutka dalje učinkuje namreč zakonska domneva, da se je upravičenec do pritožbe odpovedal tej pravici (2. odstavek 368. člena ZKP). V primeru, ko nihče od upravičencev do pritožbe ne napove pritožbe, po določbi 3. odstavka 368. člena ZKP ni potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev. To pomeni, da zato, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Na podlagi navedenih razlogov je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP. Povprečnina je bila obsojencu določena v skladu z njegovimi premoženjskimi razmerami ter trajanjem ter zapletenostjo postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.