Jedro

Jedro

Sodišče prve stopnje se je opredelilo, zakaj šteje, da je tožnik izkazal pogoj nevarnosti iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pravilno pojasnilo, da objektivna nevarnost za uveljavitev terjatve (s stopnjo verjetnosti) izhaja iz toženkinega že izvedenega aktivnega sodelovanja pri odsvojitvi dolžnikovega (moževega) premoženja. Obrazložilo je, da vse navedene okoliščine skupaj – do tega, da je šlo za delitev skupnega premoženja po mnogih letih zakonske zveze in ob njenem nadaljnjem trajanju, časovni komponenti (sklenitev Sporazuma kmalu po prejemu tožnikovega opomina) in sami vsebini Sporazuma – dajejo podlago za verjetnost zatrjevane nevarnosti (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa in točke 16 – 17 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredi z dne 18. 10. 2024).

Sodišče prve stopnje se je opredelilo, zakaj šteje, da je tožnik izkazal pogoj nevarnosti iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pravilno pojasnilo, da objektivna nevarnost za uveljavitev terjatve (s stopnjo verjetnosti) izhaja iz toženkinega že izvedenega aktivnega sodelovanja pri odsvojitvi dolžnikovega (moževega) premoženja. Obrazložilo je, da vse navedene okoliščine skupaj – do tega, da je šlo za delitev skupnega premoženja po mnogih letih zakonske zveze in ob njenem nadaljnjem trajanju, časovni komponenti (sklenitev Sporazuma kmalu po prejemu tožnikovega opomina) in sami vsebini Sporazuma – dajejo podlago za verjetnost zatrjevane nevarnosti (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa in točke 16 – 17 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredi z dne 18. 10. 2024).

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo toženkin ugovor z dne 29. 10. 2024 zoper sklep o začasni odredbe z dne 18. 10. 2024 (I. točka izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo toženkin ugovor z dne 29. 10. 2024 zoper sklep o začasni odredbe z dne 18. 10. 2024 (I. točka izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga toženka pritožbo po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženkin predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, tožniku pa naložilo v plačilo stroške zavarovanja in stroške pritožbenega postopka v roku osem dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2.Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga toženka pritožbo po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženkin predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, tožniku pa naložilo v plačilo stroške zavarovanja in stroške pritožbenega postopka v roku osem dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izpolnjenost pogojev za začasno odredbo presojati po 270. členu ZIZ, saj je končni namen instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj pridobitev poplačila denarne terjatve. Sodišče prve stopnje se je zato materialnopravno zmotno oprlo na 272. člen ZIZ. Ne drži, da toženka ni zanikala, da je tožnik A. A. (v nadaljevanju dolžnik) dejansko izročil 36.000 EUR. Toženka je v ugovoru navedla, da gre v zvezi s tožnikovimi navedbami o izročitvi zneska 36.000 EUR za tožnikove enostranske navedbe in da noben od predloženih listinskih dokazov ne potrjuje tožnikovih navedb, da naj bi dolžniku izročil znesek 36.000 EUR. Predlagala je zaslišanje dolžnika, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Navedla je tudi: "V kolikor bi sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa natančno pregledalo listinsko dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil k tožbi, bi se sámo lahko prepričalo, da tožnik dolžniku sploh ni izročil navedenega zneska, ki je predmet pravdne pred naslovnim sodiščem in se vodi pod opr. št. P 36/2024." (tretji odstavek 3. strani toženkinega ugovora) in "Kot navedeno zgoraj, pa nobena od listinskih dokazov, ki jih je predložil tožnik, ne potrjuje njegovih navedb, da naj bi dolžniku izročil znesek 36.000 EUR." Že iz teh toženkinih navedb jasno izhaja, da je zanikala izročitev zneska. Kot dokaz je predlagala zaslišanje dolžnika, vendar sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga ni izvedlo.

Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izpolnjenost pogojev za začasno odredbo presojati po 270. členu ZIZ, saj je končni namen instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj pridobitev poplačila denarne terjatve. Sodišče prve stopnje se je zato materialnopravno zmotno oprlo na 272. člen ZIZ. Ne drži, da toženka ni zanikala, da je tožnik A. A. (v nadaljevanju dolžnik) dejansko izročil 36.000 EUR. Toženka je v ugovoru navedla, da gre v zvezi s tožnikovimi navedbami o izročitvi zneska 36.000 EUR za tožnikove enostranske navedbe in da noben od predloženih listinskih dokazov ne potrjuje tožnikovih navedb, da naj bi dolžniku izročil znesek 36.000 EUR. Predlagala je zaslišanje dolžnika, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Navedla je tudi: "V kolikor bi sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa natančno pregledalo listinsko dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil k tožbi, bi se sámo lahko prepričalo, da tožnik dolžniku sploh ni izročil navedenega zneska, ki je predmet pravdne pred naslovnim sodiščem in se vodi pod opr. št. P 36/2024." (tretji odstavek 3. strani toženkinega ugovora) in "Kot navedeno zgoraj, pa nobena od listinskih dokazov, ki jih je predložil tožnik, ne potrjuje njegovih navedb, da naj bi dolžniku izročil znesek 36.000 EUR." Že iz teh toženkinih navedb jasno izhaja, da je zanikala izročitev zneska. Kot dokaz je predlagala zaslišanje dolžnika, vendar sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga ni izvedlo.

Glede nepremičnine, ki je v naravi predstavljala poslovni prostor (ID znak: del stavbe XXX-3504/85 - v nadaljevanju poslovni prostor), iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bila pridobljena v letu 2017 in prodana v letu 2020. Iz Sporazuma o delitvi premoženja je razvidno, da je bila zakonska zveza med dolžnikom in toženko sklenjena 27. 11. 1982, kar pomeni, da je bila ta nepremičnina pridobljena v času trajanja zakonske zveze in predstavlja njuno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj toženki ne verjame, da gre za skupno premoženje, ampak je od toženke zahtevalo, da bi morala podati trditve, zakaj bi bila ta nepremičnina skupno premoženje. Toženka je v zvezi s tem predlagala dolžnikovo in lastno zaslišanje ter da sodišče prve stopnje iz zemljiške knjige pribavi prodajno pogodbo o prodaji te nepremičnine. Toženka je imela le osem dni časa za vložitev ugovora in v tako kratkem času ni mogla pridobiti dokazov, ki jih je od nje zahtevalo sodišče prve stopnje. Je pa podala ustrezne dokazne predloge (tudi poizvedbe, predlagane na 4. in 5. strani ugovora), ki bi jih sodišče prve stopnje moralo izvesti. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP in 212. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ morajo stranke predlagati dokaze, ne pa jih tudi predložiti. Zaradi predlaganih neizvedenih dokazov uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede nepremičnine, ki je v naravi predstavljala poslovni prostor (ID znak: del stavbe XXX-3504/85 - v nadaljevanju poslovni prostor), iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bila pridobljena v letu 2017 in prodana v letu 2020. Iz Sporazuma o delitvi premoženja je razvidno, da je bila zakonska zveza med dolžnikom in toženko sklenjena 27. 11. 1982, kar pomeni, da je bila ta nepremičnina pridobljena v času trajanja zakonske zveze in predstavlja njuno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj toženki ne verjame, da gre za skupno premoženje, ampak je od toženke zahtevalo, da bi morala podati trditve, zakaj bi bila ta nepremičnina skupno premoženje. Toženka je v zvezi s tem predlagala dolžnikovo in lastno zaslišanje ter da sodišče prve stopnje iz zemljiške knjige pribavi prodajno pogodbo o prodaji te nepremičnine. Toženka je imela le osem dni časa za vložitev ugovora in v tako kratkem času ni mogla pridobiti dokazov, ki jih je od nje zahtevalo sodišče prve stopnje. Je pa podala ustrezne dokazne predloge (tudi poizvedbe, predlagane na 4. in 5. strani ugovora), ki bi jih sodišče prve stopnje moralo izvesti. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP in 212. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ morajo stranke predlagati dokaze, ne pa jih tudi predložiti. Zaradi predlaganih neizvedenih dokazov uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede vrednosti stanovanja v času sklepanja sporazuma je toženka kot dokaz predložila izpis iz spletne strani Statističnega urada RS in predlagala, da sodišče prve stopnje vpogleda v to spletno stran, česar sodišče prve stopnje ni izvedlo. Izvedlo tudi ni predlaganih dokazov glede trditev o denarnih sredstvih tožnika (pravilno: dolžnika). Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da čeprav je bila vrednost stanovanja ob sklenitvi sporazuma nižja, je pri sklepanju sporazuma prišlo do znatne razlike v vrednosti premoženja v toženkino korist. V zvezi s tem uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede vrednosti stanovanja v času sklepanja sporazuma je toženka kot dokaz predložila izpis iz spletne strani Statističnega urada RS in predlagala, da sodišče prve stopnje vpogleda v to spletno stran, česar sodišče prve stopnje ni izvedlo. Izvedlo tudi ni predlaganih dokazov glede trditev o denarnih sredstvih tožnika (pravilno: dolžnika). Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da čeprav je bila vrednost stanovanja ob sklenitvi sporazuma nižja, je pri sklepanju sporazuma prišlo do znatne razlike v vrednosti premoženja v toženkino korist. V zvezi s tem uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je podalo pavšalne ocene in zaključke, brez kakršnekoli tehtne obrazložitve, zakaj nasprotuje toženkinim očitkom, da tožnik ni izkazal nevarnosti iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ni navedlo, za kakšno nevarnost naj bi šlo in se ni opredelilo do njenih očitkov. Prav tako se ni opredelilo do ugovornih očitkov: "(-) da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode; (-) da ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je toženka kot dolžnikova žena morala vedeti, da bo dolžnik s prenosom polovice svojega deleža na stanovanju nanjo oškodoval tožnika kot upnika; (-) na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da bo toženka glede na tožnikove navedbe kot edina lastnica stanovanja naredila vse, da zaščiti svoje premoženje, tudi odtujila in obremenila nepremičnino z namenom preprečiti tožniku uspešno uveljavitev njegove terjatve; (-) da pogoj objektivne nevarnosti ni izpolnjen. Toženka bi lahko že davno odtujila oziroma obremenila nepremičnino."

