Jedro

Za odločitev o sporu za plačevanje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma prispevkov za socialno varnost rejnika, ki izvaja rejniško dejavnost kot svoj edini in glavni poklic, je stvarno pristojno socialno sodišče.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo, vloženo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, izpodbijala odločbo tožene stranke št. 02065-4/2006/8 z dne 20.11.2006, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Centra za socialno delo (CSD) Maribor o zavrženju zahteve za uvedbo upravnega postopka v zadevi zaključitve delovne knjižice. Zahteva je bila zavržena z utemeljitvijo, da ne gre za upravno zadevo. Ministrstvo v odločbi navaja, da je ena od pravic, ki izhaja iz rejniške pogodbe tudi pravica do plačila prispevkov za socialno varnost. Gre torej za pravico, ki izhaja iz pogodbenega razmerja. Odločanje v upravni zadevi ni odločanje o sporih iz pogodbenega razmerja, temveč odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank na področju upravnega prava. Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/2002 - ZIRD) ne določa, da CSD o pravicah in obveznostih rejnikov, ki sklenejo rejniško pogodbo, odloči z odločbo ali vodi upravni postopek.

Upravno sodišče se je s sklepom št. U 9/2007-2 z dne 23.2.2007, izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Spor se nanaša na vpis v delovno knjižico in plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica izrecno zahteva priznanje pravice iz 59. člena ZIRD in plačilo ustreznih prispevkov. Za tovrstne spore pa je po določbi 1. točke prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) pristojno socialno sodišče. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo in je sprožilo spor o pristojnosti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki je po določilih 2. odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) pristojno za reševanje sporov o pristojnosti med sodišči razne vrste. V predlogu navaja, da je iz tožbe razvidno, da je vložena zaradi ugotovitve trajanja delovnega razmerja na podlagi sklenjene rejniške pogodbe in posredno plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Izvajanje rejniške dejavnosti ne pomeni izvajanja delovnega procesa po 4. členu ZDR. Pri rejniški pogodbi gre za posebno pogodbo, s katero se podobno kot pri koncesijskem razmerju, uredijo medsebojna razmerja med CSD kot nosilcem javnega pooblastila in izvajalcem rejniške dejavnosti. Zato gre za civilni spor, za katerega je stvarno pristojno redno sodišče. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno socialno sodišče. V sporu o pristojnosti odloči Vrhovno sodišče na podlagi kompetenčnega dejanskega stanja: navedb strank (v tožbi in odgovoru na tožbo oziroma na obravnavi), tožbenega zahtevka in predloženih dokazov. Tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi je dovolj jasen. Tožnica je zahtevala odpravo odločbe Ministrstva z dne 20.11.2006, priznanje pravice iz 59. člena ZIRD, ter (posledično) "zaključek" delovne knjižice po šestih mesecih od prenehanja rejniške pogodbe in za ta čas plačilo ustreznih prispevkov. Na obravnavi pred socialnim sodiščem je nato tožnica navedla (na izrecno vprašanje), da je predmet spora trajanje delovnega razmerja in posledično plačilo prispevkov.

Upravno sodišče izhaja iz ugotovitve, da naj bi šlo za spor o plačilu prispevkov za (obvezno) pokojninsko in invalidsko zavarovanje, torej za spor iz točke 1. c) prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. Socialno sodišče nasprotno ugotavlja, da gre za spor iz rejniške pogodbe, torej za civilni spor. Ugotovitev socialnega sodišča je napačna.

Tožnica izrecno in jasno zahteva priznanje pravice iz 59. člena ZIRD, pri čemer je treba upoštevati tudi 24. in 56. člen istega zakona. ZIRD določa, da se rejniška dejavnost lahko opravlja tudi kot poklic, kolikor rejnik izpolnjuje predpisane normative oziroma pogoje (24. člen ZIRD). V takem primeru mu je zagotovljeno plačilo prispevkov za socialno varnost (prvi odstavek 56. člena ZIRD). V 59. členu pa je določena izjema: rejniku se prizna pravica do plačila prispevkov za največ šest mesecev, če izvaja rejniško dejavnost kot poklic, pa brez svoje krivde ne izpolnjuje predpisanih normativov. Tožnica zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za za priznanje te (izjemne) pravice, ki pa ni pravica iz rejniške pogodbe. Pravica temelji na dejstvu, da rejnik poklicno opravlja rejniško dejavnost, pa brez svoje krivde ne izpolnjuje predpisanih normativov. To pomeni, da nima nameščenega zadostnega števila rejencev, o čemer odloča pristojni CSD, ki potem sklene z rejnikom rejniško pogodbo.

Rejnik, ki izvaja rejniško dejavnost kot svoj edini in glavni poklic, je obvezno zavarovan na podlagi tretje alineje prvega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1). Sredstva za izvajanje rejniške dejavnosti se zagotavljajo v proračunu RS (4. člen ZIRD). Sporno razmerje se torej nanaša na plačevanje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma prispevkov za socialno varnost. Za tovrstne spore pa je na podlagi 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče. Glede na navedeno je ob upoštevanju določb 24. in 25. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZDSS-1, Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno socialno sodišče.