Jedro

Iz elektronskega sporočila ne izhaja, da je toženec soglašal z obstojem spornega dolga. Toženec je namreč zapisal, da bo navedeni znesek 2.500,00 EUR A. A. „posodil (nepovratno seveda torej podaril)“. Na podlagi te izjave je pravilen zaključek, da ni šlo za pripoznavo spornega dolga ne z izjavo v tem sporočilu ne s plačilom zneska 2.500,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, s katerim so zahtevale, da toženec prvi tožnici plača 30.000,00 EUR, drugi tožnici 15.000,00 EUR in tretji tožnici 5.000,00 EUR, vsem v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku paricijskega roka dalje.

2. Zoper to sodbo so se pritožile vse tri tožnice. Ker tretja tožnica ni pravočasno plačala sodne takse za pritožbo, je sodišče prve stopnje njeno pritožbo štelo za umaknjeno (pravnomočen sklep z dne 2.4.2019). Prva in druga tožnica v pritožbi in druga tožnica v dopolnitvi pritožbe z dne 1.10.2018 uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da ne morejo vzdržati ugotovitve sodišča prve stopnje v delu, ko sodišče preuranjeno ugotavlja, da naj bi pred vložitvijo tožbe prišlo do zastaranja terjatve. Tožeča stranka je tekom postopka dokazala, da je bilo zadnje vračilo toženca na račun posojila v znesku 2.500,00 EUR dano pokojnemu A. A. dne 26.11.2010. Če bi sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo elektronsko sporočilo, ki ga je toženec poslal pokojnemu A. A., bi moralo priti do zaključka, da je med drugimi dokazi tudi to sporočilo dokazovalo obstoj pripoznave dolga in s tem zatrjevanega pretrganja zastaranja. Samo zaradi A. A. takratne slabe finančne situacije toženec A. A. zagotovo takrat (26.11.2010) ne bi prav ničesar dal. Vsi drugi izvedeni dokazi kažejo na to, da je bila tudi zadnja izročitev denarja toženca pravnemu predniku tožnic izvedena kot vračilo na račun posojila in s tem opravljena pripoznava dolga. Če toženec A. A. res ničesar več ne bi dolgoval, bi toženec A. A. dne 26.11.2010 morda dal kakšnih 100,00 ali 200,00 EUR za preživetje, ne pa 2.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne gre verjeti priči B. B., da je denar A. A: izročil iz svojih sredstev. Sodišče pa preuranjeno verjame tožencu, da naj bi ta sredstva ne bila s strani toženca dana A. A. kot delno vračilo na račun iz posojila izvirajočega dolga. Niti izpovedbi priče B. B. niti izpovedbi toženca ne gre pokloniti vere. Sodišče bi moralo dokazno oceniti vse dokaze, predložene s strani tožnic (izpovedbe tožnic, listine, izpovedbe prič). Sodišče pa je dokazno ocenilo le eno toženčevo elektronsko sporočilo in preuranjeno prišlo do zaključka, da naj bi zaradi zastaranja obstajala na strani toženca le še naturalna obligacija. Ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti. Sodišče v 15. točki obrazložitve sodbe navaja: „Za razliko od zneska, prejetega 26.11.2010, za konkretni dogovor, o katerem v pismu C. C. govori tudi sam, ne moremo reči, da ni imel narave pripoznave dolga.“ To pomeni, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je plačilo z dne 26.11.2010 imelo značaj pripoznave dolga. Izrek je torej v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče brez prave utemeljitve poudari datum september 2008, ko naj bi po oceni sodišča prišlo do zadnjega pretrganja zastaranja. V tem okviru manjka dokazna ocena, zakaj sodišče šteje vračilo iz septembra 2008 za pretrganje zastaranja in zakaj šteje, da vračilo z dne 26.11.2010 ni pretrgalo zastaranja. Iz previdnosti tožeča stranka izpodbija tudi izrek o stroških. Ti niso bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. S strani zastopnika toženca niso bila opravljena vsa našteta opravila. Vse vloge toženca niso bile potrebne za razjasnitev zadeve. Na vseh narokih se ni obravnavala glavna stvar niti ni šlo za pristop.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (364. člen Obligacijskega zakonika - OZ1). Smisel pravila je v tem, da pri pripoznavi upnik šteje, da kljub neizpolnitvi obveznosti s strani dolžnika ni potrebno sodno varstvo ali kakšni drugi ukrepi za uveljavitev terjatve, saj dolžnik kaže, da je pripravljen izpolniti obveznost. Pripoznava dolga mora biti jasna, nepogojna in določena. Iz izjave ali konkludentnega ravnanja mora biti razvidno, da dolžnik pripozna, da na podlagi te pogodbe dolguje upniku.2

6. Tožeča stranka je tožbo na vračilo posojila v obravnavani zadevi vložila 19.11.2015. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je terjatev zastarala, saj je potekel splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ. Ugotovilo je, da dogodka z dne 26.11.2010, ko je A. A. od toženca prejel 2.500,00 EUR (denar pa je prinesel B. B.), ni mogoče šteti za pripoznavo spornega dolga. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sodbe, iz elektronskega sporočila z dne 17.11.2010 ne izhaja, da je toženec soglašal z obstojem spornega dolga. Toženec je namreč zapisal, da bo navedeni znesek 2.500,00 EUR A. A. „posodil (nepovratno seveda torej podaril)“. Na podlagi te izjave je sodišče prve stopnje naredilo pravilen zaključek, da ni šlo za pripoznavo spornega dolga ne z izjavo v tem sporočilu ne s plačilom zneska 2.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem zastaranja terjatve izvedlo in ocenilo vse relevantne dokaze, tako tudi izpovedbo druge tožnice, priče B. B. in zapise A. A. Pritožba konkretno ne pojasni, katerega dokaza sodišče prve stopnje ni ocenilo. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema. Pritožba je ne omaje. Pritožnici v pritožbi poudarjata, da je pomembno, kako je izjava videti objektivno, vendar na podlagi zapisa v elektronskem sporočilu z dne 17.11.2010 objektivno ni mogoče zaključiti, da je s strani toženca šlo za pripoznavo dolga. Glede na navedeno pritožbeni očitek v tej smeri ni utemeljen. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno je uporabljeno tudi materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. V sodbi tudi ni nobenega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, niti med samimi razlogi o odločilnih dejstvih. V točki 15 obrazložitve sodbe sodišče o pripoznavi dolga govori v zvezi z elektronskim sporočilom iz septembra 2010 (A104). Poudari pa, da ne velja enako tudi za znesek, prejet s strani A. A. dne 26.11.2010. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj plačila z dne 26.11.2010 ne šteje kot pripoznavo dolga. Prav tako je pojasnilo, zakaj glede predhodnega pretrganja zastaranja sklepa drugače. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP3) tako ni podana.

8. Pritožnici izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka. Vendar pa konkretizirano ne pojasnita, v čem je podana kršitev Odvetniške tarife, katera odvetniška opravila naj ne bi bila opravljena oziroma so bila nepotrebna. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus stroškovne odločitve in ugotovilo, da kršitev ni.

9. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo prve in druge tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ti dve tožnici (353. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 2 Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, 2. knjiga, str. 501, 502 3 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami