Jedro

Fikcija vročitve po tretjem odstavku 120. člena ZKP je namreč dopustna le kot ultima ratio zaradi neuspešnosti drugih načinov vročanja in bo tako nujna le, če bo sodišče skrbno, a neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja.

Izrek

Pritožbama obdolženega M. F. in njegovega zagovornika se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 5940/2014 z dne 2. 7. 2021 kot prepozno zavrglo pritožbo obdolženega M. F. z dne 27. 5. 2021, vloženo zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 5940/2014 z dne 23. 3. 2021. 2. Zoper sklep sta se pritožila obdolženi M. F. in njegov zagovornik, in sicer obdolženec smiselno zaradi kršitve določb kazenskega postopka, njegov zagovornik pa iz vseh pritožbenih razlogov. Oba višjemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Čeprav obdolženec in njegov zagovornik ne konkretizirata, kateri pritožbeni razlog po 370. členu ZKP uveljavljata, je iz vsebine njunih pritožbenih navedb razbrati, da uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko navajata, da je bila obdolženčeva pritožba pravočasna, saj mu sklep z dne 23. 3. 2021, zoper katerega se je obdolženec pritožil, ni bil pravilno vročen. Sklep mu je bil namreč vročen po tretjem odstavku 120. člena ZKP s pritrditvijo na sodno desko, za kar pa ni bilo pogojev. Sodišče prve stopnje mu je s takim postopanjem kršilo pravico do obrambe, podana pa je tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah.

5. Pritožnika imata prav. Iz podatkov spisa sicer res izhaja, da je bil obdolženec že ob uvedbi kazenskega sodišču nedosegljiv in mu sodnih pisanj ni bilo mogoče vročiti, tudi obtožnice ne. Zato je bila obtožnica tudi zavržena, ker so bile podane okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon zoper njega (sklep z dne 13. 7. 2021 na list. št. 121). Nato pa je dne 16. 4. 2020 sodišče prve stopnje s strani Ministrstva za pravosodje, Urada za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč, Sektorja za mednarodno pravno pomoč (v nadaljevanju Ministrstvo za pravosodje) prejelo obvestilo, da je bil obdolženi M. F. izsleden v ZDA (list. št. 170). Sodišče prve stopnje je s tem seznanilo državnega tožilca (list. št. 173), ki je dne 22. 4. 2020 zoper oba obdolženca na podlagi 408. člena ZKP zahteval nadaljevanje predmetnega kazenskega postopka (list. št. 174). Res je, da Ministrstvo za pravosodje sodišču prve stopnje v obravnavanem primeru ni sporočilo točne lokacije, kje v ZDA obdolženec prebiva, a pri tem ni mogoče prezreti, da sodišče prve stopnje kljub temu obvestilu Ministrstva za pravosodje ni opravilo nikakršnih dodatnih poizvedb v smeri ugotovitve njegovega prebivališča, kamor bi mu bilo mogoče vročati sodna pisanja, ampak mu je avtomatično vsa nadaljnja sodna pisanja vročalo po tretjem odstavku 120. člena ZKP s pritrditvijo na sodno desko (t.i. fikcija vročitve). Dodatnih poizvedb ni opravilo niti potem, ko je Ministrstvo za pravosodje sodišče prve stopnje z dopisom z dne 22. 1. 2021 obvestilo, da je bila obdolžencu v izročitvenem postopku dne 21. 1. 2021 na ozemlju ZDA odvzeta prostost ter da se nahaja v Tennesseeju (list. št. 284). Kljub temu mu je nato tudi sklep z dne 23. 3. 2021 vročalo po tretjem odstavku 120. člena ZKP, kar pritožnika utemeljeno grajata. Namreč tudi po prepričanju višjega sodišča takrat niso bili podani pogoji za vročitev navedenega sklepa po tretjem odstavku 120. člena ZKP. Čeprav Ministrstvo za pravosodje sodišču prve stopnje tudi v dopisu z dne 22. 1. 2021 ni posredovalo točnega naslova obdolženčevega prebivališča, pa je bilo glede na dejstvo, da je bila obdolžencu odvzeta prostost, sodišču prve stopnje brez dvoma znano, kje se obdolženec nahaja. Tako bi lahko točen naslov, kamor bi mu bilo mogoče vročati sodna pisanja, pridobilo brez kakšnih posebnih težav z opravo ustreznih poizvedb preko Ministrstva za pravosodje, ali pa bi to vsaj poskusilo. Fikcija vročitve po tretjem odstavku 120. člena ZKP je namreč dopustna le kot ultima ratio zaradi neuspešnosti drugih načinov vročanja in bo tako nujna le, če bo sodišče skrbno, a neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja.1 To je še toliko bolj pomembno v obravnavanem primeru, ko obdolženec glede na podatke spisa z uvedbo tega kazenskega postopka, do vročanja sklepa z dne 23. 3. 2021 z nabitjem na sodno desko, formalno sploh še ni bil seznanjen (v preiskavi namreč ni bil zaslišan, obtožnica pa mu do tedaj tudi še ni bila osebno vročena). V takih primerih se namreč od sodišča pričakuje in zahteva večja angažiranost, da s pomočjo pristojnih organov ugotovi obdolženčevo dejansko prebivališče, kamor se mu lahko vroča sodna pisanja, sodišče prve stopnje pa v tej smeri ni storilo ničesar.

6. Glede na navedeno imata pritožnika prav, da obdolžencu sklep z dne 23. 3. 2021 ni bil (pravilno) vročen, kar posledično pomeni, da tudi njegova pritožba z dne 27. 5. 2021 zoper ta sklep ni mogla biti prepozna, zaradi česar jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo. Višje sodišče je zato pritožbama obdolženca in njegovega zagovornika ugodilo in odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Višje sodišče pri tem sicer ugotavlja, da je dne 4. 5. 2021 že odločilo o pritožbah obdolženčevih zagovornikov zoper sklep z dne 23. 3. 2021, vendar je s tem v zvezi potrebno dodati, da ta sklep zaradi nepravilne vročitve obdolžencu še ni postal pravnomočen, pri čemer mu pravice do pravnega sredstva nikakor ni mogoče odvzeti.

1 Prim.: sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 44108/2015 z dne 8. 4. 2021.