Jedro

Likvidnostno stanje povzročitelja škode, če ta zaposluje delavce in če mu zaradi plačila odškodnine grozi stečaj, ni kriterij v smislu 200. člena ZOR, ki vpliva na višino odškodnine.

Strošek izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo, je strošek postopka in ne gmotna škoda.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 1. točki izreka prisojeni znesek odškodnine zniža za 1.500,00 EUR (na 13.800,00 EUR), v 2. točki izreka se zavrnjeni del odškodnine za nematerialno škodo v znesku 21.037,84 EUR zviša za 1.500,00 EUR (na 22.537,84 EUR), v 3. točki izreka pa se tam odmerjeni stroški postopka znižajo za 257,38 EUR (na 2.318,84 EUR).

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 111,23 EUR, v petnajst dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki odškodnino v znesku 15.300,00 EUR, z zamudnimi obrestmi od 25.4.2002 do plačila, pod 2. točko izreka je višji tožbeni zahtevek, to je za odškodnino v znesku 21.037,84 EUR s pripadki, kot neutemeljenega zavrnilo, pod 3. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.576,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in posledično temu tudi zoper odločitev o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v povrnitev vse stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine premalo upoštevalo stopnjo in trajanje telesnih bolečin, ki jih je utrpel tožnik po zadobljenih poškodbah. Primerno odškodnino iz tega naslova bi bila v višini vtoževane, to je v znesku 8.763,14 EUR. Ob padcu je tožnik utrpel hud primarni strah, ki je bil izražen od poškodovanja do prihoda v bolnišnico, kot to ugotovi izvedenec. Nato je trpel hud sekundarni strah ves čas zdravljenja. Kot je izpovedal tožnik sam, je strah trpel še po zaključenem zdravljenju, predvsem zato, ker se je bal, da bo zaradi poškodb in posledic izgubil službo. Primerna odškodnina za strah bi bila v višini vtoževane, to je v znesku 2.921,05 EUR. V višini zahtevane odškodnine v znesku 20.864,63 EUR bi bila primerna tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi tu je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo trajno zmanjšane življenjske aktivnosti, ki jih ugotovi izvedenec medicinske stroke. Ob poškodbi je bil tožnik star enaintrideset let in se je ukvarjal s športom, sedaj pa iger z žogo ne more več igrati. Bolečine ima ob fizičnih delih in težjih bremen sploh ne more dvigati. To ga močno ovira v njegovem poklicu voznika. Težave ima tudi pri opravljanju gospodinjskih del in lahko opravlja le lažja dela. Vse posledice bo tožnik trpel še vse življenje, ker ni pričakovati izboljšanja. Prenizka je tudi odškodnina za skaženost v višini 300,00 EUR. Zaradi brazgotine na roki je tožniku nelagodno, ko ga ljudje sprašujejo, kaj se mu je zgodilo. Brazgotina je na vidnem mestu in ga je sram, zaradi česar jo skriva. Sodišče bi moralo prisoditi tudi zahtevek za plačilo stroškov za izdelavo izvedeniškega mnenja dr. S. C.. Tožnik je izvedenca angažiral zato, da je ugotovil poškodbe in opisal posledice le teh, na podlagi česar je lahko postavil odškodninski zahtevek toženi stranki.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, v kolikor prisojena odškodnina presega znesek 11.300,00 EUR. Primerna odškodnina za telesne bolečine bi bila 4.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 6.400,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina bi bila skladna sodni praksi, pri čemer ni spregledati, da je tožnik pri opisovanju posledic poškodbe močno pretiraval. Če bi se namreč tožnik res toliko ukvarjal s športom, kot zatrjuje, bi se najbrž nezgodi znal izogniti. Pri odmeri odškodnine ne gre prezreti niti pomembnega dejstva, da je tožena stranka podjetnik, ki zaposluje deset delavcev in posluje na meji rentabilnosti. V primeru plačila tako visoke odškodnine, kot je sedaj prisojena, bi lahko postal nelikviden, kar bi ga pahnilo v stečaj in delo bi izgubilo deset delavcev.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavrača pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Kot je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se odškodnina za negmotno škodo odmerja po kriterijih iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Med njimi ni kriterija, da bi na višino odškodnine vplivalo tudi likvidnostno stanje povzročitelja škode, če ta zaposluje delavce in če mu zaradi plačila odškodnine grozi stečaj. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri brezpredmetne.

