Jedro

Po sami naravi stvari lahko odločitev sodišča temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče do zaključka glavne obravnave. Predmet sodne presoje v socialnem sporu je zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta (prvi odstavek 72. člena ZDSS-1). Iz tega logično izhaja, da lahko sodišče sicer izjemoma, kot je to v konkretnem primeru, ko se je bolezensko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe nadaljevalo še naprej, odloči z upoštevanjem dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo samo, to je na podlagi glavne obravnave, ne pa (le) z upoštevanjem dejanskega stanja, podanega do dokončne odločbe. Odločitev sodišča v socialnem sporu lahko temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo do zaključka glavne obravnave.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 17. 2. 2025. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 16. 3. 2025 do zaključka glavne obravnave 17. 12. 2025.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi pristranskega postopka, kršenja pravice do učinkovitega pravnega sredstva, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in neupoštevanja izvedenskega mnenja. Na prvem naroku je sodišče zahtevalo ponovno postavitev tožbenega zahtevka brez kakršnegakoli pravnega pojasnila. Podan je bil zahtevek, da tožnik začasno nezmožnost za delo uveljavlja do glavne obravnave oziroma najmanj do pravnomočne končne sodbe sodišča, čemur pa sodišče ni sledilo, temveč je upoštevalo zgolj zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo do glavne obravnave. Posledično mu je skrajšalo bolniški stalež v korist nasprotne stranke. Tudi sodnemu izvedencu je določilo pristranski časovni okvir glede ugotavljanja razlogov za bolniški stalež, in sicer samo do glavne obravnave. Sodišče sicer samo v 11. točki obrazložitve povzema pisno dopolnitev mnenja, iz katere izhaja, da se je tožnikovo zdravstveno stanje, po zadnji odločbi ZPIZ iz leta 2022, bistveno spremenilo in da je tožnik do ponovne ocene preostale delazmožnosti za delo začasno nezmožen. Sodišče navedene ugotovitve sodnega izvedenca ni upoštevalo. Izvedenec je v mnenju z dne 30. 7. 2025 podal ugotovitev, da gre za trajno nezmožnost za delo varnostnika. Zaključek glavne obravnave ne predstavlja končnega roka, do kdaj je pri tožniku bilo potrebno zdravljenje s pripadajočo bolniško odsotnostjo. Za ta spor niso bila odločilna vprašanja v zvezi z njegovim delovnim mestom, temveč je bilo ključno, da je šlo v primeru tožnika za težko nevrokirurško operacijo glave, za katero je bil predviden daljši bolniški stalež po intenzivni negi, ki ga je določila komisija ZZZS in med katerim niso dovoljena nobena dela ali kakršnekoli dejavnosti. Zapisniki obeh obravnav so pomanjkljivi, razen tega so bili med postopkom tudi zamenjani porotniki, na kar tožnik ni bil opozorjen. Tožnik je predlagal, da se zasliši tudi zdravnike, ki so odločali v postopku pri tožencu, vendar je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo. Tožnik meni, da je bil s tem kršen postopek. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, kako je potekal postopek v zvezi z izdajo izpodbijanih odločb toženca. Organi so bili seznanjeni s tem, da je bil naročen na nevrokirurško operacijo anevrizme na glavi. Pojasnjen jim je bil tudi potek operacije s pooperativnim časom do naročene prve kontrole nevrokirurga, ki se običajno izvaja po treh mesecih. Že v tožbi je priložil tudi odpustno pismo UKC ter datum kontrole pri nevrokirurgu 20. 5. 2025. Tožniku se očita, da bi se moral po operaciji dogovoriti z osebnim zdravnikom za vložitev zahteve za dodatni bolniški stalež (kateri je bil z odločbo predhodno že zavrnjen), kar pa po vloženi tožbi ni mogoče. Nenazadnje sam niti ne želi bolniškega staleža do predstavitve invalidski komisiji, temveč zgolj in samo do končne pravnomočne sodbe sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da ugotovi začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 16. 3. 2025 do končne pravnomočne sodbe sodišča oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje pred drugim senatom. Naknadno je tožnik sodišču posredoval tudi dodatna pojasnila v zvezi s pritožbo toženca, ki jo v celoti zavrača.

3.Zoper sodbo je pritožbo vložil tudi toženec in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožnik v tožbi predlagal, da se začasna nezmožnost za delo ugotovi do 31. 5. 2025. Na naroku za glavno obravnavo pa je predlagal, da se ugotovi do zaključka glavne obravnave. Sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženec se s tako odločitvijo ne strinja, saj imenovani zdravnik z izpodbijano odločbo tožniku ni zaključil bolniškega staleža, temveč je tožnika poučil, da mora njegov osebni zdravnik v primeru, če oceni, da je tožnik še nadalje nezmožen za delo, predlagati ponovno oceno delazmožnosti. Tožnik omenjenega napotila ni upošteval, temveč je zoper odločbo vložil pravna sredstva. Toženec se pri tem sklicuje na določbo 245. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ),

kjer je določeno, da mora imenovani zdravnik v primeru, če je zavarovanec začasno nezmožen za delo dalj časa, odločiti o njegovi delazmožnosti praviloma vsaka 2 meseca, razen če že vnaprej oceni, da bo upravičena odsotnost od dela trajala dalj časa. V 235. členu Pravil OZZ pa je določeno, da osebni zdravnik, če meni, da so še podani razlogi za začasno zadržanost od dela, o kateri odloči imenovani zdravnik, napoti zavarovanca k imenovanemu zdravniku vsaj 5 dni pred iztekom začasne zadržanosti od dela. Da sta izpodbijani odločbi imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije pravilni in utemeljeni, potrjuje tudi mnenje sodnega izvedenca, ki je v dopolnilnem mnenju dodal, da v konkretnem primeru, kjer je pred ponovno oceno preostale delazmožnosti pomemben zaključek predvidenega operativnega zdravljenja, ni neutemeljeno spremljanje stanja vsaka 2 meseca. Izvedenec tudi ni ugotovil utemeljenih razlogov, zaradi katerih tožnik ne bi mogel k osebnemu zdravniku oziroma mu sporočiti razlogov za zadržanost. Tožnik se je sam odločil, da ne bo ravnal v skladu z napotili imenovanega zdravnika in ne bo uveljavljal nadaljnje začasne nezmožnosti za delo po predpisanem postopku. Bolniški stalež po 15. 3. 2025 ni bil podaljšan zaradi njegove lastne odločitve. Sodišče se do omenjenega ni opredelilo in je s tem zagrešilo kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),

saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je tudi napačno uporabilo materialno pravo, in sicer že omenjeni določbi 235. in 245. člena Pravil OZZ. Posledično je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče povsem spregledalo ugotovitev sodnega izvedenca, da je bil tožnik v času, ko bi moral njegov osebni zdravnik podati predlog imenovanemu zdravniku za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo, zmožen kontaktirati osebnega zdravnika in mu sporočiti razloge za zadržanost. O obdobju za čas po 15. 3. 2025 dalje toženec tudi še ni odločal z dokončno odločbo. V tem primeru bi moralo sodišče tožbo zaradi neobstoja procesne predpostavke zavreči. Tudi sicer je tožnik s pritožbo v predsodnem postopku uveljavljal začasno nezmožnost za delo le do 30. 4. 2025, zato bi sodišče v tem postopku lahko presojalo tožnikovo začasno nezmožnost za delo kvečjemu do tega datuma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

1.Pritožbene navedbe, da z drugostopenjsko odločbo toženca v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika bolniški stalež s 15. 3. 2025 ni bil zaključen, so neutemeljene. V odločbi je bil določen datum 15. 3. 2025. Po tem datumu bi bil stalež sicer lahko v novem postopku odobren, če bi osebni zdravnik začel nov postopek. Tak postopek pa ni bil začet. V tem primeru sodišče ni imelo nobene podlage, da bi tožbo za čas po 15. 3. 2025 zavrglo, saj glede obdobja po 15. 3. 2025 ni tekel noben postopek pri tožencu.

2.Glede obsega presoje pa je pritožbeno sodišče že v okviru pritožbe, ki jo je vložil tožnik, opozorilo na sodno prakso pritožbenega sodišča (Psp 408/2005 z dne 25. 1. 2007). Sodišče je odločilo v okviru svojih pristojnosti in ob ugotovitvi, da je bila izpodbijana dokončna odločba nepravilna in nezakonita, navedeno odločbo utemeljeno odpravilo ter ugotovilo, da je bil tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 16. 3. 2025 do zaključka glavne obravnave 17. 12. 2025. Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo materialno pravo, saj je časovna omejitev določena za imenovanega zdravnika, ne pa za sodišče. Nenazadnje pa lahko tudi imenovani zdravnik, skladno z 245. členom Pravil OZZ, odloči o daljši začasni nezmožnosti za delo, če oceni, da bo upravičena odsotnost od dela trajala dalj časa. V času po 15. 3. 2025 ni bil začet nov postopek za podaljšanje bolniškega staleža, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zadevo glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo na glavni obravnavi. Gre namreč za iste zdravstvene težave, ki so narekovale ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v predsodnem postopku.

3.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo tako pritožbo tožnika kot tudi pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 2/2004.

4Glej Psp 408/2005 z dne 25. 1. 2007.