Sodišče prve stopnje je podalo pavšalne ocene in zaključke, brez kakršnekoli tehtne obrazložitve, zakaj nasprotuje toženkinim očitkom, da tožnik ni izkazal nevarnosti iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ni navedlo, za kakšno nevarnost naj bi šlo in se ni opredelilo do njenih očitkov. Prav tako se ni opredelilo do ugovornih očitkov: "(-) da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode; (-) da ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je toženka kot dolžnikova žena morala vedeti, da bo dolžnik s prenosom polovice svojega deleža na stanovanju nanjo oškodoval tožnika kot upnika; (-) na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da bo toženka glede na tožnikove navedbe kot edina lastnica stanovanja naredila vse, da zaščiti svoje premoženje, tudi odtujila in obremenila nepremičnino z namenom preprečiti tožniku uspešno uveljavitev njegove terjatve; (-) da pogoj objektivne nevarnosti ni izpolnjen. Toženka bi lahko že davno odtujila oziroma obremenila nepremičnino."

Toženka je tudi ugovarjala, da nepremičnina v predlogu ni bila pravilno zapisana, sodišče prve stopnje pa je v 22. točki obrazložitve zgolj pavšalno navedlo, da je napačen zapis nepremičnine štelo za očitno pisno pomoto. Po prvem odstavku 328. člena ZPP lahko sodišče popravlja zgolj tiste očitne pisne pomote, ki jih je zagrešilo sámo, ne pa tudi tiste, ki so jih zagrešile stranke. Sodišče prve stopnje je prekoračilo svoja pooblastila, ker ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP; tožnikov zahtevek je v nasprotju z njegovimi navedbami. Tudi glede roka trajanja začasne odredbe sodišče prve stopnje ni odgovorilo na toženkin ugovorni očitek. Moralo bi natančno pojasniti, zakaj je sledilo tožnikovemu predlogu, da začasna odredba traja še 30 dni od dne pravnomočnosti sodbe in zakaj ni določilo krajšega roka. Izpodbijani sklep je glede na navedeno v pretežni meri neobrazložen, zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženka je tudi ugovarjala, da nepremičnina v predlogu ni bila pravilno zapisana, sodišče prve stopnje pa je v 22. točki obrazložitve zgolj pavšalno navedlo, da je napačen zapis nepremičnine štelo za očitno pisno pomoto. Po prvem odstavku 328. člena ZPP lahko sodišče popravlja zgolj tiste očitne pisne pomote, ki jih je zagrešilo sámo, ne pa tudi tiste, ki so jih zagrešile stranke. Sodišče prve stopnje je prekoračilo svoja pooblastila, ker ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP; tožnikov zahtevek je v nasprotju z njegovimi navedbami. Tudi glede roka trajanja začasne odredbe sodišče prve stopnje ni odgovorilo na toženkin ugovorni očitek. Moralo bi natančno pojasniti, zakaj je sledilo tožnikovemu predlogu, da začasna odredba traja še 30 dni od dne pravnomočnosti sodbe in zakaj ni določilo krajšega roka. Izpodbijani sklep je glede na navedeno v pretežni meri neobrazložen, zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Tožnik je v pravočasnem odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotoval pritožbenim navedbam in dal pojasnila nanje. Predlagal je, da pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrne kot neutemeljeno in priglasil stroške postopka.

