Jedro

Razpis je temeljil na Odloku o koncesiji za izvajanje javne službe predšolske vzgoje in varstva (Ur. l. RS, št. 96/09), kjer je v 4. členu izrecno navedeno, da lahko javno službo predšolske vzgoje in varstva izvaja koncesionar, ki je vpisan v razvid ter v skladu s pravilnikom zagotavlja pogoje in opremljenost. Pogoji tožene stranke za izvajanje javne službe so bili tako pritožnici znani, s prostovoljno prijavo na razpis pa je izrazila tudi svoje soglasje z njimi. Prav tako je svoje soglasje izrazila tudi s podpisom pogodbe o koncesiji, ki je bila sklenjena na podlagi odločbe z dne 27. 8. 2010, v kateri je bilo izrecno ugotovljeno, da ima pritožnica potrebne prostore in opremo.

V skladu z načelom volenti non fit iniuira obogatitveni zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Sodna praksa je zavzela stališče, da kadar do prehoda premoženja pride na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, korist, ki jo je tožena stranka pridobila, ne predstavlja neupravičene pridobitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 618,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 198.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka in povrnitev pravdnih stroškov. Obenem je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 3.642,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka objavila javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje javne službe predšolske vzgoje in varstva na območju Mestne občine Novo mesto (Ur. l. RS, št. 59/2010, priloga B1), na katerem je bila tožeča stranka izbrana za koncesionarja in se ji je podelila koncesija za določen čas petih let za dva oddelka z odločbo Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. ... z dne 27. 8. 2010 (priloga A2). Na tej podlagi sta pravdni stranki dne 14. 9. 2010 sklenili pogodbo o koncesiji (priloga A3), ki jo je tožena stranka odpovedala dne 28. 8. 2015 z enoletnim odpovednim rokom (priloga A4).

6. Tožeča stranka v tožbi in nadaljnjih vlogah navaja, da je (v spornem obdobju od februarja 2013 dalje) kot zasebni vrtec prejemala sredstva za izvajanje progama predšolske vzgoje, tožena stranka pa ji ni plačala za prostor in opremo, v katerih je tožeča stranka v času veljavnosti koncesije opravljala javno službo. Tožeča stranka naj bi bila s tem prikrajšana, tožena pa obogatena, zato je zahteva od tožene stranke mesečno za prostore 3.800,00 EUR, za opremo za 700,00 EUR, skupno torej 4.500,00 EUR mesečno na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

7. Tožena stranka se je zahtevku protivila in se sklicevala na javni razpis, skladen z določbo četrtega odstavka 74. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami, ZOFVI), odločbo o podelitvi koncesije in pogodbo o koncesiji in navajala, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo določil o neupravičeni pridobitvi.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obveznost plačila najemnine oziroma uporabnine za prostore in opremo ne izhaja niti iz javnega razpisa, niti iz pogodbe o koncesije, sklenjene na podlagi 75. člena ZOFVI. Prav tako tožeča stranka ni izkazala elementov neupravičene obogatitve, t.j. prikrajšanja na strani tožeče stranke kot koncesionarja in obogatitve na strani tožene stranke kot koncendenta, niti vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo. S podpisom pogodbe o koncesiji se je tožeča stranka strinjala s pogodbenimi določili, pri tem pa nedvomno vedela, kakšne prejemke bo prejela iz naslova opravljanja koncesije s strani tožene stranke. Okoliščina, da se je tožeča stranka prostovoljno prijavila na javni razpis in prostovoljno podpisala pogodbo o koncesiji, pripelje do zaključka, da elementi neupravičene obogatitve niso podani.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodbe sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V zvezi z (odločilnimi) pritožbenimi razlogi pa navaja kot sledi (z nebistvenimi razlogi se mu ni potrebno ukvarjati).

