Jedro

Sodišče prve stopnje je prekršek, za katerega so bile storilcu izrečene tri kazenske točke, pravilno opredelilo kot hujši prekršek. Ne gre za minorni prekršek, kot napačno meni pritožnik, saj je prehitra vožnja načeloma nevarna, in omejitve hitrosti niso same sebi namen. Prav zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja prehitra vožnja, je zakonodajalec za kršitve po 46. členu ZPrCP tudi predvidel izrek stranske kazni kazenskih točk. Napačno je stališče pritožnika, da pojem hujšega prekrška v zakonu ni določen. Drži, da ZPrCP in ZP-1 nimata posebnega samostojnega člena, v katerem bi bil opredeljen pojem hujšega prekrška, je pa ta, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, opredeljen v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, oziroma v drugem odstavku 23. člena ZP-1. Pri tem ni pomembno, da gre za člena, v katerih je urejen zaseg vozila. Bistveno je, da je zaseg vozila, enako kot preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, mogoč le, če storilec stori hujši prekršek. Ob upoštevanju sistemske razlage predpisa, se določba, ki opredeljuje hujši prekršek, zato nanaša tudi na drugi odstavek 202.e člena.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Postojni storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker je v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, za katerega so mu bile pravnomočno izrečene 3 kazenske točke in odločilo, da se sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši. 2. Zoper sklep se storilec pritožuje po svojih zagovornikih. Meni, da niso podani pogoji za preklic odložitve, saj prekršek, ki ga je storil (prehitra vožnja v naselju) ni hujši prekršek. Ker Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pojma hujši prekršek neposredno ne ureja, je treba šteti, da pojem hujšega prekrška ni opredeljen, zato tudi ni mogoče šteti, da je prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa hujši prekršek in izpodbijani sklep ni zakonit. Ne glede na to storilec še meni, da izpodbijani sklep ne upošteva narave prekrška, storjenega v preizkusni dobi, saj gre za relativno minoren prekršek, ki ni imel nobenih posledic. Gre za nesorazmeren ukrep, ki pomembno vpliva na življenje storilca. Zaposlen je namreč kot voznik in vozniško dovoljenje nujno potrebuje za lastno preživljanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Storilcu je bilo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izrečeno zaradi prekrška po drugem odstavku 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), torej zaradi vožnje pod vplivom alkohola, in še dveh drugih prekrškov (prehitra vožnja in nepravilno prehitevanje). Na njegov predlog mu je sodišče izvršitev sankcije odložilo, ker je štelo, da so ti prekrški posledica enkratnega nepremišljenega ravnanja storilca. Pričakovalo je, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov in da bo izpolnil obveznosti po Zakonu o voznikih. Z istim sklepom je bil storilec tudi poučen, da bo sodišče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicalo, če bo v preizkusni dobi storil hujši prekršek. Iz obvestila Ministrstva za pravosodje je razvidno, da je bil storilec v času trajanja preizkusne dobe obsojen za prekršek po šestem odstavku 46. člena ZPrCP, za katerega so mu je bile pravnomočno izrečene 3 kazenske točke. Sodišče prve stopnje je zato po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 202.e člena ZP-1 moralo preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Okoliščine, na katere se storilec sklicuje v pritožbi (je poklicni voznik, vozniško dovoljenje potrebuje za lastno preživljanje) so bile že upoštevane pri odločitvi o odložitvi izvršitve in jih pri odločanju po drugem odstavku 202.e člena ZP-1 ni več mogoče upoštevati.

5. Sodišče prve stopnje je prekršek, za katerega so bile storilcu izrečene tri kazenske točke, pravilno opredelilo kot hujši prekršek. Ne gre za minorni prekršek, kot napačno meni pritožnik, saj je prehitra vožnja nevarna, in omejitve hitrosti niso same sebi namen1. Prav zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja prehitra vožnja, je zakonodajalec za kršitve po 46. členu ZPrCP tudi predvidel izrek stranske kazni kazenskih točk2. Napačno je stališče pritožnika, da pojem hujšega prekrška v zakonu ni določen. Drži, da ZPrCP in ZP-1 nimata posebnega samostojnega člena, v katerem bi bil opredeljen pojem hujšega prekrška, je pa ta, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, opredeljen v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, oziroma v drugem odstavku 23. člena ZP-1. Pri tem ni pomembno, da gre za člena, v katerih je urejen zaseg vozila. Bistveno je, da je zaseg vozila, enako kot preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, mogoč le, če storilec stori hujši prekršek. Ob upoštevanju sistemske razlage predpisa, se določba, ki opredeljuje hujši prekršek, zato nanaša tudi na drugi odstavek 202.e člena.

6. Ne glede na to, da prekršek (k sreči) ni imel posledic, je preklic sorazmeren ukrep, saj pritožnik očitno spregleda, da vozniškega dovoljenja ni izgubil le zaradi prekrška, storjenega v preizkusni dobi, ampak tudi zaradi prekrška po 105. členu ZPrCP in še dveh prekrškov (prehitra vožnja, nepravilno prehitevanje). Storilec je z nespoštovanjem pogojev odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zlorabil zaupanje, da bo pri udeležbi v cestnem prometu vedno spoštoval cestnoprometna pravila. Le na podlagi tega zaupanja mu je namreč sodišče omogočilo odlog in možnost, da s spoštovanjem pogojev odloga, obdrži vozniško dovoljenje.

7. Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (tretji odstavek 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1).

8. Pritožnik mora na podlagi taksne tarife 8407 Zakona o sodnih taksah plačati 20 EUR sodne takse za pritožbo.

1 Po podatkih Agencije za varnost cestnega prometa, objavljenih na njeni spletni strani, je hitrost najpogostejši vzrok prometnim nesrečam, pri čemer že samo 10 km/h nad omejitvijo hitrosti (50 km/h) pomeni, da se pot ustavljanja podaljša za 12 m, kar pa je lahko znotraj naselja usodno (spletna stran www.avp-rs.si/varnost-v-prometu/hitrost-2). 2 Za razliko od velikega števila prekrškov v cestnem prometu, za katere stranska kazen kazenskih točk ni predpisana.