Tožnik je v pravočasnem odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotoval pritožbenim navedbam in dal pojasnila nanje. Predlagal je, da pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrne kot neutemeljeno in priglasil stroške postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženkinega ugovora zoper sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi z dne 18. 10. 2024.

Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženkinega ugovora zoper sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi z dne 18. 10. 2024.

6.Tožnik v obravnavanem pravdnem postopku izpodbija Sporazum o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in določitvi deležev ter sporazum o delitvi skupnega premoženja, opr. št. SV 1361/21, ki sta ga 14. 10. 2021 sklenila zakonca - toženka in dolžnik (v nadaljevanju Sporazum), in s katerim sta si skupno premoženje, na katerem sta njuna deleža enaka, razdelila tako, da je toženka prejela nepremičnino z ID znakom: del stavbe XXX-3504-51 (v nadaljevanju stanovanje), skupaj s stanovanjsko opremo v celoti in denarna sredstva na svojem računu, dolžnik pa je prejel osebni avtomobil Renault Laguna (v nadaljevanju vozilo), podjetje B. - svetovanje, marketing, trgovske storitve A. A. s. p. (v nadaljevanju podjetje) ter denarna sredstva na svojem transakcijskem in varčevalnem računu, denarna sredstva na računu podjetja ter denar od realizacije projektov, v katere je podjetje vložilo finančna sredstva, pri tem pa višine denarnih sredstev niso navedene. Vrednost toženkinega deleža - stanovanja skupaj z opremo in denarna sredstva na toženkinem računu (ki v višini niso navedena) - sta toženka in dolžnik ocenila na 82.000 EUR, vrednost dolžnikovega deleža (denarna sredstva, ki v višini niso navedena, in vozilo) pa na 83.350 EUR. Tožnik s tožbo uveljavlja, da Sporazum predstavlja navidezni pravni posel, ki prekriva darilno pogodbo, saj je dolžnik kot toženkin mož z njim na toženko prenesel svoj delež na stanovanju, v zameno pa ni prejel ustrezne protivrednosti, z namenom, da bi ostal brez premoženja in se s tem izognil plačilu tožnikove terjatve v znesku 36.000 EUR. Zaradi tega razpolaganja dolžnik namreč nima dovolj sredstev za plačilo tožnikove terjatve. V zavarovanje svoje terjatve je tožnik predlagal začasno odredbo, s katero se toženki prepoveduje odtujiti in obremeniti sporni delež na stanovanju z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