10. V skladu s pogoji javnega razpisa, na katerega se je prijavila tožeča stranka, mora koncesionar zagotavljati opremljenost v skladu s Pravilnikom o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtce (Ur. l. RS, št. 73/00, 75/05, 33/08, 126/08).1 Razpis je temeljil na Odloku o koncesiji za izvajanje javne službe predšolske vzgoje in varstva (Ur. l. RS, št. 96/09), kjer je v 4. členu izrecno navedeno, da lahko javno službo predšolske vzgoje in varstva izvaja koncesionar, ki je vpisan v razvid ter v skladu s pravilnikom zagotavlja pogoje in opremljenost. Pogoji tožene stranke za izvajanje javne službe so bili tako pritožnici znani, s prostovoljno prijavo na razpis pa je izrazila tudi svoje soglasje z njimi. Prav tako je svoje soglasje izrazila tudi s podpisom pogodbe o koncesiji, ki je bila sklenjena na podlagi odločbe z dne 27. 8. 2010, v kateri je bilo izrecno ugotovljeno, da ima pritožnica potrebne prostore in opremo. Iz pogodbe o koncesiji je razvidno, da mora koncesionar program za predšolske otroke, ki je predmet te pogodbe, izvajati v lastnih prostorih (4. člen). V 11. členu pogodbe je bilo med strankama dogovorjeno, da mora koncesionar ves čas trajanja pogodbe izpolnjevati predpisane kadrovske, materialne in druge pogoje v skladu s predpisi za opravljanje programa za predšolske otroke. Cena in plačilo programa in stroškov so bili določeni v členih 12. do 16. pogodbe, med katerimi pa ni bilo predvideno nadomestilo za uporabo prostorov in opreme. Na podlagi navedenega je treba pogodbo razlagati tako, da stroške prostora in opreme nosi koncesionar. Vsakršno drugačno tolmačenje pogodbenih določil in naknadni dogovori glede tega bi bili v nasprotju z razpisom koncesije in bi pomenili nedopustno bistveno spremembo koncesijskega razmerja. To bi pomenilo neenakopravno obravnavo možnih ponudnikov oziroma celo izigravanje morebitnih drugih potencialnih prijaviteljev za podelitev koncesije, ki se niso prijavili, pa bi se v nasprotnem primeru morda prijavili. Šlo bi za spremenjene pogoje financiranja, torej za spremembo, ki bi lahko vplivala na možnost izbire drugega ponudnika, kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, pojasnjeno pa je bilo tudi že z izpodbijano sodbo. V okviru razpisnih pogojev pa se pravice in obveznosti podrobneje določijo s pogodbo o koncesiji, kot je določeno v 75. členu ZOFVI, ni pa mogoče razpisnih pogojev naknadno spreminjati.

11. V skladu z načelom volenti non fit iniuira obogatitveni zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Sodna praksa je zavzela stališče, da kadar do prehoda premoženja pride na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, korist, ki jo je tožena stranka pridobila, ne predstavlja neupravičene pridobitve.2

12. V skladu s 73. členom ZOFVI je koncesija eden od načinov zagotavljanja predšolske vzgoje. Ni pa mogoče koncesionarja povsem enačiti z javnim zavodom, kot to zmotno meni pritožnica. To izhaja iz samega instituta koncesije, smiselno pa je to razvidno iz določb ZOFVI in Zakona o vrtcih (UR. list RS, št. 12/1996 s spremembami, ZVrt), saj se zakonske določbe v zvezi z javnimi vrtci ne uporabljajo avtomatično za koncesionarja. Koncesijsko razmerje je pogodbeno razmerje med javnim in zasebnim subjektom, v katerem svoj prispevek nosi tudi koncesionar. Iz 34. člena ZOFVI izhaja, da mora pravna oseba, ki želi pridobiti koncesijo, sama predhodno zagotoviti prostore in opremo, kot določa Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca. Pred tem se izvajalec javno veljavnega programa vzgoje in izobraževanja niti v razvid ne more vpisati, razvid pa je predpogoj, da lahko izvajalec začne opravljati dejavnost vzgoje in izobraževanja.

13. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnico, pač pa pritrjuje odgovoru na pritožbo, da z ureditvijo veljavne zakonodaje in na njej temelječem razpisu ter sklenjeni pogodbi o koncesiji niso bile koncesionarju kršene nobene (ustavne) pravice. Upoštevati je treba, da je pri podelitvi koncesije razmerje drugačno, kot če občina ustanovi svoj javni zavod. Pri koncesijskem razmerju med koncendentom in koncesionarjem se medsebojne pravice in obveznosti v skladu z zakonom določijo v pogodbi, ki jo je treba skleniti v pisni obliki. Z njo se določijo tudi sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncendent (75. člen ZOFVI). V skladu s pogodbo o koncesiji je imel koncesionar dolžnost izvajati javno službo, ki mu je bila podeljena s koncescijo, hkrati pa pravico za opravljanje te službe prejeti plačilo, kot določa ZVrt, to je plačilo cene programa za otroka. Na drugi strani je imela tožena stranka kot koncendentka dolžnost zagotavljati pogodbeno dogovorjeno plačilo in hkrati pravico zahtevati od koncesionarja, da izvaja javno službo.

