Jedro

Uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti, vendar le pod določenimi pogoji: sodišče mora med drugim v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali se moderno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo. Osebno vozilo in kombajn se zagotovo ne bi uporabljala za isti namen, kot so se pred tem traktor in traktorski priključki za potrebe vinograda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (to je v I/3., I/4. in

II. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora toženki v roku 15 dni povrniti 57.100,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2003 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 4.10.2002: a) razsodilo: - v I/1. točki izreka, da se ugotovi, da za gospodujočo nepremičnino, parc. št. 1253, vpisano pri vl. št. 93 k.o., last tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in voženj s traktorjem, traktorsko prikolico za prevoz sena in gnoja, traktorskim nosilnikom, traktorskimi grabljami, balirko in škropilnikom za potrebe kmetijskega obdelovanja gospodujočega zemljišča, po obstoječi 3,5 m široki utrjeni poti, na način, da se s parcele tožene stranke 1249 k.o. zapelje na parcelo 1253 takoj, ko se parcela 1253 začne ali pa nadaljuje z vožnjo do konca parcele 1249 in zavije na to parcelo z vzhodne strani, v breme vsakokratnega lastnika zemljišča parcele 1249 vl. št. 1806 k.o., last toženke; - v I/2. točki izreka, da je toženka dolžna tožniku izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo možno vknjižiti služnostno pravico, opisano pod točko I/1 tožbenega zahtevka, v korist gospodujoče nepremičnine parc. št. 1253 vl. št. 93 k.o. in v breme služečega zemljišča parc. št. 1249 vl. št. 1806 k.o., v 15 dneh pod izvršbo; - v I/3. točki izreka, da se, kar tožnik zahteva več, zavrne; - v I/4. točki izreka, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 223.070,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila; - v II. točki izreka, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna odstraniti ovire s služnostne poti in da se ji prepoveduje na kakršenkoli način ovirati izvajanje služnostne poti hoje in vožnje in ovirati uporabo služnostne poti za potrebe kmetije tožnika, ki je vpisana v vl. št. 93 k.o. na parc. 1249, vl. št. 1806 ter

b) sklenilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Tožnik s pritožbo izpodbija zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da glede na to, da je v zahtevku navedel tudi druga vozila, ki jih potrebuje pri kmetovanju na svojem zemljišču, ni razloga, da sodišče ne bi priznalo služnostno pravico tudi zanje. Vozila in kombajn so pri kmetovanju potrebna. Uporaba takih vozil pomeni razširitev služnostne pravice, ki se načeloma dovoli, saj gre za vozila in naprave, ki pomenijo modernizacijo kmetovanja. Ker se je toženka z gradnjo zidanice strinjala, to posredno pomeni, da je dovolila tudi uporabo svojega zemljišča do objekta s strani, kjer mejita zemljišči pravdnih strank. Kot kaže dejansko stanje, tožnikov objekt namreč nima utrjenega dostopa nikjer drugje, kot tam, kjer je toženka postavila ograjo, torej na dvoriščni strani objekta, kjer ima objekt tudi vhod. Tožnik tudi odločitev sodišča prve stopnje razume tako, da lahko s toženkinega zemljišča vozi z navedenimi kmetijskimi stroji tako, da zapelje na dvorišče po utrjenem delu toženkine parcele. Kot izhaja iz zapisnika z naroka dne 21.9.2000, toženka priznava služnostno pravico za potrebe obeh vikendov, kar pomeni za kmetovanje in vse nepremičnine in objekte na parc. 1253 k.o.. To pomeni, da tožniku služnostna pravica pripada ne le na podlagi priposestvovanja, ampak tudi na podlagi toženkine izjave. V obravnavanem primeru bi lahko šlo za sporazum med strankama, saj je jasno razvidna volja obeh strank. V razlogih sodbe tudi ni podlage za zavrnitev zahtevka na odstranitev ovir s služnostne poti. Sodišče je priznalo služnostno pot za potrebe tožnikovih nepremičnin vse do konca zemljišča parcele 1249. Če je sodišče ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje služnostne pravice, bi bilo smiselno, da se mu mogoči tudi izvajanje služnostne pravice po sporni trasi.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP vročena toženki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga stroškovno zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog bistvene kršitev določb postopka v pritožbi ni pojasnjen. Zato je sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo glede absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pa takih kršitev ni ugotovilo.