Tožnik v obravnavanem pravdnem postopku izpodbija Sporazum o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in določitvi deležev ter sporazum o delitvi skupnega premoženja, opr. št. SV 1361/21, ki sta ga 14. 10. 2021 sklenila zakonca - toženka in dolžnik (v nadaljevanju Sporazum), in s katerim sta si skupno premoženje, na katerem sta njuna deleža enaka, razdelila tako, da je toženka prejela nepremičnino z ID znakom: del stavbe XXX-3504-51 (v nadaljevanju stanovanje), skupaj s stanovanjsko opremo v celoti in denarna sredstva na svojem računu, dolžnik pa je prejel osebni avtomobil Renault Laguna (v nadaljevanju vozilo), podjetje B. - svetovanje, marketing, trgovske storitve A. A. s. p. (v nadaljevanju podjetje) ter denarna sredstva na svojem transakcijskem in varčevalnem računu, denarna sredstva na računu podjetja ter denar od realizacije projektov, v katere je podjetje vložilo finančna sredstva, pri tem pa višine denarnih sredstev niso navedene. Vrednost toženkinega deleža - stanovanja skupaj z opremo in denarna sredstva na toženkinem računu (ki v višini niso navedena) - sta toženka in dolžnik ocenila na 82.000 EUR, vrednost dolžnikovega deleža (denarna sredstva, ki v višini niso navedena, in vozilo) pa na 83.350 EUR. Tožnik s tožbo uveljavlja, da Sporazum predstavlja navidezni pravni posel, ki prekriva darilno pogodbo, saj je dolžnik kot toženkin mož z njim na toženko prenesel svoj delež na stanovanju, v zameno pa ni prejel ustrezne protivrednosti, z namenom, da bi ostal brez premoženja in se s tem izognil plačilu tožnikove terjatve v znesku 36.000 EUR. Zaradi tega razpolaganja dolžnik namreč nima dovolj sredstev za plačilo tožnikove terjatve. V zavarovanje svoje terjatve je tožnik predlagal začasno odredbo, s katero se toženki prepoveduje odtujiti in obremeniti sporni delež na stanovanju z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

Sodišče prve stopnje je njegovemu predlogu ugodilo in s sklepom z dne 18. 10. 2024 izdalo začasno odredbo in toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev stanovanja do 1/2 (I. točka izreka) in odločilo, da se prepoved odtujitve in obremenitve iz I. točke te začasne odredbe izvrši s takojšnjim vpisom prepovedi v zemljiški knjigi pri stanovanju, do 1/2 (II. točka izreka); da začne ta začasna odredba veljati od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje o zadevni začasni odredbi ter preneha veljati v roku 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tej zadevi (III. točka izreka); da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (IV. točka izreka) in da se odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo pridrži za končno odločbo (V. točka izreka). Ugotovilo je verjeten obstoj tožnikove terjatve, saj je tožnik izdajo začasne odredbe predlagal v zvezi s tožbo, s katero je uveljavlal zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj1 (255. in 256. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ2 ), pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (objektivne in subjektivne) pa je verjetno izkazal. Tožnik je namreč verjetno izkazal obstoj terjatve v povezavi z verjetnostjo njegovega uspeha v pravdnem postopku, saj je verjetno izkazal: (-) da ima do dolžnika denarno terjatev na vračilo 36.000 EUR;3 (-) da Sporazum, ki je bil sklenjen en mesec po tistem, ko je tožnik dolžniku poslal opomin pred tožbo po elektronski poti, prikriva darilno pogodbo (533. člen OZ), saj je vrednost stanovanja v Sporazumu ocenjena prenizko, dolžnikovo vozilo pa ne dosega vrednosti stanovanja ter dolžnik ni imel denarnih sredstev, tako da je toženka pridobila celotno stanovanje, dolžnik pa ni prejel vrednejšega premoženja (razen vozila), torej ne gre za ekvivalenco dajatev, ampak za neodplačno razpolaganje; (-) da se, ker gre pri Sporazumu za neodplačno razpolaganje, šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje tožniku in se ne zahteva, da je bilo tretjemu (toženki) to znano ali bi ji moralo biti znano (tretji odstavek 256. člena OZ4 );5 (-) da je tožnik vložil tožbo 9. 10. 2024 pravočasno - v roku treh let od sklenitve Sporazuma z dne 14. 10. 2021; (-) in da dolžnik nima premoženja, iz katerega bi lahko poplačal svojo terjatev.6 Prav tako je tožnik verjetno izkazal obstoj (objektivne) nevarnosti uveljavitve terjatve, saj sta dolžnik in toženka s sklenitvijo Sporazuma, ki prikriva darilno pogodbo, povzročila, da se tožnik ne more poplačati iz dolžnikovega premoženja, Sporazum pa sta sklenila po štiridesetih letih zakonske zveze, ne da bi se toženka in dolžnik tudi razvezala, in le približno mesec po tistem, ko je tožnik dolžniku poslal opomin pred tožbo, torej je bil Sporazum sklenjen z namenom zavarovati stanovanje pred tožnikom (natančneje glej točke 16 - 17 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredi z dne 18. 10. 2024).