14. Pogodbena obveznost koncesionarja je bila zagotovitev prostorov, opreme in strokovno usposobljenega kadra. Koncendent pa je za izvajanje javne službe predšolske vzgoje in varstva zagotavljal sredstva v višini razlike med ceno programa in plačilom staršev, kot za javne vrtce. Ker tožnica v skladu s pogodbo sama zagotavlja prostore in opremo, ji v zameno za to ne pripada plačilo, torej tudi uporabnina ne. Prav tako ne gre za prikrajšanje ali obogatitev, saj ni podana odsotnost temelja, ampak je razmerje med strankama pogodbeno urejeno v skladu z veljavno zakonodajo.

15. Občina za otroke, ki obiskujejo vrtec koncesionarja, zagotavlja enako plačilo po ceni programa kot otrokom v javnih vrtcih. Koncesionar lahko nudi tudi dodatni program in tudi dodatno zaračuna, če so starši za obogatitvene programe pripravljeni dodatno plačevati. To pa ne pomeni, da je koncesionar postavljen v slabši položaj v primerjavi z javnim vrtcem. Primerjava položaja otrok v javnem vrtcu z zasebnim vrtcem pa presega domet te pritožbene zadeve.

16. Pritožnica meni, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, ker ni zgradila dvooddelčnega vrtca oziroma ni najela prostorov za dva oddelka in je s tem prihranila sredstva v proračunu oz. davkoplačevalski denar, namenjen za zagotavljanje prostorov predšolske vzgoje. Pritožnica navaja, da občina prejema sredstva za predšolsko vzgojo, vendar ne navede jasno, o katerih proračunskih sredstvih govori. Pritožbenih navedb v tej smeri zaradi njihove posplošenosti ni mogoče preizkusiti. Če je s tem mišljena povprečnina, ki se lahko porabi tudi za predšolsko vzgojo (prim. 21. člen Zakona o lokalni samoupravi, Ur. list RS št. 72/1993 s spremembami, ZLS, in 11. člen Zakona o o financiranju občin, Ur. list 123/2006, ZFO-1), zakon jasno določa, za katere naloge se dobljena sredstva lahko uporabijo. Tožena stranka je dolžna v prvi vrsti širiti javno mrežo vrtcev, ne pa vlagati v zasebno premoženje (tožeče stranke).

17. Pritožnica si napačno razlaga 26. člen Zakona o zavodih (Ur. listRS, št. 12/1991, ZZ), ki določa, da lahko da koncendent koncesionarju v uporabo potrebne prostore in opremo. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, ZZ s tem ne določa obveznosti plačila najemnine oz. uporabnine koncesionarju. Niti tega ne določa ZVrt. Če se koncesionar in koncesedent za to pogodbeno dogovorita, je to zgolj posledica njunega dogovora. V konkretnem primeru pa je pritožnica prostovoljno sklenila pogodbo o koncesiji, v kateri takšnega dogovora ni bilo.

18. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če pritožnica na kakšno pritožbeno navedbo morebiti ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.3 Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je glede na načelo uspeha upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo po Odvetniški tarifi v skladu s specificiranim stroškovnikom, in sicer odgovor na pritožbo 2000 točk in za materialne stroške po 11. členu OT 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk. Tako odmerjeni pritožbeni stroški znašajo 618,00 EUR. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Med merili za izbiro se je upoštevala tudi ocena objekta, prostora in opreme, pri čemer se je ocenjevala funkcionalnost objekta, velikost prostorov za izvajanje programa, število in kakovost igral, velikost in opremljenost zunanjih površin, namenjenih izvajanju programa, varnost (tehnično varovanje, dostop in parkirna mesta), prim. prilogo B1. 2 Prim. VSRS sodba II Ips 470/92 in druge. 3 Prim. US RS sklep UP-492/01-5.