Da naj bi tožnik pri opisu posledic obravnavanih poškodb pretiraval, v kolikor naj bi sodišče temu pretiravanju tudi sledilo in mu verjelo, pritožba tožene stranke to zatrjuje pavšalno, brez podpore v argumentiranih dejstvih, podprtih z dokazi, kar enako velja za predvidevanje pritožbe, da bi se tožnik padcu izognil, če bi se res toliko ukvarjal s športom kot trdi. O takšnih pavšalnih pritožbenih navedbah se pritožbeno sodišče ne more opredeliti. Enako se ne more opredeliti o prav tako pavšalni pritožbeni trditvi, da odmerjena odškodnina ni skladna sodni praksi, ker pritožba te sodne prakse določno ne opredeli tako, da bi pritožbeno sodišče lahko primerjalo tu prisojeno odškodnino in odškodnino iz sodne prakse.

Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno in ob 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) skladni dokazni oceni ugotovilo pravno pomembna dejstva za določitev odškodnine po posamezni vrsti negmotne škode po višini, o čemer so v obrazložitvi izpodbijane sodbe dovolj obširni, prepričljivi in na dokazih temelječi razlogi. V kolikor pritožba tožeče stranke zatrjuje še dodatne posledice obravnavanih poškodb, ji ni slediti. To so pač subjektivne trditve tožnika, katerih ne potrjujejo v postopku izvedeni dokazi (razen izpovedba tožnika), zlasti ne izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. J. P., kot strokovnjaka s področja medicine in za izid pravde neprizadete osebe. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je ugotovljeni strah od trenutka poškodovanja do prihoda v bolnišnico sekundarni, ne primarni strah, kakor ga je pri odmeri odškodnine za strah tudi upoštevalo. Sodišče prve stopnje, ko je odmerilo odškodnino za negmotno škodo, pa je zmotno uporabilo materialno pravo, v kolikor je previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine v višini 1.000,00 EUR in za strah v višini 500,00 EUR. Ob upoštevanju meril za odmero odškodnine po višini iz 200. člena ZOR in glede na ugotovljeno pravno pomembna dejstva v izpodbijani sodbi je namreč primerna odškodnina za telesne bolečine v višini 4.000,00 EUR in za strah 1.500,00 EUR, kot jo v svoji pritožbi v tem delu priznava tudi tožena stranka.

Pritožbi tožeče stranke je še pojasniti, da je strošek izvedenskega mnenja pred pravdo strošek postopka, ne gmotna škoda v posledici škodnega dogodka. Ker ga tožeča stranka vtožuje kot odškodnino za gmotno škodo, je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka pravilno kot neutemeljenega zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke ugodilo, v kolikor je ta utemeljena, torej je prisojeno odškodnino znižalo za 1.500,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo tožene stranke v preostalem delu in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v z njima izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških celotnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka, temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, po kateri, če spremeni odločbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče odloči o stroških vsega postopka. Zaradi delnega znižanja prisojene odškodnine se je temu ustrezno znižal uspeh tožeče stranke v pravdi na 69% (100% uspeh po temelju in 38% po višini), nasprotno temu pa se je uspeh tožene stranke zvišal na 31%. Temu ustrezno je bilo potrebno spremeniti odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo v višini 37,5%, je v tem razmerju upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov od tožeče stranke. Stroški pritožbe tožeče stranke skupno znašajo 296,60 EUR (300 odvetniških točk sestava pritožbe, 60 odvetniških točk 20% DDV, ob vrednosti točke 0,459 EUR, in sodna taksa za pritožbo 131,36 EUR), kar ob 37,5% uspehu znaša 111,23 EUR. Tožeča stranka je dolžna svoje stroške pritožbe nositi sama, ker s pritožbo ni uspela, prav tako strošek za odgovor na pritožbo, ker v odgovoru ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi tožene stranke, torej ta strošek tožeče stranke za pritožbeni postopek ni bil potreben.