7.Sodišče prve stopnje je njegovemu predlogu ugodilo in s sklepom z dne 18. 10. 2024 izdalo začasno odredbo in toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev stanovanja do 1/2 (I. točka izreka) in odločilo, da se prepoved odtujitve in obremenitve iz I. točke te začasne odredbe izvrši s takojšnjim vpisom prepovedi v zemljiški knjigi pri stanovanju, do 1/2 (II. točka izreka); da začne ta začasna odredba veljati od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje o zadevni začasni odredbi ter preneha veljati v roku 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tej zadevi (III. točka izreka); da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (IV. točka izreka) in da se odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo pridrži za končno odločbo (V. točka izreka). Ugotovilo je verjeten obstoj tožnikove terjatve, saj je tožnik izdajo začasne odredbe predlagal v zvezi s tožbo, s katero je uveljavljal zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj1 (255. in 256. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ2 ), pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (objektivne in subjektivne) pa je verjetno izkazal. Tožnik je namreč verjetno izkazal obstoj terjatve v povezavi z verjetnostjo njegovega uspeha v pravdnem postopku, saj je verjetno izkazal: (-) da ima do dolžnika denarno terjatev na vračilo 36.000 EUR;3 (-) da Sporazum, ki je bil sklenjen en mesec po tistem, ko je tožnik dolžniku poslal opomin pred tožbo po elektronski poti, prikriva darilno pogodbo (533. člen OZ), saj je vrednost stanovanja v Sporazumu ocenjena prenizko, dolžnikovo vozilo pa ne dosega vrednosti stanovanja ter dolžnik ni imel denarnih sredstev, tako da je toženka pridobila celotno stanovanje, dolžnik pa ni prejel vrednejšega premoženja (razen vozila), torej ne gre za ekvivalenco dajatev, ampak za neodplačno razpolaganje; (-) da se, ker gre pri Sporazumu za neodplačno razpolaganje, šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje tožniku in se ne zahteva, da je bilo tretjemu (toženki) to znano ali bi ji moralo biti znano (tretji odstavek 256. člena OZ4 );5 (-) da je tožnik vložil tožbo 9. 10. 2024 pravočasno - v roku treh let od sklenitve Sporazuma z dne 14. 10. 2021; (-) in da dolžnik nima premoženja, iz katerega bi lahko poplačal svojo terjatev.6 Prav tako je tožnik verjetno izkazal obstoj (objektivne) nevarnosti uveljavitve terjatve, saj sta dolžnik in toženka s sklenitvijo Sporazuma, ki prikriva darilno pogodbo, povzročila, da se tožnik ne more poplačati iz dolžnikovega premoženja, Sporazum pa sta sklenila po štiridesetih letih zakonske zveze, ne da bi se toženka in dolžnik tudi razvezala, in le približno mesec po tistem, ko je tožnik dolžniku poslal opomin pred tožbo, torej je bil Sporazum sklenjen z namenom zavarovati stanovanje pred tožnikom (natančneje glej točke 16 - 17 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredi z dne 18. 10. 2024).

8.Toženka je zoper sklep sodišča prve stopnje o izdani začasni odredbi z dne 18. 10. 2024 vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sedaj izpodbijanim sklepom in ugovor v celoti zavrnilo.

Toženka je zoper sklep sodišča prve stopnje o izdani začasni odredbi z dne 18. 10. 2024 vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sedaj izpodbijanim sklepom in ugovor v celoti zavrnilo.

9.Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju izpolnitve pogojev za začasno odredbo materialnopravno pravilno uporabilo 272. člen ZIZ, ki določa pogoje za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, saj je tožnik v postopku zavarovanja zahteval zavarovanje svoje nedenarne terjatve - terjatve iz naslova izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja. Tožnikov zahtevek se namreč glasi na izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja - Sporazuma. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da gre za zavarovanje denarne terjatve in bi sodišče prve stopnje pri presoji izpolnitve pogojev za začasno odredbo moralo uporabiti določbe 270. člena ZIZ.

10.Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju izpolnitve pogojev za začasno odredbo materialnopravno pravilno uporabilo 272. člen ZIZ, ki določa pogoje za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, saj je tožnik v postopku zavarovanja zahteval zavarovanje svoje nedenarne terjatve - terjatve iz naslova izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja. Tožnikov zahtevek se namreč glasi na izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja - Sporazuma. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da gre za zavarovanje denarne terjatve in bi sodišče prve stopnje pri presoji izpolnitve pogojev za začasno odredbo moralo uporabiti določbe 270. člena ZIZ.

Po prvem odstavku 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po drugem odstavku 272. člena ZIZ pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:

11.Po prvem odstavku 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po drugem odstavku 272. člena ZIZ pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:

-nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

-nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

-da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; ali

-da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; ali

-da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Po tretjem odstavku 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

12.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ, ki jo toženka uveljavlja na več mestih pritožbe. Ta kršitev je podana le v tistih primerih, ko sklepa zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijani sklep nima. Sklep sodišča prve stopnje je obrazložen in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, zakaj šteje, da je tožnik izkazal pogoj nevarnosti iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pravilno pojasnilo, da objektivna nevarnost za uveljavitev terjatve (s stopnjo verjetnosti) izhaja iz toženkinega že izvedenega aktivnega sodelovanja pri odsvojitvi dolžnikovega (moževega) premoženja. Obrazložilo je, da vse navedene okoliščine skupaj - do tega, da je šlo za delitev skupnega premoženja po mnogih letih zakonske zveze in ob njenem nadaljnjem trajanju, časovni komponenti (sklenitev Sporazuma kmalu po prejemu tožnikovega opomina) in sami vsebini Sporazuma - dajejo podlago za verjetnost zatrjevane objektivne nevarnosti (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa in točke 16 - 17 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredi z dne 18. 10. 2024). Zaključek sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju nevarnosti za njeno uveljavitev (izpolnjena pogoja po prvem odstavku in 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) je glede na navedeno pravilen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornega očitka, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode (pritožbeno sodišče pri tem šteje, da toženka pri tem izpodbija razlog po tretjem odstavku 270. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje je namreč že v sklepu o izdani začasni odredbi z dne 18. 10. 2024 zaključilo, da tožnik ni izkazal pogoja po 2. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in pojasnilo, da bi toženki s vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve vsekakor nastala škoda, ki presega standard neznatnosti, saj lastninske pravice ne bi mogla izkoriščati v celotnem obsegu. Prav tako je v citiranem sklepu toženki pravilno obrazložilo, da, ker je tožnik verjetno izkazal, da Sporazum prikriva darilno pogodbo in gre torej za neodplačno razpolaganje, se v skladu s tretjim odstavkom 256. člena OZ ne zahteva, da je bilo toženki (tretjemu) znano ali bi ji moralo biti znano, da s takim razpolaganjem škoduje tožniku. Zato ni podan v zvezi s tem uveljavljan pritožbeni očitek o neobrazloženosti. Sodišče prve stopnje pa je tudi z razumnimi razlogi odgovorilo toženki na njen ugovorni očitek glede roka trajanja začasne odredbe (glej 10. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje).

13.Pritožbeno uveljavljanega očitka o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno ni mogoče preizkusiti, saj ga toženka ustrezno ne pojasni oziroma ne konkretizira nasprotja med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami.

14.Toženka v pritožbi navaja tudi, da ni res, da ni zanikala, da je tožnik dolžniku dejansko izročil 36.000 EUR, kar sicer drži. Toženka je namreč verjetnosti obstoja terjatve ugovarjala z navedbami, da ni verjetno izkazano, da je tožnik dolžniku izročil 36.000 EUR (kot navaja tudi sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), s čimer je po presoji pritožbenega sodišča tudi zanikala tožnikovo izročitev zneska dolžniku. Vendar pa je sodišče prve stopnje zaključek o verjetnem obstoju terjatve sprejelo na podlagi listinski dokazov, ki jih je dokazno ocenilo (natančneje glej 7. točko izpodbijanega sklepa in 9. točko obrazložitve sklepa o izdani začasni odredbi z dne 18. 10. 2024), toženka pa v pritožbi dokazne ocene teh listin ne izpodbija. Navaja le, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega zaslišanja dolžnika, vendar v zvezi s tem konkretizirano ne uveljavlja nobene kršitve, zato s temi pritožbeni navedbami ne more uspeti. Striktna razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka pritožbenemu sodišču namreč nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.

15.Toženka s pritožbenimi navedbami, da iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bil poslovni prostor pridobljen v letu 2017 in prodan v letu 2020 in da je iz Sporazuma razvidno, da je bila zakonska zveza med dolžnikom in toženko sklenjena 27. 11. 1982, nedopustno širi ugovorne navedbe, saj jih v pritožbi podaja prvič, pri tem pa ne izkaže zahtevanega pogoja iz prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ. Predmet pritožbenega preizkusa je lahko le odločitev sodišča prve stopnje o toženkinem ugovoru glede tistih dejstev, ki jih je toženka zatrjevala že v ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 18. 10. 2024. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovornimi trditvami v smeri pravične delitve premoženja s Sporazumom, zaradi česar naj po toženkinem ne bi šlo za darilno pogodbo, toženki pojasnilo, da je v dokaz svojih navedb (da sta z dolžnikom v času trajanja zakonske zveze pridobila poslovni prostor, ki ga je dolžnik pred sklenitvijo Sporazuma odtujil, toženka pa od kupnine ni prejela nič) predložila le zgodovinski izpisek, iz toženkinih trditev pa ni bilo razvidno, zakaj je bil poslovni prostor skupno premoženje, za kakšno vrednost je bil prodan in ostale okoliščine njegove pridobitve oziroma prodaje. Glede na navedeno niso utemeljene v zvezi podane pritožbene navedbe o kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedenih dokazov (toženka je predlagala lastno zaslišanje in zaslišanje dolžnika ter da sodišče pribavi pogodbo o prodaji poslovnega prostora).

16.Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 239. členom ZIZ ter 15. členom ZIZ, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker ni vpogledalo v spletno stran Statističnega urada RS, kot je predlagala toženka, zaradi česar naj bi bil preuranjen njegov zaključek o znatni razliki med vrednostjo toženkinega in dolžnikovega premoženja v Sporazumu. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa glede predlaganih poizvedb v zvezi z vrednostjo stanovanja v času sklepanja Sporazuma namreč pravilno pojasnilo, da ni naloga sodišča, da za stranko pridobiva dokaze, ampak jih mora stranka za zatrjevana dejstva sama predložiti (7. člen ZPP). Zaključilo je, da tudi ob upoštevanju tega, da je bila vrednost stanovanja v času sklenitve Sporazuma nižja glede na s strani tožnika predloženo listino o primerljivem stanovanju, to ne vpliva na drugačen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju sporazuma prišlo do znatne razlike v vrednosti premoženja v korist toženke in ne dejanske razdelitve skupnega premoženja na dve polovici, kar zadostuje za verjetnost, da Sporazum prikriva darilno pogodbo in s tem za zaključek o verjetnem obstoju tožnikove terjatve. Toženkina pritožbena graja zavrnitve dokazov glede trditev o denarnih sredstvih dolžnika pa je neobrazložena, saj toženka v pritožbi ne pojasni, katera dejanska ugotovitev naj bi bila obremenjena s to procesno kršitvijo; posledično tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti.

17.Ne drži toženkin pritožbeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je samo popravilo nepravilni zapis nepremičnine v tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe, ker ga je štelo za očitno pisno pomoto, prekoračilo meje postavljenega zahtevka (2. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je že v 22. točki sklepa o izdani začasni odredbi z dne 18. 10. 2024 obrazložilo, da je tožnik v 1. točki zahtevka za začasno odredbo očitno pomotoma zapisal oznako nepremičnine, vsepovsod drugje pa je oznako nepremičnine pravilno zapisal v obliki, kot izhaja iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska (A14), zato je štelo, da se mu je pripetila očitna pisna pomota in je napako samo popravilo. Glede na to, da med strankama niti ni sporno, da je predmet Sporazuma stanovanje s pravilno oznako nepremičnine, sodišče prve stopnje s pravilnim zapisom nepremičnine ni prekoračilo pooblastil in je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje o popravi očitne pisne napake stranke na podlagi 328. člena ZPP.

18.Sodišče prve stopnje je ob obrazloženem pravilno zavrnilo toženkin ugovor z dne 29. 10. 2024. Glede na navedeno je toženkina pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

19.Glede na naravo postopka z začasno odredbo je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo, ko bo sodišče prve stopnje odločalo o vseh stroških postopka.

-------------------------------

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 239, 272, 272/1, 272/2-1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/215, 365, 365-2