Služnostno pravico ureja Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Splošna opredelitev stvarne služnosti je podana v prvem odstavku 49. člena tega zakona: služnost je stvarna pravica na tuji stvari, zaradi katere je lastnik dolžan, da glede svoje stvari nekaj trpi ali opusti, imetnik služnostne pravice pa je upravičen, da to stvar v določenem obsegu rabi ali uživa. Po ZTLR se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom, z odločbo državnega organa ali pa se pridobi s priposestvovanjem (51. člen ZTLR). Pri odločanju o tem, na kakšni podlagi je pridobil služnostno pravico tožnik, je bilo sodišče prve stopnje vezano na tožbeno trditveno podlago. Ker je tožnik v tožbi navedel, da toženkino zemljišče parcela 1249 že najmanj 100 let služi za hojo in vožnjo do njegove nepremičnine parcele 1253, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo pogoje za pridobitev te služnostne pravice na podlagi priposestvovanja. Stvarna služnost se namreč pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (prvi odstavek 54. člena ZTLR).

Pritožbene trditve, da naj bi tožnik služnostno pravico hoje in vožnje pridobil (tudi) na podlagi sporazuma s toženko, je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Kljub temu opozarja, da se toženka med postopkom na prvi stopnji ni strinjala z uporabo trase služnostne poti v celoti, kot jo je zahteval in jo še zahteva tožnik. Na naroku dne 21.9.2000 je toženka na tak način le oblikovala eno izmed svojih poravnalnih ponudb, ki pa je tožnik ni sprejel in se zato nanjo tudi ne more sklicevati. V pripravljalni vlogi z dne

5. januarja 2000 je toženka jasno navedla, da pristaja na vknjižbo služnostne pravice za potrebe kmetijske obdelave parcele 1253, ki je v naravi vinograd, ne pa tudi za potrebe tožnikovega vikenda in le ob pogoju, da tožnik z njene parcele 1249 zavije na svojo parcelo 1253 takoj, ko se njena parcela začne ali pa nadaljuje z vožnjo po parceli 1249 in zavije na parcelo 1253 z vzhodne strani. Služnostne pravice, po kateri bi tožnik pripeljal s toženkine parcele direktno pred vhod svojega vikenda, pa tožnik po njenem mnenju ni priposestvoval. Ker so enako izpovedale tudi vse zaslišane priče, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da so tožnik in njegovi pravni predniki služnostno pravico hoje in voženj za potrebe tožnikovega zemljišča pridobili na podlagi priposestvovanja le v obsegu in na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Obseg in način uporabe priposestvovane služnostne pravice hoje in voženj je v I/1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje jasno opredeljen in se ga absolutno ne da razlagati tako, kot si ga v pritožbi razlaga tožnik. Obstoječo 3,5 m široko utrjeno pot tožnik lahko uporablja le na dva načina: tako da z nje na svojo parcelo zapelje takoj na začetku ali pa na koncu svoje parcele.

Tretja možnost, da bi tožnik na svojo parcelo zapeljal tam, kjer je na trasi služnostne poti postavljena ograja, v okviru tega oziroma takšnega izreka ni možna. Glede na to je tudi pravilno zavrnjen tožnikov zahtevek za odstranitev te ograje.

Uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije res ne pomeni razširitve služnosti, kot načelno pravilno ugotavlja pritožnik, vendar le pod določenimi pogoji: sodišče mora v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali se moderno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo. Tožnik je priposestvoval služnostno pot vožnje za potrebe vinograda. Osebno vozilo in kombajn se tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi uporabljala za isti namen, kot so se pred tem traktor, traktorska prikolica za prevoz sena in gnoja, kosilnica ali balirka za seno. Za potrebe zemljišča vinogradniške kulture je tožnik lahko priposestvoval le tista prevozna sredstva in naprave, ki so vsebovana v izreku izpodbijane sodbe. Več kot to - torej dovolitev razširitve služnosti pa bo moral tožnik doseči po pravilih o zasilnih poteh v nepravdnem postopku.

Glede na to uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi neuspeha pritožbe mora tožnik toženki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Sodišče druge stopnje jih je priznalo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP in odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST). Toženki je priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk ali 41.250,00 SIT po 1. točki tar. št. 21 OT, od tega 20% davka na dodano vrednost v višini

8.250,00 SIT ter sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 400 točk ali 7.600,00 SIT po drugem odstavku tar. št. 1 ZST. Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo stroškov poročila stranki, ker so ti že vsebovani v stroškovni postavki sestave odgovora na pritožbo, njene potne stroške k odvetniku pa ne iz razloga, ker jih ni z ničemer izkazala. Tožnik mora torej toženki v roku 15 dni povrniti skupaj

57.100,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila.